Pogosta vprašanja v zvezi z vodniki ECB o procesih ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala in ustrezne notranje likvidnosti (ICAAP in ILAAP)

Izkušnje ECB kažejo, da je ICAAP in ILAAP treba izboljšati v vseh institucijah. Precejšen napredek na tem področju je bil zabeležen samo v nekaterih pomembnih institucijah.

Procesa ICAAP in ILAAP sta za institucije ključnega pomena pri upravljanju ustreznosti kapitala in likvidnosti. ECB izvaja večletni načrt, da bi pomembne institucije spodbudila k izboljšanju njihovih procesov ICAAP in ILAAP. Na podlagi intenzivnega dialoga z institucijami in drugimi predstavniki panoge o osnutku napotkov, objavljenem leta 2017, ter upoštevajoč nadaljnje odzive, je natančneje opredelila in razširila nadzorniške napotke o ICAAP in ILAAP. Zaželeno je, da začnejo pomembne institucije nemudoma uvajati nadzorniška pričakovanja ECB, predstavljena v vodnikih, četudi ju bodo nadzorniki ECB začeli uporabljati šele 1. januarja 2019. Če se pomembne institucije odločijo, da se bodo uskladile z vodnikoma, je zaželeno, da to storijo v tesnem sodelovanju s svojo skupno nadzorniško skupino, ki naj jo vnaprej obvestijo o svoji situaciji in načrtih.

Omeniti velja, da ECB ni spremenila splošne usmeritve v vodnikih od objave prvih pričakovanj o ICAAP in ILAAP v januarju 2016. Ta pričakovanja je v treh korakih – februarja 2017, marca 2018 in novembra 2018 z objavo končnih različic – zgolj dodatno pojasnila.

Referenčni datum za oddajo informacij o ICAAP in ILAAP (tudi npr. predloge ICAAP) skupni nadzorniški skupini je v letu 2019 za pomembne institucije 31. december 2018. Pri ocenjevanju procesov ICAAP in ILAAP v pomembnih institucijah bo ECB vodnika uporabljala šele od 1. januarja 2019.

Pričakuje se, da bodo institucije pri oddaji podatkov in informacij o ICAAP in ILAAP v letu 2019 upoštevale novo objavljena vodnika. Omeniti velja, da ECB ni spremenila splošne usmeritve v vodnikih od objave prvih pričakovanj o ICAAP in ILAAP v januarju 2016. Ta pričakovanja je v treh korakih, namreč februarja 2017, marca 2018 in novembra 2018 z objavo končnih različic, zgolj dodatno pojasnila. Poleg tega sta vodnika popolnoma skladna s pričakovanji o ICAAP in ILAAP, ki so bila objavljena januarja 2016. Pomembno je, da morajo informacije o ICAAP, oddane na predlogi ICAAP, priti iz ekonomske perspektive.

Zaradi velikih razlik pri obravnavi in vlogi procesov ICAAP in ILAAP v posameznih državah članicah se prakse v pomembnih institucijah močno razlikujejo. Razlike so bile med drugim opazne pri splošni vlogi procesa ICAAP v upravljanju institucij in pri odločanju, pri vlogi ekonomske perspektive v odnosu do normativne (ali regulativne) perspektive in pri splošnem pristopu v procesu ICAAP, tj. pri konceptu »delujočega podjetja« v odnosu do koncepta »nedelujočega podjetja«. V nekaterih državah članicah veljata ICAAP in ILAAP za temeljni kamen upravljanja tveganj v institucijah, v drugih pa se ju povezuje s pripravo poročila o kapitalski in likvidnostni ustreznosti za nadzornika ali uporablja kot sinonim za ta poročila. Precejšen napredek v procesih ICAAP in ILAAP je ECB opazila samo v nekaterih pomembnih institucijah.

ECB poziva vse pomembne institucije, naj izboljšajo svoja procesa ICAAP in ILAAP. Pričakujemo, da jim bo objava bistveno razširjenih vodnikov pri tem v pomoč.

Prvič, ICAAP in ILAAP sta pomemben vir vhodnih podatkov v procesu nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja (SREP). Upoštevata se v oceni vseh elementov SREP ter v procesu določanja kapitala in likvidnosti iz drugega stebra. Predvideno je, da se bo vloga procesov ICAAP in ILAAP v procesu SREP še povečala.

ICAAP in ILAAP sta ključna za odpornost institucij, zato ju ECB vsako leto oceni v okviru procesa SREP. Če odkrije pomanjkljivosti, lahko sprejme nadzorniške ukrepe za njihovo odpravo v dani instituciji. Med temi ukrepi so lahko tudi pribitki za kapital in likvidnost, s katerimi se odpravi povečana negotovost v upravljanju tveganj v instituciji in spodbudi pomembne institucije, da odpravijo ugotovljene pomanjkljivosti.

