Nacionalna pooblastila, ki jih izvaja ECB
Večina nadzorniških pooblastil ECB temelji na zakonodaji EU, na primer pooblastila, določena z uredbo o enotnem mehanizmu nadzora (EMN) ali z direktivo in uredbo o kapitalskih zahtevah. ECB ta pooblastila uporablja za vse pomembne banke v okviru evropskega bančnega nadzora. ECB poleg tega izvaja tudi nekatera pooblastila, zagotovljena z nacionalno zakonodajo, ki niso izrecno omenjena v zakonodaji EU. Ta nacionalna pooblastila niso poenotena na evropski ravni in se nanašajo samo na banke v državi, kjer velja nacionalna zakonodaja.
Nacionalna pooblastila lahko vključujejo pooblastilo, da se odobrijo:
- združitve bank
- pridobitev ali prodaja sredstev ali obveznosti
- spremembe statuta bank
- zunanje izvajanje projektov
- poslovanje v tretjih državah
Banke pod neposrednim nadzorom ECB morajo navadno predložiti ECB vse zahtevke, vloge ali uradna obvestila v zvezi s temi pooblastili (glej »dopis o vstopni točki«, poslan bankam). ECB nato posamezni banki izda nadzorniško odločitev, s katero odobri načrtovano delovanje ali mu ugovarja. Če nadzornik v določenem časovnem okviru ne ugovarja, se v nekaterih primerih to šteje za posredno odobritev. V teh primerih ECB ni treba izdati nadzorniške odločitve. V nacionalni zakonodaji so lahko podrobno določene dodatne zahteve za banke in posebna merila za nadzorno oceno.
Dopis o vstopni točkiNajnovejše o posameznih temah
Pooblastila v zvezi s kritimi obveznicami
Ko je bil leta 2017 bankam poslan dopis o vstopni točki, razmejitev pristojnosti med ECB in pristojnimi nacionalnimi organi v zvezi z izdajo kritih obveznic še ni bila razjasnjena. Leta 2018 je ECB v sodelovanju z Evropsko komisijo to področje dodatno pojasnila, kot sledi:
ECB je pristojna, da odloči o splošnem dovoljenju za izdajo kritih obveznic, kadarkoli to določa nacionalna zakonodaja.
V državah, kjer je za izdajo kritih obveznic poleg splošne bančne licence potrebno tudi splošno dovoljenje (npr. v Avstriji, Belgiji, na Cipru, v Estoniji, na Finskem, v Franciji, na Irskem in v Luksemburgu), ECB odloča o tem dovoljenju. Pristojnost ECB na tem področju je povezana z njeno izključno pristojnostjo, da v okviru skupnih postopkov izdaja dovoljenja pomembnim in manj pomembnim kreditnim institucijam (razen v primeru Belgije). Tako morajo kreditne institucije, ki nameravajo vložiti zahtevek za splošno dovoljenje za izdajo kritih obveznic, predložiti zahtevek pristojnemu nacionalnemu organu v skladu s postopkom za izdajo dovoljenja kot kreditni instituciji.
V državah, kjer je izdajanje kritih obveznic zajeto v splošni bančni licenci, zgornje pojasnilo ne pomeni, da se pristojnosti med ECB in pristojnimi nacionalnimi organi kakorkoli spreminjajo. Poleg tega pristojni nacionalni organi ostajajo izključno pristojni, da odobrijo posamezne programe izdaj ali izdaje kritih obveznic in da izvajajo tekoči nadzor nad kritimi obveznicami.