Izjava o nagnjenosti k tveganju v enotnem mehanizmu nadzora

Končni cilj enotnega mehanizma nadzora je odporen in dobro delujoč bančni sektor

Enotni mehanizem nadzora prispeva k stabilnosti finančnega sistema s tem, da spodbuja odporen in dobro delujoč bančni sektor, ki lahko opravlja storitve za gospodarstvo.

V enotnem mehanizmu nadzora se uporablja nadzorniški pristop, ki temelji na najboljših praksah za neodvisen, v prihodnost usmerjen, pošten in tveganju prilagojen nadzor. Pri primerjanju bank ter ocenjevanju njihovega profila tveganosti in uspešnosti poslovanja so viri enotnega mehanizma nadzora usmerjeni na področja z največjimi tveganji tako za posamezne banke kot tudi za celoten bančni sistem. Če se v okviru enotnega mehanizma nadzora odkrijejo hude pomanjkljivosti v ravni kapitala in likvidnosti bank ali v upravljanju in obvladovanju tveganj, se intenzivnost bančnega nadzora ustrezno poveča. Končni cilj enotnega mehanizma nadzora je doseči najboljši možni rezultat ter omejiti vsa navzdol usmerjena tveganja in nezaželene posledice, pri čemer se uporabljajo pooblastila, ki jih je mehanizmu dodelil zakonodajalec.

Cilj enotnega mehanizma nadzora ni preprečiti propad bank, temveč omejiti tveganja in negativne posledice

V zdravem bančnem sektorju so nekatere banke uspešne, medtem ko neuspešne izstopijo s trga bodisi s konsolidacijo bodisi s propadom (skrajni primer). To je bistvena lastnost dobro delujočega trga z zdravo konkurenco med udeleženci.

Enotni mehanizem nadzora spodbuja vzdržnost bančnih poslovnih modelov, ki so skladni z zanesljivim upravljanjem in obvladovanjem tveganj ter kriti z zadostnim kapitalom in likvidnostjo, da lahko vzdržijo neugodne gospodarske in finančne razmere. Banke, ki ne izpolnjujejo teh minimalnih pogojev, morajo sprejeti ustrezne ukrepe, da okrepijo svojo pozicijo, ali pa izstopiti s trga.

Zato cilj enotnega mehanizma nadzora ni preprečiti propad bank. Politika, ki popolnoma izključuje možnost propada, ni niti realistična niti smiselna. Banke lahko izstopijo in bi tudi morale izstopiti s trga, če je njihovo upravljanje preveč tvegano in če so strukturno nezmožne konkurirati na podlagi zanesljivega poslovnega modela. Poleg tega bi bila politika, ki popolnoma izključuje možnost propada, neskladna z načelom, da so lastniki in direktorji bank sami odgovorni za posledice svojih odločitev in dejanj. Politika, ki popolnoma izključuje možnost propada, bi tako ustvarila moralni hazard.

Po oceni vzdržnosti poslovnega modela, profila tveganosti in izvedljivih sanacijskih ukrepov se v okviru enotnega mehanizma nadzora lahko določi, da banka z vidika kapitala ali likvidnosti ni več sposobna uspešno poslovati. Banka je tako razglašena za subjekt, ki propada ali bo verjetno propadel. Enotni odbor za reševanje nato odloči, ali je treba začeti postopek reševanja banke.

Propad banke lahko destabilizira celoten bančni sistem, če se ne upravlja učinkovito, zato je naša naloga med drugim tudi, da pripravimo urejen izstop banke s trga. Iz tega razloga spodbujamo tudi pravilno načrtovanje sanacije in reševanja, pri čemer sodelujemo z Enotnim odborom za reševanje, ki je v prvi vrsti odgovoren za strategije reševanja.