ECB si prizadeva ohranjati stabilnost bančnega sektorja in v ta namen skrbi, da institucije lahko kontinuirano izvajajo svoje dejavnosti. Zato je v vodniku o ICAAP opisan pristop ICAAP, ki prispeva h kontinuiranemu delovanju institucij s tem, da zagotavlja njihovo zadostno kapitaliziranost. ECB od januarja 2016 ves čas spodbuja pomembne institucije, da pristop »nedelujočega podjetja« v procesu ICAAP zamenjajo s pristopom, ki je usmerjen v kontinuirano delovanje.

ICAAP in ILAAP stojita na dveh stebrih, ki sta enako pomembna in se medsebojno dopolnjujeta: ekonomska in normativna perspektiva. Obe perspektivi osvetljujeta tveganja, ki jim je institucija izpostavljena, ter njeno kapitalsko in likvidnostno ustreznost, vendar z zelo različnih zornih kotov. Da bi institucija ta tveganja lahko zajela, mora kapitalsko in likvidnostno ustreznost upravljati tako z normativne kot tudi z ekonomske perspektive.

Institucije morajo vedno izpolnjevati kapitalske in likvidnostne zahteve iz prvega in drugega stebra (kar ocenijo v normativni perspektivi). Vendar pa, kot je pokazala nedavna finančna kriza, zgolj s to perspektivo ne morejo zagotoviti, da bodo ob vsakem času sposobne preživeti. Tako so bile na primer nekatere institucije z regulativne kapitalske perspektive videti zdrave, vendar so le s težavo zagotavljale zadostno raven likvidnosti in financiranja, ker jim njihove nasprotne stranke niso dovolj zaupale in jih niso več sprejemale kot zanesljive partnerice. Te nasprotne stranke so vedele, da se je ekonomska substanca takšnih institucij poslabšala, čeprav se to (še) ni odražalo v njihovi bilanci stanja in npr. v njihovem količniku minimalne kapitalske ustreznosti. V strokovni literaturi se je za takšne institucije uporabljal izraz »zombi banke«.

Zato ena perspektiva ne more nadomestiti druge. Obe se morata medsebojno dopolnjevati, predvsem pa se morajo med njima izmenjevati informacije.

V preteklosti so nekatere pomembne institucije uporabljale pristope ICAAP, ki so jih označevale kot pristope »delujočega podjetja«. Osrednja ideja takšnih pristopov je bila ugotoviti, ali bi na dani točki v času (t₀) še vedno izpolnjevale regulativne in nadzorniške kapitalske zahteve, če bi se tveganja, ki so jih kvantificirale v procesu ICAAP za naslednjih 12 mesecev, uresničila. V osnovi so za to oceno od svojega trenutnega (t₀) kapitala v bilanci stanja odštele delež, ki je bil potreben za izpolnitev nadzorniških/regulativnih kapitalskih zahtev. Ostanek – včasih imenovan tudi »prosti kapital« – so primerjale z izpostavljenostjo tveganju, ki so jo pred tem kvantificirale. Znesek tveganj je vseboval vsa tveganja, ki bi v naslednjih 12 mesecih lahko kakorkoli prizadela kapital in količnike prvega stebra. Dokaj pogosto so bila tveganja kvantificirana z modeli, ki so izračunali npr. tvegano vrednost (VaR) z 99-odstotno ravnjo zaupanja (v nekaterih primerih je bila izbrana nižja raven zaupanja, da bi se upošteval vidik kontinuitete njihovega delovanja v nasprotju s pristopom »nedelujočega podjetja«).

Tako so dejansko svoj trenutni kapital primerjale z zahtevami prvega in drugega stebra, katerim so prištele še vsa tveganja, ki so jih kvantificirale v procesu ICAAP (kreditno tveganje, tržno tveganje, operativno tveganje, IRRBB itd) na točki t₀.

Normativna perspektiva, kot je opredeljena v vodniku o ICAAP, je drugačna od teh pristopov, saj ne predvideva ločene kvantifikacije tveganj v procesu ICAAP na točki t₀. Namesto tega se od pomembnih institucij pričakuje, da na točki t₀ določijo količnike prvega stebra in jih primerjajo z zunanjimi kapitalskimi zahtevami (prvi steber, kapitalska zahteva drugega stebra, blažilniki) in z napotki iz drugega stebra (P2G). Ta postopek se ponovi čez eno leto s projekcijo količnikov prvega stebra na točko t₁ kot tudi za naslednja leta, torej vsaj za t₂ in t₃. Seveda se pričakuje, da se v teh projekcijah upoštevajo vsi dejavniki, ki po različnih scenarijih vplivajo na bodoče količnike prvega stebra. Ti dejavniki zajemajo spremembe tveganju prilagojene aktive ter izkaza poslovnega izida in druge učinke na kapital, ki izhajajo iz neizpolnitve kreditnih obveznosti, gibanj tržnih cen, sprememb obrestnih mer itd.

Normativna perspektiva je primerljiva s tem, kako so mnoge institucije načrtovale regulativni kapital. Vseeno se morajo pomembne institucije zavedati, da pričakovanja ECB glede načrtovanja kapitala izrazito presegajo tisto, kar so mnoge institucije delale v preteklosti, na primer v zvezi z oblikovanjem neugodnih scenarijev in zaostrenostjo predpostavk glede prihodnjih gibanj, ki se ocenjujejo v neugodnih scenarijih.

