Kaj je SREP?

16. junij 2016 (dopolnjeno 13. novembra 2017)

Nadzorniki za vsako banko redno ocenjujejo in merijo tveganja. Ta osrednja aktivnost se imenuje proces nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja oziroma SREP (Supervisory Review and Evaluation Process). Povzema vse ugotovitve nadzornikov v posameznem letu in daje bankam »domačo nalogo«.

SREP tako pokaže, kako posamezna banka izpolnjuje kapitalske zahteve in kako se loteva tveganj. V odločitvi SREP, ki jo nadzornik ob koncu procesa pošlje banki, so določeni glavni cilji glede na ugotovljene probleme. Banka jih mora nato v določenem časovnem obdobju odpraviti.

Katere elemente preverjajo nadzorniki?

Zaradi enake obravnave bank je ključno, da se vse banke merijo z enakim »vatlom«. SREP nadzornikom ponuja poenoten sklop orodji, s katerimi preverjajo profil tveganosti banke s štirih različnih vidikov.

Kako nadzorniki preverjajo zdravje posamezne banke

Poslovni model

Poslovni model
Ima banka vzdržno poslovno strategijo?

Upravljanje in vodenje ter tveganja

Upravljanje in vodenje ter tveganja
Je upravljalni organ primeren? Se tveganja ustrezno obravnavajo?

Capital Buffer

Kapital
Ima banka zadostne blažilnike za absorbiranje izgub?

Likvidnost

Likvidnost
Je banka sposobna pokrivati kratkoročne potrebe po denarju?

  1. Poslovni model: nadzorniki ocenjujejo vzdržnost ustroja vsake banke oziroma, z drugimi besedami, ali se banka ukvarja s široko paleto aktivnosti ali pa se osredotoča samo na nekaj poslovnih dejavnosti. Denimo banka, ki se osredotoča samo na ladijski tovorni prevoz, je lahko zelo izpostavljena upočasnitvi svetovne trgovinske menjave oziroma preveč radodarnemu kreditiranju ladjarjev, zato mora to tveganje dobro upravljati.
  2. Upravljanje in vodenje banke ter upravljanje tveganj: nadzorniki si pogledajo organizacijsko strukturo banke tako, da spremljajo upravljalne organe in preverjajo, ali se tveganja primerno upravljajo.
  3. Tveganje v zvezi s kapitalom: nadzorniki analizirajo, ali ima banka zadostno varnostno mrežo, s katero lahko absorbira izgube, ki na primer izhajajo iz hekerskega napada na računalniški sistem, iz strmega padca cen nafte ali iz nezmožnosti posojilojemalcev, da pravočasno odplačajo posojilo.
  4. Tveganje v zvezi z likvidnostjo in financiranjem: nadzorniki preverjajo, ali je banka sposobna pokriti ad hoc potrebe po gotovini, na primer v času gospodarske negotovosti, ko bi lahko imetniki vlog dvignili veliko več denarja kot običajno.

Kako se SREP uporablja?

Skupne nadzorniške skupine stalno izvajajo proces nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja, posamezno odločitev SREP pa pripravijo enkrat letno. Vsaka banka prejme dopis, v katerem so določeni specifični ukrepi, ki jih mora izvesti v naslednjem letu.

Odločitev SREP je prilagojena profilu vsake posamezne banke. Na splošno mora vsaka banka izpolnjevati zakonske zahteve, ki določajo minimalni znesek kapitala, ki ga mora imeti. To se imenuje »prvi steber«.

Tukaj v igro vstopi SREP. Nadzornik lahko v odločitvi SREP, ki je prilagojena posamezni banki, od te banke zahteva, da ima dodatni kapital, oziroma ji določi kvalitativne zahteve (to se imenuje »drugi steber«). Slednje se lahko nanašajo na strukturo upravljanja in vodenja banke ali na njene upravljalne organe.

Posamezne odločitve SREP podpirajo tudi druge nadzorne aktivnosti ter prispevajo k temeljitemu in stalnemu spremljanju bank. Upoštevajo se pri strateškem in operativnem načrtovanju prihajajočega nadzornega cikla ter imajo neposreden vpliv na pogostost in poglobljenost nadzornih aktivnosti na kraju samem v banki in na daljavo.

Kaj to pomeni za banke?

Vsaka banka je drugačna: nekatere se osredotočajo na tradicionalno bančništvo, druge pa upravljajo finančna sredstva drugih podjetij. Nekatere so izpostavljene določenemu sektorju, medtem ko imajo druge svoje aktivnosti razpršene po različnih segmentih.

Čeprav nadzorniki uporabljajo skupno metodologijo, s čimer zagotavljajo pošten in dosleden nadzor, pa se ta različnost bank kaže v različnem obsegu, intenzivnosti in pogostosti procesa ocenjevanja vsake banke. Nadzorniki iz ECB in nacionalni nadzorniki skupaj s skupnimi nadzorniškimi skupinami upoštevajo morebiten vpliv določene banke na finančni sistem, njeno tveganost in status: ali gre za nadrejeni subjekt, podrejeno družbo ali posamezno institucijo.

Običajno nadzornik od banke zahteva, da ima več kapitala, s čimer si zagotovi dodatno varnostno mrežo, oziroma da proda nekatere posojilne portfelje, s čimer zmanjša kreditno tveganje. V najbolj ekstremnem primeru lahko nadzornik od banke zahteva, da zamenja svoje upravljalne organe oziroma da prilagodi svojo poslovno strategijo, da bi tako postala bolj dobičkonosna.

Ali je SREP nekaj popolnoma novega?

SREP sam ni nič novega, saj so takšen proces prej izvajali nacionalni nadzorniki. Novost tega procesa v okviru enotnega mehanizma nadzora je v tem, da se pri vseh pomembnih bankah v euroobmočju uporabljata skupna metodologija in skupna časovnica.

Koncept SREP se je prvič pojavil leta 2004 s sporazumi Basel II, ki jih je pripravil Baselski odbor za bančni nadzor. Nova pravila so se povsod v EU začela izvajati leta 2006, od tedaj pa jim sledijo tudi različni nacionalni nadzorniki.

Vse največje banke v euroobmočju, ki jih neposredno nadzira ECB, vedo, kaj lahko pričakujejo: proces postaja vse bolj transparenten, medtem ko lahko zlasti čezmejne banke izkoristijo prednosti večje harmonizacije zahtev.

ECB je prve odločitve SREP bankam poslala na začetku leta 2015. Te so še vedno temeljile na nacionalnih pristopih, dopolnjevali pa so jih rezultati pregleda zdravja bank iz leta 2014, ki se je imenoval »celovita ocena«.

Drugi krog odločitev SREP, ki so bile dokončane ob koncu leta 2015, je prvič temeljil na skupnem pristopu, ki se je uporabljal povsod v euroobmočju. To je bil pomemben korak k vzpostavitvi enakih pogojev in možnosti v evropskem bančništvu.