Kako se določi kapitalska zahteva iz drugega stebra

Zahteva iz drugega stebra je kapitalska zahteva, ki je določena za vsako banko posebej in velja poleg minimalne kapitalske zahteve (imenovane prvi steber), če ta podcenjuje tveganja ali ne krije določenih tveganj.

Bančni nadzor v ECB uporablja pristop v štirih korakih, s katerim določi zahtevo iz drugega stebra za posamezno banko na podlagi vsakega tveganja posebej. Vsak od teh štirih korakov je enako pomemben. Skupaj dajo začetno, celostno zahtevo iz drugega stebra, ki temelji na splošni oceni profila tveganosti banke. Ta zahteva se pozneje kombinira z bolj poglobljenim pregledom vsakega posameznega dejavnika tveganj, da bi se izračunala končna zahteva iz drugega stebra po posameznih tveganjih.

Prvi korak

V prvem koraku skupna nadzorniška skupina, pristojna za banko, določi začetno zahtevo iz drugega stebra, pri čemer upošteva rezultate elementov 1, 2 in 3 v procesu nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja (SREP). Ti elementi so:

• ocena poslovnega modela in dobičkonosnosti;
• notranje upravljanje in upravljanje tveganj;
• ocena tveganj za kapital po posameznih tveganjih (kreditno tveganje, tržno tveganje, operativno tveganje in obrestno tveganje v bančni knjigi).

V tem koraku skupna nadzorniška skupina izbere ustrezno začetno zahtevo iz drugega stebra iz nabora možnih vrednosti na podlagi ocene skupnega tveganja za kapital banke. Ocena se opravi tako, da se utežni faktorji tveganj iz drugega stebra uporabijo pri rezultatih zgoraj navedenih elementov SREP, ter s strokovno presojo, kjer se upoštevajo konkretne razmere v banki, vključno z zanesljivostjo procesa ocenjevanja ustreznosti notranjega kapitala (ICAAP) v banki.

Začetna zahteva iz drugega stebra je le izhodiščna točka, ki se lahko razlikuje od končne zahteve iz drugega stebra, ki je na koncu določena za banko. Kasneje lahko pride do sprememb zaradi ocenjevanja po posameznih tveganjih v nadaljnjih korakih.

Drugi korak

V drugem koraku skupna nadzorniška skupina razčleni začetno zahtevo iz drugega stebra na več pribitkov po posameznih tveganjih. Cilj je pridobiti osnovno raven začetnih pribitkov za tveganja, ki so povezana s poslovnim modelom, notranjim upravljanjem in upravljanjem tveganj ter tveganji za kapital v bankah.

V razčlenitvi po posameznih tveganjih se upoštevajo informacije iz procesa ICAAP v banki in zahteva iz prvega stebra. S tem se zagotavlja, da se tveganja, ki so že krita s prvim stebrom, ne štejejo dvakrat.

Ker se prakse ICAAP v posameznih bankah razlikujejo, se skupne nadzorniške skupine diskrecijsko odločijo, kako bodo svojo oceno procesa ICAAP v posamezni banki upoštevale v skupni ravni zahteve iz drugega stebra in v razčlenitvi po posameznih tveganjih.

Proces ICAAP postaja vse pomembnejši element, saj ECB spodbuja izboljšane prakse ICAAP. Več informacij o tem, kako ECB spodbuja banke, naj izboljšajo svoj proces ICAAP, je v poročilu ECB o praksah ICAAP v bankah in sorodnem članku v glasilu Supervision Newsletter.

Tretji korak

V tretjem koraku skupna nadzorniška skupina kritično oceni začetne pribitke za posamezna tveganja, ki izhajajo iz drugega koraka. Pri tem upošteva različne vire informacij, kot so ključni kazalniki tveganj, rezultati procesa ICAAP v banki, analiza sorodnih institucij ter ugotovitve inšpekcijskih pregledov na kraju samem in poglobljenih analiz. V tem koraku se upoštevajo vse razpoložljive informacije, s čimer se zagotavlja, da pribitki za posamezna tveganja v zadostni meri krijejo vsa relevantna tveganja in so konsistentni v vseh bankah, ki izvajajo podobne dejavnosti.

Pri kritični oceni začetnih pribitkov za vsako posamezno tveganje se uporabljajo posebna orodja, ki združujejo informacije iz različnih virov in omogočajo temeljito horizontalno primerjalno analizo.

Četrti korak

V četrtem koraku skupna nadzorniška skupina določi končne pribitke za posamezna tveganja, kar privede do dokončne zahteve iz drugega stebra. V tem koraku uporabi svojo strokovno presojo na podlagi rezultatov iz tretjega koraka in določi ustrezno velikost vsakega pribitka za posamezno tveganje. Odločitve so utemeljene z dejavniki tveganj v okviru drugega stebra, ki določajo vsak pribitek za posamezno tveganje.

Pri določanju končnih pribitkov za posamezna tveganja se skupna nadzorniška skupina osredotoča na specifične razmere v banki. Pribitek za kreditno tveganje lahko na primer odraža pomanjkljivosti, ugotovljene med nedavnim inšpekcijskim pregledom na kraju samem. Druga možnost je, da se posamezni pribitki prilagodijo, da ne bi prišlo do dvojnega štetja, kadar so isti dejavniki tveganj obravnavani hkrati v različnih kategorijah tveganj, ali pa se upoštevajo drugi nadzorniški ukrepi, ki so bili sprejeti zaradi specifičnih razmer v banki.

Obveščanje

ECB obvesti banke o ključnih pomislekih in glavnih dejavnikih, ki določajo posamezne zahteve iz drugega stebra, z odločitvijo SREP ter jih povzame tudi v dopisu izvršnemu vodstvu, ki spremlja odločitev SREP. Namen dopisa je izostriti fokus in povečati transparentnost v zvezi s ključnimi pomisleki nadzornikov in glavnimi dejavniki tveganj v okviru zahteve iz drugega stebra.

Ali nameravamo revidirati metodologijo?

Metodologija ECB v zvezi s kapitalsko zahtevo iz drugega stebra je skladna s smernicami EBA o SREP. Obenem si ves čas prizadevamo izboljšati metodologijo, da bi povečali občutljivost na posamezna tveganja. To je podobno rednim posodobitvam metodologije, ki temeljijo na naukih iz vsakega cikla SREP. Pri tem se upoštevajo tudi ocene možnih vplivov posameznih dejavnikov tveganj na kapital bank. Poleg tega smo se zavezali, da bomo v bližnji prihodnosti opravili strukturno revizijo uspešnosti in učinkovitosti metodologije v zvezi z zahtevo iz drugega stebra. Zaradi kompleksnosti te teme bo revizija najverjetneje trajala celo leto 2024.