Nadzorniški pristop in metodologije

Pristop in metodologije, ki jih ECB uporablja pri nadzoru in pregledu nad nadzorom manj pomembnih institucij, morajo vzpostaviti ravnovesje med harmonizacijo ter upoštevanjem lokalnih posebnosti in sorazmernosti.

Bančni nadzor v ECB skupaj s pristojnimi nacionalnimi organi vsako leto opravi temeljito oceno glavnih tveganj in ranljivosti, s katerimi se soočajo pomembne institucije pod njenim neposrednim nadzorom, ter določi strateške prednostne naloge za naslednja tri leta. Prednostne naloge neposredno veljajo za pomembne institucije, hkrati pa določajo tudi ton pristojnim nacionalnim organom, ko oblikujejo svoje prednostne naloge pri nadzoru manj pomembnih institucij v svoji jurisdikciji, pri čemer upoštevajo tudi lokalne posebnosti in sorazmernost.

• Prednostne naloge nadzora ter ocena tveganj in ranljivosti
• Poročilo o nadzoru manj pomembnih institucij 2022

Načelo sorazmernosti zagotavlja, da pričakovanja in zahteve nadzornikov ustrezajo velikosti, sistemski pomembnosti in profilu tveganosti nadzorovanih bank ter da so nadzorniški viri učinkovito razporejeni.

To v bistvu pomeni, da se narava in intenzivnost nadzora prilagodita vsaki banki ob upoštevanju njenega profila tveganosti, poslovnega modela ali velikosti, ne da bi se pri tem ogrozil njen položaj na področju skrbnega in varnega poslovanja. Splošni načini in značilnosti pri obravnavi sorazmernosti so navedeni v smernicah, ki jih je Evropski bančni organ (EBA) objavil o notranjem upravljanju.

V enotnem mehanizmu nadzora (EMN) se sorazmernost pri nadzoru in pregledu nad nadzorom upošteva na več načinov.

Sistem razvrščanja je glavno izhodišče za uporabo sorazmernosti. V prvi vrsti je razlikovanje med pomembnimi in manj pomembnimi institucijami merilo, po katerem se ravna intenzivnost nadzora. Poleg tega so manj pomembne institucije še dodatno razčlenjene z uvedbo majhnih in nekompleksnih kreditnih institucij v uredbi II o kapitalskih zahtevah (CRR) ter s kategorijo manj pomembnih institucij z velikim tveganjem in velikim vplivom, ki temelji na metodologiji iz okvirne uredbe o EMN. S sistemom razvrščanja se profil tveganosti, poslovni model ali velikost banke prevede v več ravni nadzorniškega udejstvovanja (z vidika pogostosti, obsega in globine nadzorniških pregledov) in dolžnosti (na primer v zvezi z nadzorniškim poročanjem). 

V skladu z nadzorniškim poročevalskim okvirom se sorazmernost uporablja tako, da se obseg finančnega poročanja zmanjša v primeru manjših institucij, ki lahko namesto celotnega poročanja posredujejo bolj selektivne podatkovne točke. Več podrobnosti je v razdelku o poročanju.

Metodologije ocenjevanja v okviru procesa nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja (SREP) so ključni element nadzorniškega pregledovanja, saj določajo različne ravni intenzivnosti nadzora in razvrščajo manj pomembne institucije v različne prednostne kategorije, predvsem z vidika pogostosti in podrobnosti nadzorniških ocen. V primerjavi z metodologijami SREP, ki se uporabljajo pri pomembnih institucijah, metodološki okvir SREP za manj pomembne institucije vključuje pričakovanja ter raven podrobnosti in pogostosti ocenjevanja, ki so na splošno manj intenzivni.

Sorazmernost se kaže tudi v številnih drugih metodologijah nadzorniškega ocenjevanja, na primer pri ocenjevanju sposobnosti in primernosti, ki ga izvaja ECB.

Govor Penttija Hakkarainena o sorazmernosti v bančnem nadzoru, Basel, 9. maj 2019

S CRR II je bil uveden koncept majhnih in nekompleksnih institucij. Kot takšna se lahko šteje institucija, ki izpolnjuje devet kriterijev iz relevantnega člena CRR.

Banke v prvi vrsti same določijo, ali so majhna in nekompleksna institucija, in načeloma to izvajajo redno. Od manj pomembnih institucij se pričakuje, da svoj pristojni nacionalni organ obvestijo, kadar se njihov status spremeni, tj. kadar se začnejo obravnavati kot majhna in nekompleksna institucija ali kadar ne izpolnjujejo več vseh kriterijev iz CRR. To pristojnim nacionalnim organom ne preprečuje, da bi v skladu z relevantnimi kriteriji iz CRR določili, ali je treba neko banko pod njihovim nadzorom obravnavati kot majhno in nekompleksno institucijo, ter da o rezultatih določitve obvestijo zadevno banko. Status majhne in nekompleksne institucije ima nekatere posledice, na primer kar zadeva finančno poročanje v skladu z izvedbenimi tehničnimi standardi EBA o poročanju.

