»Kapitalske zahteve za banke se umirjajo«

Pogovor s predsednikom Nadzornega odbora ECB Andreo Enrio, Supervision Newsletter

13. november 2019

Predsednik Nadzornega odbora ECB Andrea Enria meni, da so banke bolj odporne in da se pričakovanja nadzornikov stabilizirajo, a se na obzorju morda že zbirajo novi temni oblaki. Prav tako je opisal, kaj je uspešna združitev in zakaj pri nadzoru potrebujemo več preglednosti.

Evropski bančni nadzor v tem mesecu praznuje peto obletnico. ECB in celoten sistem nadzornikov nasploh sta bila do bank v zvezi s kapitalskimi blažilniki in ravnjo nedonosnih posojil precej stroga. Ali so banke dovolj odporne?

Ko se je evropski bančni nadzor pred petimi leti začel izvajati, so se banke še vedno spopadale z zapuščino krize in sanacijo svojih bilanc stanja. Okrepiti so morale svoje kapitalske pozicije, obremenjevala so jih nedonosna posojila, soočale se s nezaupanjem glede zanesljivosti notranjih modelov in s tem glede izračunov tveganju prilagojene aktive, poleg tega pa so morale odpraviti tudi pomanjkljivosti pri postopkih vodenja in notranjih kontrol. Od takrat smo veliko dosegli – postopek sanacije po krizi se zdaj zaključuje, zato se je raven nadzornih zahtev za banke ustrezno stabilizirala.

Največje evropske banke imajo zdaj več kapitala, ki je tudi boljši, in povprečni količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala znaša 14,4%. Zato lahko na splošno rečemo, da se kapitalske zahteve in blažilniki stabilizirajo, nadzorniki pa zdaj več pozornosti namenjajo posebnim področjem tveganj v posameznih bankah. Hkrati se obseg nedonosnih posojil hitro zmanjšuje, in sicer s približno 1 bilijona EUR leta 2014 na manj kot 600 milijard EUR danes. A kazalniki kakovosti sredstev se še niso vrnili na predkrizno raven in v mednarodnih primerjavah še vedno zaostajajo. Se pa premikamo v pravo smer, saj banke izpolnjujejo ter pogosto presegajo cilje, o katerih so se dogovorile z nadzorniki.

Če torej odgovorim na zastavljeno vprašanje, bi rekel, da, banke so postale odpornejše. A bančni sektor euroobmočja še vedno pesti šibka dobičkonosnost, ki je razlog za nizke tržne vrednosti. To kaže tudi na presežne zmogljivosti v sistemu in pomisleke glede dolgoročne vzdržnosti poslovnih modelov. V euroobmočju je bančno poslovanje še vedno večinoma segmentirano po državah, kar dodatno zmanjšuje učinkovitost bank. In še vedno je treba izboljšati notranje upravljanje in kulturo tveganja.

Kako bi se lahko izboljšala dobičkonosnost bank?

Banke se morajo v prvi vrsti osredotočiti na področja, ki jih lahko izboljšajo, in sicer na povečevanje stroškovne učinkovitosti, naložbe v tehnologijo ter oblikovanje in izvajanje boljših strategij. To bo pripomoglo k povečanju njihove dobičkonosnosti. Naša naloga je, da ohranjamo pritisk nanje, na primer z našo analizo poslovnih modelov. A priznati moramo tudi, da na trgih obstajajo strukturne vrzeli, ki bi jih morali poskušati odpraviti. Zdrave in dobičkonosne banke bodo lažje prenesle naslednjo nevihto – prvi temni oblaki se že zbirajo na obzorju.

Na kaj bodo nadzorniki pri pregledovanju bank v prihodnjih letih bolj pozorni?

