»Na naslednje neurje smo bolje pripravljeni«

Pogovor s predsednico Nadzornega odbora ECB Danièle Nouy, Supervision Newsletter, 14. november 2018

Interview with Danièle Nouy

Evropski bančni nadzor je bolje pripravljen na naslednjo krizo, banke pa so od propada Lehman Brothers postale bolj odporne, pravi Danièle Nouy, ki svoj petletni mandat kot predsednica Nadzornega odbora ECB zaključuje konec letošnjega leta. Kljub temu poziva Evropo, naj naredi več za bančno unijo, bančni sektor pa si mora prizadevati za konsolidacijo in povečanje dobičkonosnosti.

Deset let po propadu banke Lehman Brothers, pet let na čelu bančnega nadzora v ECB, štiri leta po vzpostavitvi enotnega mehanizma nadzora (EMN). Kako napredujemo na poti k boljšim, varnejšim bankam v Evropi?

Banke so gotovo postale varnejše in bolj zdrave, kot so bile pred desetimi leti. Imajo več kapitala kot pred krizo in ta je boljše kakovosti. Količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala (CET1) v konstantnem vzorcu pomembnih institucij je ob koncu drugega četrtletja 2018 dosegel 13,8% – in to po tem, ko so banke nekaj svojih kapitalskih blažilnikov »porabile«, da bi očistile bilance stanja. Zahvaljujoč novim pravilom, kot sta količnik likvidnostnega kritja in količnik neto stabilnih virov financiranja, sta se izboljšala tudi likvidnostno stanje bank in njihov dostop do virov financiranja.

Banke so torej bolje pripravljene na šoke, ki bi jih lahko prizadeli v prihodnosti. Nekatere med njimi še vedno rešujejo težave iz preteklosti, vendar pri tem napredujejo. Obseg nedonosnih posojil se je v zadnjih štirih letih zmanjšal za okrog 30%, in sicer s približno 1 bilijona EUR v letu 2014 na 680 milijonov EUR.

Vse to je prispevalo k večji odpornosti bank. Kljub temu moramo z delom nadaljevati, da bank ne bo prizadela naslednja kriza, ko bodo še vedno nosile breme prejšnje. Naivno bi bilo domnevati, da nikoli ne bo prišla nova kriza, zato moramo biti pripravljeni. In mi smo pripravljeni. Vzpostavljen je bil nov evropski okvir za krizno upravljanje in obravnavo propadlih bank. Ta nam omogoča, da morebitno krizo rešujemo učinkovito in usklajeno, v sodelovanju z Enotnim odborom za reševanje in Evropsko komisijo.

Kaj je po vašem mnenju doslej največji dosežek evropskega nadzora in kje so še možne izboljšave?

Prva stvar, ki mi pride na misel, je, kako hitro je bil zgrajen evropski bančni nadzor. Odločitev o njegovi vzpostavitvi je bila sprejeta junija 2012 in samo dve leti pozneje je bil že v celoti operativen. V zelo kratkem času smo zaposlili ljudi iz vse Evrope, sprejeli osnovno metodologijo in vzpostavili potrebne procese. Po mojem mnenju je bil to res velik dosežek.

V zadnjih štirih letih smo vzpostavili pošten in enoten nadzor v celotnem euroobmočju. S tem smo prispevali k temu, da so se tveganja v bančnem sektorju močno zmanjšala. Prej sem že omenila naše delo v zvezi z nedonosnimi posojili in lahko bi dodala še marsikaj: naš ciljno usmerjeni pregled notranjih modelov, dejavnosti v zvezi z upravljanjem bank in naši stresni testi, če jih naštejem le nekaj.

To pa seveda še ni vse. Zagotovili smo enako obravnavo vseh bank, med drugim s tem, da pri nadzoru v celotnem euroobmočju uporabljamo enake visoke standarde. Prispevali smo tudi k poenotenju pravnih okvirov. Vseeno imamo nadzorniki na tem področju omejene pristojnosti, zato je nadaljnje poenotenje pravil v domeni zakonodajalcev. In te čaka še kar nekaj dela: evropski bančni nadzor potrebuje evropska pravila.

Včasih se zdi, da imamo nadzorniki dve glavi: bankam govorimo, naj poiščejo načine, da bodo dobičkonosne, a naj ne prevzemajo preveč tveganja, da naj se konsolidirajo, a ne postanejo prevelike, da bi jih lahko pustili propasti. Katere lastnosti nadzorniki v prvi vrsti iščete pri bankah?

Na splošno morajo banke imeti varen in zanesljiv poslovni model, da lahko izvajajo bančne storitve za evropske gospodarske družbe, mala in srednje velika podjetja ter gospodinjstva. In to pomeni vzdržen, torej dobičkonosen poslovni model. Številne evropske banke ne zaslužijo dovolj, da bi krile stroške kapitala. To na dolgi rok ni vzdržno. Če banke ne ustvarjajo dobička, ne morejo oblikovati kapitalskih blažilnikov, ki jih potrebujejo, in to jih po drugi strani sili k temu, da prevzemajo prevelika tveganja.