V povezavi s pregledom ECB nad nadzorom manj pomembnih institucij okvirna uredba o EMN določa, da »ECB opredeli splošna merila, zlasti ob upoštevanju tveganosti in potencialnega vpliva na domači finančni sistem zadevnega manj pomembnega nadzorovanega subjekta, na podlagi katerih se določi, katere informacije se uradno sporočijo za katere manj pomembne nadzorovane subjekte«.

ECB razlikuje med manj pomembnimi institucijami z velikim vplivom in manj pomembnimi institucijami z velikim tveganjem.

Seznam manj pomembnih institucij z velikim tveganjem se ažurira četrtletno, vendar rezultati niso na voljo javnosti.

To razvrstitev ne uporabljajo samo ECB in pristojni nacionalni organi v kontekstu obveščanja, ampak vpliva tudi na intenzivnost nadzora, na primer na pogostost izvajanja ocen SREP.

Seznam manj pomembnih institucij z velikim vplivom

Cilj procesa SREP je spodbujati odporen bančni sistem in zanesljivo ponudbo finančnih storitev gospodarstvu. Vključuje celovito oceno strategij, procesov in tveganj v bankah ter s pomočjo v prihodnost usmerjenega pogleda določa, koliko kapitala potrebuje vsaka banka za kritje svojih tveganj.

ECB in pristojni nacionalni organi od leta 2015 sodelujejo pri razvoju skupne metodologije SREP za manj pomembne institucije, ki temelji na smernicah EBA o SREP ter gradi na metodologiji SREP, ki se uporablja za pomembne institucije, in na obstoječih nacionalnih metodologijah SREP.

Cilj procesa SREP za manj pomembne institucije je spodbujati konvergenco nadzornih praks v sektorju manj pomembnih institucij, hkrati pa prispevati k minimalni ravni harmonizacije in k enotnemu ocenjevanju pomembnih in manj pomembnih institucij. Pristojni nacionalni organi so kot neposredni nadzorniki manj pomembnih institucij še naprej v celoti odgovorni za ocenjevanje ter odločanje o ustreznih kapitalskih, likvidnostnih in kvalitativnih ukrepih.

Metodologija SREP upošteva načelo sorazmernosti tako, da določa najmanjši obseg udejstvovanja nadzornikov v manj pomembnih institucijah. Raven nadzorniškega udejstvovanja je odvisna od prednostnega statusa posamezne manj pomembne institucije in narave njenega poslovanja – to se imenuje model minimalnega nadzorniškega udejstvovanja. Proces SREP se zato od ene do druge manj pomembne institucije razlikuje, na primer glede tega, kako intenzivno je ocenjevanje, katere informacije morajo institucije predložiti nadzornikom in kaj nadzorniki pričakujejo od institucij.

Od leta 2022 se skupna metodologija SREP uporablja pri nadzoru vseh manj pomembnih institucij. Kljub temu metodologija upošteva načelo sorazmernosti, ki temelji na kompleksnosti institucij, in pristojnim nacionalnim organom daje določeno fleksibilnost, ki ima v procesu SREP pomembno vlogo, ko gre za presojanje procesa ocenjevanja ustreznosti notranjega kapitala, procesa ocenjevanja ustreznosti notranje likvidnosti in stresnih testov v manj pomembnih institucijah.

Proces SREP za manj pomembne institucije je kontinuiran proces, zato se bo metodologija sčasoma še naprej razvijala.

Metodologija SREP za manj pomembne institucije

ECB je aprila 2017 po javnem posvetovanju objavila smernico in priporočilo, katerih cilj je poenotiti, kako nadzorniki v enotnem mehanizmu nadzora izvajajo opcije in diskrecijske pravice iz prava EU.

Pristojni nacionalni organi so morali priporočilo upoštevati od datuma sprejetja, tj. od 4. aprila 2017, smernico pa od 1. januarja 2018. ECB v funkciji pregleda spremlja, kako pristojni nacionalni organi izvajajo dogovorjene opcije in diskrecijske pravice.

Marca 2022 sta bila smernica in priporočilo revidirana, da bi se upoštevale zakonodajne spremembe, ki so bile sprejete od prve objave, zlasti z uvedbo bančnega svežnja CRR II/CRD V, ki vsebuje revidirana pravila o kapitalskih zahtevah. Od pristojnih nacionalnih organov se pričakuje, da spremenjeno smernico upoštevajo od 1. oktobra 2022, medtem ko jim je bilo priporočeno, da revidirano priporočilo uporabljajo od datuma sprejetja, tj. od 25. marca 2022.

• Smernica ECB (EU) 2017/697 z dne 4. aprila 2017 o izvajanju opcij in diskrecijskih pravic, ki so na voljo v pravu Unije, s strani pristojnih nacionalnih organov v zvezi z manj pomembnimi institucijami
• Smernica ECB (EU) 2022/508 z dne 25. marca 2022 o spremembi Smernice ECB (EU) 2017/697
• Priporočilo ECB/2017/10 o skupnih specifikacijah za izvajanje nekaterih opcij in diskrecijskih pravic, ki so na voljo v pravu Unije, s strani pristojnih nacionalnih organov v zvezi z manj pomembnimi institucijami
• Priporočilo ECB z dne 25. marca 2022 o spremembi Priporočila ECB/2017/10
• Javno posvetovanje o osnutku revizije politik o opcijah in diskrecijskih pravicah