Preprečevanje pranja denarja
Čeprav sta nadzor nad preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma (PPDFT) izrecno izključena iz nadzorniških nalog ECB, lahko pranje denarja in financiranje terorizma predstavljata precejšnje tveganje za varnost in trdnost bank. Zato ta tveganja upoštevamo pri bonitetnem nadzoru.
Direktiva o kapitalskih zahtevah (CRD) pojasnjuje povezavo med bonitetnim nadzorom in nadzorom PPDFT ter zahteva, da bonitetni nadzorniki ukrepajo na področju informacij o PPDFT. Direktiva zlasti uvaja izrecno obveznost sodelovanja med bonitetnimi nadzorniki, nadzorniki za PPDFT ter finančnimi obveščevalnimi enotami. To omogoča učinkovit in uspešen nadzor ter usklajeno nadzorno ukrepanje, kadar je to potrebno.
Svet Evropske unije je leta 2024 sprejel nov zakonodajni sveženj o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ki prvič usklajuje pravila EU glede PPDFT s ciljem, da bi državljane in finančni sistem EU zaščitil pred pranjem denarja in financiranjem terorizma. Sveženj vključuje uredbo o ustanovitvi novega organa EU za preprečevanje pranja denarja (Organ za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma – AMLA), ki bo imel neposredna in posredna pooblastila za nadzor nad zavezanci v finančnem sektorju z visokim tveganjem.
Junija 2025 je ECB z organom AMLA sklenila memorandum o soglasju, ki opredeljuje, kako bomo sodelovali. Določa načela za izmenjavo informacij in redno sodelovanje na področju politik in standardov.
Nadzor skladnosti finančnih institucij z zahtevami PPDFT ostaja v izključni pristojnosti organov za PPDFT. Kljub temu se v postopkih bonitetnega nadzora upoštevajo vprašanja glede pranja denarja in financiranja terorizma – zlasti če ta vprašanja po oceni tveganj v zvezi s posamezno institucijo izrazi organ AMLA ali nacionalni uradi za PPDFT, in sicer zlasti v naslednjih primerih:
pri izdaji dovoljenj in ocenah sposobnosti in primernosti – v kolikšnem obsegu vložnikov poslovni model, predlagani sistemi in kontrole za upravljanje tveganj ter primernost delničarjev, članov, upravljalnega organa, višjega vodstva in nosilcev ključnih funkcij ustvarjajo tveganja, povezana s pranjem denarja in financiranjem terorizma;
pri pregledu tveganj med tekočim nadzorom in v procesu SREP (proces nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja), kadar so tveganja pranja denarja in financiranja terorizma povezana s poslovnim modelom, kreditnimi operacijami, upravljanjem in notranjim upravljanjem tveganj;
pri sprejemanju bonitetnih administrativnih ukrepov, še zlasti pri nalaganju kazni in pri postopkih za odvzem dovoljenja, s čimer se zagotavlja, da se pomanjkljivosti, povezane s PPDFT, ki imajo bonitetne učinke, upoštevajo pri izvajanju bonitetnih nadzorniških ukrepov in pooblastil za zmanjšanje bonitetnih zadržkov.
Zato sta tesno sodelovanje in izmenjava informacij med bonitetnimi nadzorniki, organom AMLA ter nacionalnimi organi PPDFT še naprej bistvenega pomena. Razlog za to je v tem, da bonitetni nadzorniki v postopkih bonitetnega nadzora uporabljajo informacije, ki jih imajo organi PPDFT, medtem ko nadzorniki PPDFT uporabljajo informacije, ki jih dobijo od bonitetnih nadzornikov, da bi izboljšali svoje pristope pri nadzoru institucij na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma.
Zgolj močnejši regulativni okvir in nadzor pa ne moreta uspešno preprečevati pranja denarja in financiranja terorizma v finančnem sektorju. V prvi vrsti morajo institucije same zagotoviti, da se jih ne uporablja v te namene in da njihovo vodstvo vprašanjem PPDFT namenja zadostno pozornost.
Da bi bilo to mogoče, morajo institucije ves čas skrbeti, da imajo člani njihovega upravljalnega organa in višje vodstvo zadosten ugled ter ustrezno znanje, veščine in izkušnje za opravljanje svojih nalog. Institucije morajo poleg tega skrbeti, da sta njihovo notranje upravljanje in upravljanje tveganj ustrezna in jim omogočata, da prepoznajo, ocenijo in upravljajo tveganja, katerim so (ali bi jim lahko bila) izpostavljena, vključno s tveganji glede pranja denarja in financiranja terorizma.