V končni fazi gre torej za vprašanje ravnovesja. Banke morajo biti dobičkonosne, to pa ni mogoče, ne da bi tvegale. Dejansko je prevzemanje tveganja v sami naravi bančnega poslovanja. Bistveno pri tem je, da so banke ta tveganja sposobne odkriti, upravljati in zmanjševati. »Preveliko tveganje« je tisto, ki presega sposobnost banke, da ga upravlja in krije. To je torej tisto, kar nadzorniki posebej natančno gledamo: kako banka upravlja svoja tveganja.

Kar zadeva konsolidacijo evropskega bančnega sektorja, bi večji trg, na katerem bi se banke lahko konsolidirale preko državnih meja, bančnemu sektorju pomagal, da pride nazaj v formo. Po drugi strani zdrav čezmejni bančni trg prispeva k decentralizaciji tveganj v celotnem bančnem sektorju, s čimer se zmanjšuje verjetnost odpovedi sistema. Na tem področju so se predpisi seveda prav tako izboljšali. Zakonodajalci so določili pravila, kot so »kapitalski pribitek za nedelujoče podjetje« za sistemske banke, minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti (MREL) in skupna sposobnost pokrivanja izgub (TLAC). Poleg tega zdaj obstajajo postopki, ki bi tudi velikim bankam omogočali, da urejeno propadejo.

Večkrat ste poudarili, da namen bančnega nadzora ni v tem, da »reši« vse banke, in da bodo vedno obstajale banke, ki propadejo. Kakšen pristop ima bančni nadzor v ECB k upravljanju tveganj – z drugimi besedami, kakšna je njegova lastna nagnjenost k prevzemanju tveganj?

Naš cilj je odporen in dobro delujoč bančni trg. In za dobro delovanje trga je nujna tudi možnost propada. Če propad ne bi predstavljal resnične nevarnosti, bi bilo konec konkurence, trg bi izgubil svojo dinamičnost in napredek bi se ustavil. Politika, ki popolnoma izključuje možnost propada, ni niti realistična niti smiselna. Če gredo stvari torej zelo narobe, moramo biti pripravljeni, da sprejmemo neizogibno in ugotovimo, da banka »propada ali bo verjetno propadla«.

Ne moremo in ne bomo preprečevali propada bank za vsako ceno. Namesto tega zmanjšujemo tveganje propada in blažimo njegove posledice. V ta namen nadziramo banke neodvisno, s pogledom v prihodnost in prilagojeno tveganjem. Istočasno se v tesnem sodelovanju z Enotnim odborom za reševanje pripravljamo na možnost propada kake banke. Poleg tega od bank zahtevamo, da pripravijo smiselne in razumne načrte za sanacijo in reševanje.

Banco Popular, Veneto Banca, Banca Popolare di Vicenza … menite, da je bančni nadzor v ECB pri teh bankah odpovedal? Zakaj niso bile njihove težave odkrite v celoviti oceni leta 2014, ko bi bila rešitev morda cenejša?

No, že takoj na začetku smo ugotovili, da so te banke zelo šibke. Ko smo prevzeli nadzor, smo temeljito preučili njihove slabosti in zahtevali, da sprejmejo ukrepe, s katerimi bi njihovo poslovanje ponovno postalo vzdržno. Vendar teh ukrepov niso sprejele ali pa so jih sprejele prepozno in v premajhnem obsegu. Zato se je njihovo stanje še poslabšalo. Tako na koncu ni bilo druge možnosti, kot da ugotovimo, da propadajo ali bodo verjetno propadle.

Pozivi za oblikovanje resnično vseevropskih bank so vse glasnejši, nenazadnje tudi zato, da bi se zajezil vpliv globalnih investicijskih bank. Kako bi bilo po vašem mnenju to mogoče doseči?

Kot sem že omenila, v Evropi še vedno obstaja več bank, ki ne zaslužijo dovolj, da bi krile stroške kapitala. To morda lahko deluje nekaj časa, a ne večno, ker preprosto ni vzdržno. Obstajajo številni razlogi za šibko dobičkonosnost. Eden izmed njih so presežne zmogljivosti na področju bančnih storitev v Evropi. Ena možnost za izboljšanje dobičkonosnosti je določena mera konsolidacije bodisi na nacionalni ali na evropski ravni.

Zahvaljujoč bančni uniji imajo banke zdaj več priložnosti za združitve. Izbor možnih partnerjev se je povečal. Zato bomo v prihodnje verjetno videli več čezmejnih združitev. S tem bo sektor postal bolj vitek, hkrati pa se bo izboljšala tudi finančna povezanost v Evropi.

Vseeno ni odgovornost nadzornika, da odloči, katere združitve so zaželene in katere ne. To je naloga bančnikov in tržnih udeležencev. Naša vloga je v tem, da kritično preučimo pričakovanja bank, ki se združujejo, in preverimo, ali poslovni model novega subjekta stoji na trdnih temeljih in deluje po kredibilnem scenariju, ter da, kjer je to potrebno, postavimo določene pogoje za izdajo dovoljenja. V tem pogledu je zelo koristno, da se bančni nadzor zdaj v vsem euroobmočju izvaja enako. Jasno je, da bi se z manj razdrobljenim sistemom in bolj poenotenim pravnim okvirom tudi evropske čezmejne bančne skupine lažje razvijale.

