Možnosti iskanja
Domov Mediji Pojasnjujemo Raziskave in publikacije Statistika Denarna politika Euro Plačila in trgi Zaposlitve
Predlogi
Razvrsti po

Kaj so notranji modeli?

6. april 2021 (zadnja posodobitev: 3. november 2021)

Notranji modeli so statistični modeli, ki jih banke lahko uporabijo, da bi ugotovile, koliko kapitala potrebujejo. Čim več tveganj ima banka, tem več kapitala potrebuje.

V skladu z bančnimi pravili EU morajo banke vzdrževati dovolj kapitala, da lahko krijejo nepričakovane izgube, ki nastanejo zaradi tveganj, ki jih imajo v svojih knjigah. To se imenuje »kapitalska zahteva«.

Ko banka meri tveganja, da bi ugotovila, ali izpolnjuje kapitalsko zahtevo, lahko uporabi

  • standardizirani pristop, ki ga določi regulator, ali pa
  • lastne notranje modele, ki morajo izpolnjevati določene pogoje, katere prav tako določi regulator.

Banke morajo pridobiti izrecno dovoljenje nadzornika, da lahko uporabljajo notranje modele.

Nadzor pobliže: Zakaj morajo banke imeti kapital?

Kako deluje?

Kako se izračuna, koliko kapitala potrebuje banka

Pri ocenjevanju, ali ima banka dovolj kapitala, uporabljamo kapitalske količnike, kot je količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala (CET1). Kapital CET1 je najkakovostnejši kapital, kot je opredeljen v bančni zakonodaji. Navadno vključuje delnice, zadržani dobiček in druge rezerve. Količnik CET1 kaže razmerje med kapitalom CET1, ki ga ima banka, in njeno tveganju prilagojeno aktivo.

Tveganju prilagojena aktiva je merilo tveganj, ki jih ima banka v svojih knjigah, in kaže, kako tvegana so njena sredstva. Ta navadno vključujejo posojila, ki jih je odobrila svojim strankam, pa tudi gotovino, skratka vse, kar ima banka v svoji posesti.

Količnik CET1 se poveča, če se poveča kapital banke (če denimo banka izda nove delnice ali zadrži dobiček) ali če se zmanjša njena tveganju prilagojena aktiva (če banka denimo zmanjša tveganja v svojih knjigah tako, da proda sredstva ali jih nadomesti z manj tveganimi sredstvi).

Pri standardiziranem pristopu banke uporabijo standardne uteži tveganja za svoja sredstva. Nasprotno jim notranji modeli omogočajo, da same ocenijo tveganje. Modeli so prilagojeni posamezni banki, zato ji omogočajo, da tveganja meri z večjo natančnostjo. Tako lahko učinkoviteje uporablja svoj kapital in bolje upravlja tveganja. Notranji modeli za kreditno tveganje omogočajo oceno parametrov tveganja, kot so verjetnost, da bo posojilojemalec v prihodnjem letu prenehal odplačevati posojilo, ali obseg izgube, ki bi jo banka imela v tem primeru.

Banke, ki se odločijo, da bodo uporabljale notranje modele, morajo vlagati v razvoj in vzdrževanje kakovostnih modelov. Vzpostavljene morajo imeti zanesljive postopke validacije in pregleda nad delovanjem modelov.

Nadzor notranjih modelov

Brez rednega posodabljanja in skrbnega nadzora se lahko z notranjimi modeli v nekaterih primerih tudi podcenijo tveganja, ki jih ima banka. Zato morajo bančni nadzorniki skrbno spremljati notranje modele bank.

Če banka želi uporabljati lastne notranje modele, mora za to pridobiti dovoljenje pristojnega nadzornega organa. Pred izdajo dovoljenja nadzorni organ preveri, ali banka izpolnjuje zahteve, ki veljajo zanjo.

Obsežen ciljno usmerjeni pregled notranjih modelov (projekt TRIM) smo izvedli med leti 2016 in 2021. Eden njegovih ciljev je bil zagotoviti, da banke izpolnjujejo zahteve, ki so jih določili regulatorji, in tako zmanjšati nedoslednosti in neupravičena razhajanja (npr. taka, ki ne temeljijo na tveganjih) v izračunavanju tveganju prilagojene aktive.

Ciljno usmerjeni pregled notranjih modelov (projekt TRIM)

V Vodniku za notranje modele smo poleg tega pojasnili, kako razumemo pravila, ki so za notranje modele določena v zakonodaji EU.

Dodatne varovalke

Regulatorji so se odločili, da bodo uvedli še dodatno varovalko: najnižji rezultat. Ko bo ta varovalka v celoti uvedena, najnižji rezultat notranjih modelov (tj. tveganju prilagojena aktiva, ki jo banke izračunajo z notranjim modelom) ne bo smel pasti pod določen prag. Ta prag so regulatorji določili pri 72,5% tveganju prilagojene aktive, ki bi jo banka izračunala po standardiziranem pristopu.

Najnižji rezultat je bil uveden kot varnostni mehanizem za zmanjšanje pretiranih razhajanj v izračunavanju tveganju prilagojene aktive in za boljšo primerljivost tveganju prilagojenih kapitalskih količnikov.

Žvižgaštvo