Vsekakor si bomo še naprej prizadevali za sanacijo bilanc stanja bank. Nadaljevali bomo delo v zvezi z našimi smernicami o nedonosnih posojilih, da bi bankam pomagali dodatno zmanjšati obseg le-teh in oblikovati boljše rezervacije za prihodnja posojila. Poleg tega se bomo še naprej trudili zagotoviti ustreznost notranjih modelov, ki jih evropske banke široko uporabljajo. Ker imajo ti modeli pomembno vlogo pri določanju kapitalskih zahtev, bodo morale banke odpraviti vse pomanjkljivosti, ki smo jih ugotovili v našem ciljno usmerjenem pregledu. Nazadnje se bomo podrobneje lotili tudi tveganja v zvezi s trgovanjem in vrednotenja premoženja, s posebnim poudarkom na kompleksnih instrumentih, ki se knjižijo po pošteni vrednosti.

V prihodnje si bomo prizadevali za omejitev toka tveganj neposredno pri viru. V zadnjih nekaj mesecih smo zbirali podatke o kreditnih standardih bank, ki jih bomo uporabili za boljše razumevanje, kako banke odobravajo posojila, in za ugotavljanje tveganj po različnih poslovnih segmentih portfeljev posojil bank, tako da bomo lahko po potrebi ukrepali. Druga vprašanja, ki so visoko na našem dnevnem redu, so IT-tveganje in kibernetsko tveganje, vprašanja v zvezi z upravljanjem in notranjimi kontrolami ter splošna vzdržnost poslovnih modelov bank.

Ko bo spomin na krizo s časom bledel, se bomo soočali z vse večjimi pritiski, naj zmanjšamo regulativne zahteve in sprostimo nadzorni pritisk na banke. Z vsemi močmi bi si morali prizadevati za ohranitev našega nadzornega modela, ki se je izkazal za zelo učinkovitega. Vendar menim, da moramo pripraviti tudi program za poenostavitev. Tako nadzorniki kot banke se pritožujejo, da je naš model precej obremenjujoč in da virov ni vedno mogoče dodeljevati na način, ki temelji na tveganju. Resnično bi si morali prizadevati za zmanjšanje bremena administrativne skladnosti in sprejetje prožnejšega načina delovanja pod pogojem, da s tem ne ogrozimo naših ciljev.

Poteka obširna razprava o prevelikem številu bank v nekaterih delih Evrope in potrebi po združitvah. Ali boste samodejno zahtevali, da združeni subjekti povečajo kapital, kot menijo nekateri? Kateri so odločilni dejavniki za uspešne združitve z nadzornega vidika?

Res je, da v evropskem bančnem sektorju obstajajo presežne zmogljivosti, in tako je že precej časa. Številne šibke banke, namesto da bi izstopile s trga, vztrajajo in povzročajo pritisk na marže za vse druge banke in zato so evropske banke manj donosne, kot bi lahko bile.

Sektor se mora konsolidirati. To bi pripomoglo k obnovi učinkovitosti in odpravilo presežne zmogljivosti. Tako nacionalne kot čezmejne združitve bi bile koristne, zato je nesmiselno abstraktno razpravljati o tem, kaj je bolj zaželeno. Nacionalne združitve bi zaradi prekrivanja distribucijskih omrežij verjetno bolj povečale učinkovitost, čezmejne združitve pa bi pomagale ustvariti bolj povezan evropski bančni trg, na katerem bi se lahko tveganja bolje diverzificirala in šoki pa bi se lažje absorbirali. Najpomembneje je, da pravila in politike ne ovirajo možnosti, ki jih lahko banke izberejo.

Kljub temu, da sem močno naklonjen konsolidaciji, moja naloga v vlogi nadzornika ni dejavno spodbujati – ali zavračati – katere koli oblike bančne konsolidacije. Nasprotno, kot nadzorniki uspešnost in vzdržnost združitve ocenjujemo z bonitetnega vidika. Rezultat uspešne združitve bi bila banka s poslovnim modelom, ki zagotavlja dobro upravljanje, zadosten kapital in likvidnost, pa tudi sredstva za povečanje dobičkonosnosti. Želel bi odpraviti vtis, da ECB od združenih subjektov zahteva višjo raven kapitala. Kapitalske zahteve in blažilniki odražajo nadzorniško oceno poslovnega načrta v vsakem predlaganem poslu in imajo srednjeročno perspektivo. Naš cilj je podpreti učinkovito prestrukturiranje združenih subjektov in zagotoviti vzdržnost nastalega poslovnega modela, ne pa odvračati od tega.