Delate v okviru unije z 19 nacionalnimi organi, od katerih ima vsak svojo zgodovino, izkušnje in tehnična znanja. Katere so po vašem mnenju največje prednosti takšnega sistema in kje vidite največje izzive?

Izzivov je seveda veliko, od tega, da ne obstaja poenoten pravni okvir, do tega, da delamo z različnimi jeziki in kulturami. Potrebno je veliko vztrajnosti in napora, da pripeljemo skupaj nadzornike iz 19 držav in 26 nacionalnih organov. Vseeno pa je fascinantno, kako lahko ljudje z vseh koncev Evrope delajo skupaj in kako lahko izboljšajo nadzor, če prepoznajo in uporabljajo najboljše prakse, se učijo drug od drugega in krepijo skupno evropsko kulturo.

Takšen način dela ima tudi številne prednosti in trud se vsekakor izplača. Evropska ekipa nadzornikov lahko doseže veliko več od povsem nacionalne. Različne perspektive nadzornikom pomagajo, da najdejo boljše rešitve. Pomagajo tudi, da presežejo nacionalne pristranskosti. Evropski bančni nadzor omogoča enako strog in pošten nadzor vseh bank v celotnem euroobmočju. Skupaj smo močnejši in tako banke kot tudi mi nadzorniki bomo bolje pripravljeni na naslednje neurje.

Kateri so glavni elementi, ki so potrebni, da končno zaključimo izgradnjo bančne unije? In kaj močna bančna unija po vašem mnenju pomeni za Evropo?

Če začnem z drugim vprašanjem, je logika dokaj jasna. Močna bančna unija pomeni varnejše in bolj zdrave banke, ki so sposobne bolje podpirati evropska podjetja in gospodinjstva. To je pomemben prispevek k zdravemu gospodarstvu.

To je nagrada za vloženi trud, a če jo želimo osvojiti, moramo najprej dokončati bančno unijo. Omenila sem že, da morajo pravila za banke postati zares evropska. Razdrobljen pravni okvir ne more podpirati resnične bančne unije. Podobno opažamo, da se trg drobi tudi zaradi nacionalnih politik za zaščito domačega bančnega sektorja. Obstajajo torej še mnoge ovire, ki jih moramo premagati. Pri tem mislim denimo na ovire za opustitev zahtev, ki zadevajo kapital, likvidnost in velike izpostavljenosti, na čezmejni ravni.

Poleg tega je potrebna solidarnost, kot jo predstavlja evropski sistem jamstva za vloge. Z EMN so se tveganja v bankah euroobmočja močno zmanjšala, zato je prišel čas, da naredimo ta korak. Obenem moramo določiti evropski podporni mehanizem za enotni sklad za reševanje.

Kaj vas v zvezi z evropskim institucionalnim okvirom najbolj skrbi?

Bistvena sta hitrost in ambicioznost. Najbolj me skrbi, da bo Evropa naredila premalo in prepozno, da bi dokončala bančno unijo. Spomin na krizo bledi, nacionalni interesi bi lahko prevladali in volja za izvedbo evropskih reform morda popušča. To bi nas v prihodnosti lahko hitro pripeljalo v težave. Evropski zakonodajalci so bili zelo pogumni in so ravnali zelo prav, ko so sklenili, da bodo prečkali reko in naredili korak od nacionalnega k evropskemu bančnemu nadzoru. Vendar zdaj, ko smo na pol poti čez reko, ne smemo odnehati. Ko pride neurje, ni dobro biti sredi reke. Moramo priti na drugo stran. Če nadaljujemo pot, bodo v času krize stroški verjetno nižji, koristi v dobrih časih pa večje.

In še zadnje vprašanje, kje vidite evropski bančni nadzor čez pet let?

Evropski bančni nadzor je od ustanovitve v letu 2014 dosegel že marsikaj. Iz nič smo vzpostavili dobro delujoč nadzorniški stroj. Vseeno po zgolj štirih letih seveda še obstajajo stvari, ki bi jih bilo mogoče izboljšati. Izboljšati moramo način, kako sprejemamo odločitve – pri tem bi bil dejanski prenos pooblastil, vgrajen v sam okvir EMN, v veliko pomoč. Poleg tega moramo še bolj poenostaviti naše postopke – nenazadnje zato, da preprečimo podvajanje dela med nacionalnimi nadzorniki in ECB. Spodbujati moramo izmenjavo informacij in izkušenj med nacionalnimi nadzorniki in ECB. In bolj splošno, popolnoma se moramo zavedati, da imajo v euroobmočju bančni nadzorniki evropski mandat, ne glede na to, ali delajo v Parizu, Frankfurtu, Bruslju ali Madridu.

Schedule of events

Stiki za medije