Enotni mehanizem nadzora (EMN) se nanaša na nov sistem bančnega nadzora v Evropi. Sestavljajo ga ECB in nacionalni nadzorni organi sodelujočih držav.
Glavni cilji evropskega bančnega nadzora so:
Evropski bančni nadzor je poleg enotnega mehanizma za reševanje (EMR) eden od dveh stebrov bančne unije EU.
Nedavna finančna kriza je pokazala, kako hitro se lahko težave v finančnem sektorju razširijo, še posebno v denarni uniji, in kako te težave neposredno škodujejo ljudem povsod v Evropi.
Namen evropskega bančnega nadzora je vrniti zaupanje v evropski bančni sektor ter povečati odpornost bank.
ECB kot neodvisna institucija EU zagotavlja evropsko perspektivo pri bančnem nadzoru tako, da:
ECB je v sodelovanju z nacionalnimi nadzorniki odgovorna za to, da zagotovi učinkovit in enoten evropski bančni nadzor.
ECB ima pooblastila, da:
ECB neposredno nadzira 115 pomembnih bank v sodelujočih državah. Te predstavljajo skoraj 82% bilančne vsote bank v teh državah.
»Pomembnost« banke se določi na podlagi večjega števila kriterijev.
Kriteriji za določitev pomembnosti
Tekoči nadzor pomembnih bank izvajajo skupne nadzorniške skupine. Za vsako pomembno banko obstaja ena skupina, ki jo sestavljajo strokovnjaki ECB in nacionalnih nadzornih organov.
Banke, ki niso uvrščene med pomembne, se imenujejo tudi »manj pomembne« institucije. Te še vedno nadzirajo nacionalni nadzorniki, ki pri tem tesno sodelujejo z ECB.
ECB se lahko kadarkoli odloči, da bo prevzela neposredni nadzor nad katero od manj pomembnih bank, da bi zagotovila enotno izvajanje visokih nadzornih standardov.
Vse države euroobmočja v evropskem bančnem nadzoru sodelujejo samodejno.
Ostale države članice EU, ki kot svojo valuto še ne uporabljajo eura, imajo prav tako možnost, da sodelujejo v mehanizmu. V ta namen mora nacionalni organ, ki je v dani državi pristojen za bančni nadzor, z ECB skleniti »tesno sodelovanje«. Evropskemu bančnemu nadzoru sta se oktobra 2020 v okviru tesnega sodelovanja pridružili Bolgarija in Hrvaška.
Sklep ECB, ki ureja postopke za tesno sodelovanje
Pri tistih državah, ki ne sodelujejo v evropskem bančnem nadzoru, lahko ECB in pristojni nacionalni organ posamezne države skleneta memorandum o soglasju, v katerem določita, kako bosta sodelovala pri nadzornih vprašanjih.