Vse od ustanovitve bančnega nadzora v ECB banke izražajo pomisleke glede pretiranega obsega podatkov, ki jih zahteva nadzornik. Kakšne so prednosti tega zbiranja podatkov in kaj lahko storite za zmanjšanje bremena poročanja za banke?

Zavedamo se bremena, ki ga banke nosijo v zvezi z zahtevami za poročanje. To je vprašanje, ki ga banke pogosto odpirajo – slišimo jih in jih jemljemo resno.

Menim, da se je ECB močno potrudila, da bi zagotovila sorazmeren pristop. Obseg in pogostost naših zahtev za poročanje sta odvisna od velikosti in tveganosti banke, ki je razvidna iz naše nadzorniške presoje. Manjše banke nadzornikom praviloma poročajo veliko manj podatkovnih točk kot večje banke, in sicer povprečno 600 podatkovnih točk v primerjavi z do 40.000 podatkovnimi točkami pri največjih bankah. Odobrili smo nadaljnjo poenostavitev zahtev za poročanje za manjše banke, Evropski bančni organ pa si prizadeva, da bi zmanjšal stroške poročanja za majhne, nekompleksne institucije, v skladu z nedavno revizijo uredbe o kapitalskih zahtevah.

Vendar pa še vedno ostajata odprti dve pomembni vprašanji. Prvič, ne glede na to, kako sorazmeren je naš pristop, lahko še vedno povzroči pretirano obremenjujoče zahteve, zlasti kadar poleg nas svoje zahteve za poročanje postavljajo tudi drugi organi, vključno z nacionalnimi pristojnimi organi, makrobonitetnimi organi in centralnimi bankami. Potrebujemo večjo usklajenost. Drugič, rednemu poročanju je treba prišteti priložnostna zbiranja podatkov, ki so potrebna, da se zajamejo nova tveganja ali da se poglobi ocena obstoječih tveganj. Prav tako bi lahko bila koristna tudi za obvladovanje tveganj bank, saj bi omogočila primerjalno analizo z ostalimi bankami. V vsakem primeru moramo izboljšati načrtovanje in način sporočanja teh pobud ter biti bolj disciplinirani. Zdaj počnemo ravno to.

Govorili ste o izboljšanju preglednosti nadzornih ocen. Zakaj je to pomembno in kako daleč lahko greste, ne da bi kršili nadzorniško zaupnost?

Obstajata vsaj dva razloga, zakaj bi morali biti kar se da pregledni. Prvič, naši ukrepi bi lahko finančno vplivali na številne deležnike. To vprašanje je zdaj še bolj pereče, ker smo z reševanja z javnimi sredstvi prešli na reševanje z zasebnimi sredstvi. Če banka propade, lahko vlagatelji in upniki izgubijo denar. To pomeni, da morajo razumeti tveganja, ki jih prevzemajo, in da morajo imeti zadostne in ustrezne informacije za oceno teh tveganj.

Drugi razlog je, da si prizadevamo za javni cilj – varen in zdrav bančni sektor – in da to počnemo kot neodvisna institucija. To pomeni, da je za nas zelo pomembno, da smo odgovorni do javnosti. Hkrati to od nas zahteva tudi, da smo pregledni: skrbno moramo pojasniti, kaj počnemo, zakaj in kako. Banke, vlagatelji, upniki in javnost morajo biti sposobni razumeti naša načela, naše politike in naše ukrepe.

A ko govorimo o posameznih bankah, nas omejuje potreba po zaupnosti. Vendar menim, da lahko sistem kot celota postane preglednejši. Od leta 2021 bodo banke v skladu z zakonom morale razkrivati kapitalske zahteve iz drugega stebra ali na kratko P2R. Trenutno približno 70% bank, ki jih nadzorujemo, te informacije že razkriva. Torej nam ne manjka veliko, vendar še vedno obstajajo razlike, ki jih v eni sami jurisdikciji ni mogoče upravičiti. Upam, da bomo lahko prepričali več bank, da na koncu sedanjega nadzornega cikla v začetku leta 2020 razkrijejo svoje P2R. Da bi zagotovili več konteksta, bi lahko celo navedli, na podlagi katerih ocen tveganja so P2R oblikovane.

