Nadzorniški ukrepi

Izpolnjevanje zahtev glede skrbnega in varnega poslovanja, ki veljajo za kreditne institucije, je bistveno za varnost in trdnost teh institucij kot tudi za stabilnost finančnega sistema v Evropski uniji. ECB zato sprejme pravočasne in ustrezne ukrepe, takoj ko sumi, da nadzorovani subjekt ne izpolnjuje zahtev glede skrbnega in varnega poslovanja ali obveznosti, ki izhajajo iz zakonodaje, uredb ali nadzorniških odločitev, ali se nadzorovani subjekt ukvarja (ali se bo najverjetneje ukvarjal) z nevarnimi ali spornimi praksami, ki bi lahko ogrozile nadzorovani subjekt sam ali bančni sistem.

Pravočasno ugotavljanje pomanjkljivosti (t. i. nadzorniške ugotovitve) in zahtevano korektivno ukrepanje sta hrbtenica bančnega nadzora. To pomeni, da nadzorniki, ko ugotovijo pomanjkljivosti, o njih obvestijo banke dovolj zgodaj, da zagotovijo takojšnje in učinkovito korektivno ukrepanje. Nadzorniki lahko tudi eskalirajo zadeve, kadar korektivno ukrepanje ne poteka s pričakovano hitrostjo ali če resnost ugotovitev terja takšen korak. Nujno je, da sta nadzorniški proces in njegova korektivna funkcija učinkovita. Obenem je v lastnem interesu bank, da pri tem sodelujejo z ECB.

V ta namen ima ECB na razpolago širok nabor orodij, ki ji omogočajo, da sprejme nadzorniške in izvršilne ukrepe oziroma da naloži učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije. S tem se zagotavlja izpolnjevanje zahtev glede skrbnega in varnega poslovanja v bankah kršiteljicah ter odvračajo nepravilnosti v drugih bankah.

Cilj nadzorniških ukrepov je, da se banke dovolj zgodaj ustrezno odzovejo. Namen je zagotoviti dobro upravljanje in kritje tveganj ter odpraviti neizpolnjevanje ali tveganje neizpolnjevanja zahtev glede skrbnega in varnega poslovanja. Če banka ne izpolnjuje veljavnih zahtev ali neustrezno upravlja tveganja ali ni sposobna kriti tveganj, lahko ECB izda nezavezujoča priporočila, določi pričakovanja ali od bank zahteva, da:

• predložijo akcijski načrt za ponovno izpolnjevanje nadzornih zahtev;
• dodatno ali pogosteje poročajo;
• izboljšajo svoje ureditve, procese in strategije;
• omejijo variabilne prejemke;
• uporabijo neto dobiček za povečanje kapitala;
• zmanjšajo inherentno tveganje pri določenih aktivnostih, produktih in sistemih;
• se držijo omejitev ali prepovedi ECB, kar zadeva razdelitev dividend delničarjem ali imetnikom instrumentov dodatnega temeljnega kapitala;
• imajo dodatni kapital;
• omejijo poslovanje, dejavnosti ali poslovno mrežo ali opustijo aktivnosti, ki predstavljajo preveliko tveganje za stabilnost;
• ponovno ocenijo sposobnost in primernost članov upravljalnega organa. 

Podrobnejši opis nekaterih od teh ukrepov je v direktivi o kapitalskih zahtevah (CRD), kot je bila prenesena v zavezujočo nacionalno zakonodajo, ter v členu 16 uredbe o enotnemu mehanizmu nadzora.

Intenzivnost omenjenih orodij je različna, medtem ko je izbira pravega orodja v vsaki situaciji odvisna od nadzorniške presoje ter specifičnih okoliščin. ECB svoj mandat praviloma uresničuje z nadzorniškim dialogom, pri čemer skupaj z bankami ugotavlja in odpravlja pomanjkljivosti, preden sta ogroženi njihova varnost in trdnost. Toda včasih resnost ugotovitev prisili ECB, da od samega začetka uporabi stroge nadzorne ukrepe. V drugih primerih se lahko zgodi, da se banke ne odzovejo ustrezno na sprva sprejete ukrepe, zato ECB poveča strogost in sprejme nadaljnje ukrepe, vse dokler zadeva ostaja nerešena.

Razpoložljive ukrepe (ki se med seboj ne izključujejo) je mogoče uporabiti vzporedno ali enega za drugim, saj ni vnaprej določenega zaporedja, kar pomeni, da je mogoče preskočiti enega ali več ukrepov v eskalacijskem okviru, če to terja resnost ugotovitev ali (nezadovoljiv) napredek pri korektivnem ukrepanju. Običajno se z napredovanjem eskalacije oži nabor razpoložljivih orodij. ECB lahko denimo najprej s priporočilom pozove banko, da pripravi akcijski načrt, s katerim bo odpravila določen sklop pomanjkljivosti, vendar lahko nekateri vidiki načrta ali drugih specifičnih ukrepov postanejo izvršljivi samo z naložitvijo zavezujočih zahtev, če je bilo predhodno odzivanje banke neuspešno. Ker je uporaba eskalacijskega okvira odvisna od nadzorniške presoje in specifičnih okoliščin, je mogoče poziv k pripravi akcijskega načrta že od samega začetka naložiti kot zavezujočo zahtevo, ne da bi se opredelila vsebina načrta. V drugih primerih lahko resnost ugotovitev ali ravnanje banke upravičuje takojšnje sprejetje izvršilnih ukrepov ali naložitev sankcij, in sicer vzporedno z nadzorniškimi ukrepi.

Ko se nadzorniki pomikajo med koraki v eskalacijskem okviru, upoštevajo tudi sklop načel, ki zagotavljajo učinkovito določanje in izdajanje nadzorniških ugotovitev in ukrepov ter korektivno ukrepanje (kot je pojasnjeno v govoru podpredsednika). Ko so v banki odkriti problemi:

• nadzorniki najprej ugotovijo temeljne vzroke za probleme, tako da se lahko v svojih nadzorniških ugotovitvah osredotočijo na vzroke, namesto da bi se zgolj lotevali posledic;

• nadzorniki po načelu sorazmernosti določijo področja, na katera bodo prednostno usmerili svojo pozornost, in raven nadzorniške intenzivnosti prilagodijo resnosti problemov in spremljajočim okoliščinam;
• nadzorniki oblikujejo nadzorne ukrepe, katerih nameravani rezultat je jasen, ter svoja pričakovanja sporočijo bankam, tako da banke vejo, kaj in do kdaj se od njih pričakuje;
• ko so bili ukrepi sporočeni, nadzorniki spremljajo njihovo izvajanje in preverjajo, v kolikšni meri so se banke pripravljene odzvati in ustrezno korektivno ukrepati v dodeljenem časovnem okviru – v tem delu je redna interakcija z bankami običajna in je ponavadi pogostejša, če so problemi resnejši;
• kadar banke problemov ne odpravljajo tako hitro, kot je bilo pričakovano, in tako ne izpolnjujejo v celoti nadzorniških pričakovanj, so nadzorniki pripravljeni eskalirati zadevo in ukrepati strožje, da zagotovijo takojšnje in učinkovito korektivno ukrepanje;
• nadzorniki od samega začetka načrtujejo eskalacijsko strategijo – odvisno od kompleksnosti ugotovitev – s čimer se pripravijo na prihodnje ukrepanje, kadar bo potrebno, in zagotovijo jasno komunikacijo z bankami o morebitnih posledicah neizpolnjevanja nadzorniških ukrepov.