V prihodnosti bi morali razmisliti tudi o tem, da bi bili bolj pregledni glede napotkov iz drugega stebra, ki jih dajemo bankam. To moramo dobro premisliti.

Pozvali ste k ponovnemu razmisleku o stresnih testih. Kaj bi bilo treba spremeniti in zakaj?

Vse od krize so bili stresni testi pomembno orodje tako za nadzornike kot za banke, vendar jih je treba prilagoditi za svet po krizi. Med krizo je bil njihov namen izmeriti velikost kapitalskih lukenj v bilancah stanja bank. Danes kot nadzorniki stresne teste uporabljamo za odkrivanje ranljivosti, ki bi lahko povzročile težave v prihodnosti, lahko pa dajo tudi koristne informacije, ki so podlaga za notranje dejavnosti bank za obvladovanje tveganj, in zagotovijo zelo natančno razkritje informacij udeležencem na trgu. Ti različni in potencialno nasprotujoči si nameni so privedli do postopka, ki je zdaj precej zapleten in zahteva veliko virov. Poleg tega ima izvajanje stresnih testov tudi »lepotno« razsežnost, saj se banke trudijo biti čim bolj privlačne za trge – pogosto pa pri tem pozabijo biti realistične. Čas je, da se ponovno lotimo načrtovanja in vidimo, kako se lahko izboljšamo.

Pri preoblikovanju stresnih testov si moramo prizadevati, da bi bili čim bolj relevantni in realistični. Hkrati bi bilo treba (kolikor je mogoče) zmanjšati breme za banke in nadzornike v smislu virov. To bi morala biti vodilna načela za preoblikovanje evropskih stresnih testov.

Glede na navedeno bi bila ena možnost, da bi stresne teste razdelili na dva dela: z vidika banke in vidika nadzornikov. Z vidika banke bi šlo za večinoma neomejen pristop »od spodaj navzgor«, pri čemer bi vsaka banka upoštevala svoje posamezne okoliščine. Če bi bilo to ustrezno izvedeno, bi bili rezultati bolj realni in relevantni za obvladovanje tveganja bank. Vidik nadzornikov bi bil omejen pristop od spodaj navzgor, ki bi se izpodbijal z modeli »od zgoraj navzdol«. To bi privedlo do večje enotnosti med bankami, kar je pomembno, saj so rezultati podlaga za določanje kapitalskih blažilnikov – napotkov iz drugega stebra. Oba vidika bi se nato lahko objavila vzporedno, tako da bi trgi lahko oblikovali svoje mnenje.

To je le ena ideja o tem, kako bi lahko nadaljevali naše delo, morda pa obstajajo tudi druge zamisli. Nekaj pa je gotovo: o teh zamislih bi morali začeti razpravljati čim prej.

Brexit je zdaj odložen do 31. januarja 2020. Boste tudi bankam dali več časa, da izpolnijo nadzorniška pričakovanja v zvezi s pripravami na brexit?

Odkar se je Združeno kraljestvo odločilo zapustiti Evropsko unijo, smo pritiskali na banke, naj se na to ustrezno pripravijo: imeti morajo vsa potrebna dovoljenja, da bodo lahko še naprej opravljale storitve za stranke v EU, in svoje poslovne modele prilagoditi razmeram po brexitu. Na splošno smo ugotovili, da so se banke, tako tiste, ki so se preselile v euroobmočje, kot tiste, ki imajo sedež tu in poslujejo v Združenem kraljestvu, razmeroma dobro pripravile na 31. oktober kot datum za brexit.

Kljub podaljšanju do konca januarja naša nadzorniška pričakovanja in roki za banke, o katerih smo se predhodno dogovorili v zvezi z izvajanjem načrtov za brexit, ostajajo enaki. Banke še naprej spodbujamo, naj vzpostavijo svoje ciljne operativne modele, vključno s prenosom sredstev in selitvijo zaposlenih ter krepitvijo zmogljivosti za upravljanje tveganj v EU. Naše sporočilo je še vedno isto: splošne časovnice se niso spremenile.