Ne, to se ne pričakuje. Vendar pa ECB od pomembnih institucij pričakuje, da so previdne in konservativne. To pomeni, da pri določanju parametrov in drugih predpostavk, na katerih temeljijo njihove kvantifikacijske metodologije v ekonomski perspektivi, na splošno ne smejo biti manj konservativne.

Tega ne gre zamenjevati s spodnjo mejo, ki jo uporabljajo nadzorniki. Kot predvidevajo smernice EBA o procesu SREP, bodo nadzorniki za specifična tveganja uporabili spodnjo mejo prvega stebra.

Na splošno vodnika nista pravno zavezujoča in zato ne nadomeščata ali zamenjujeta zakonov, s katerimi se izvajata člena 73 in 86 CRD IV. Če bi se zgodilo, da vodnika v določenih primerih nista skladna z veljavno zakonodajo, bi ECB v svoji oceni procesov ICAAP in ILAAP v institucijah uporabila veljavno zakonodajo. ECB je vodnika razvila v zelo tesnem sodelovanju s pristojnimi nacionalnimi organi, zato takšnih neskladij med vodnikoma in nacionalno zakonodajo ne pričakuje.

Ne. V vodnikih ECB pojasnjuje, da bi bilo to napačno razumevanje, saj koncept upravljavskih blažilnikov v resnici ne določa novih minimalnih kapitalskih ali likvidnostnih zahtev onkraj obstoječih pravnih minimumov. Čeprav se na splošno pričakuje, da bodo upravljavski blažilniki večji od nič, bi institucija načeloma lahko argumentirala, da bi ji odvisno od vrste obravnavanega scenarija tudi upravljavski blažilnik, ki je enak nič, dopuščal, da vzdržno izvaja svoj poslovni model. Koncept upravljavskega blažilnika zgolj izraža dejstvo, da bo institucija navadno na lastno pobudo delovala nad minimalnimi nadzorniškimi zahtevami, preprosto zato, ker sicer ne bi mogla najti nasprotnih strank, komitentov, uslužbencev in vlagateljev, ki jih potrebuje, da bi lahko izvajala svoj poslovni model. Vseeno vodnika spodbujata institucije, da izrecno ocenijo, koliko kapitala/likvidnosti potrebujejo za vsakega od uporabljenih scenarijev. Pričakuje se, da določijo konkretne upravljavske blažilnike, jih utemeljijo ter utemeljitev dokumentirajo. To je v skladu s splošnim duhom procesa ICAAP, po katerem se morajo institucije v celoti zavedati tveganj, ki jih prevzemajo, in jih aktivno upravljati.

V vodnikih niso opisani konkretni neugodni scenariji v normativni perspektivi, saj se pričakuje, da bodo sorazmerni s poslovnimi dejavnostmi institucij, z okoljem, v katerem delujejo, in z njihovim profilom tveganosti ter posledično z njihovimi ranljivostmi, vsi ti dejavniki pa so za vsako institucijo zelo drugačni. Vodnika pri 7. načelu pojasnjujeta, da mora »nabor neugodnih scenarijev zajeti obdobja hujšega gospodarskega upada in finančne šoke, za institucijo specifične ranljivosti, izpostavljenosti glavnim nasprotnim strankam in verjetne kombinacije slednjih«.

Kar zadeva raven zaostrenosti, ki se pričakuje v neugodnih scenarijih, vodnika v zvezi s 7. načelom pojasnjujeta, da ECB »neugoden« razume kot velik stres: »Pričakuje se, da stopnja zaostrenosti razmer ustreza gibanjem, ki so verjetna, a s stališča institucije enako zaostrena kot katerakoli gibanja, ki bi jih bilo v času kriznih razmer mogoče zaznati na trgu, ter zajema dejavnike ali področja, ki so za kapitalsko ustreznost institucije najbolj pomembni«.

Notranji kapital mora biti opredeljen skladno s konceptom ustreznega ekonomskega kapitala in v skladu z interno kvantifikacijo tveganj v instituciji. Koncept ekonomske kapitalske ustreznosti je interni koncept, katerega cilj je – v ekonomski perspektivi – zagotoviti, da institucija s svojimi finančnimi viri (notranji kapital) lahko krije svoja tveganja in trajno zagotavlja kontinuiteto delovanja.

Omeniti velja, da sta zneska notranjega in regulativnega kapitala zaradi različnih konceptov, po katerih sta opredeljena, lahko zelo različna. Razlog je v tem, da se za notranji kapital pričakuje, da odraža ekonomsko vrednost institucije, regulativni kapital pa v prvi vrsti temelji na regulativnih opredelitvah, vendar na splošno lahko vsebuje tudi računovodske predpostavke. Odvisno od individualnih razmer vsake institucije in zanjo veljavnih računovodskih standardov, lahko zaradi razlik med ekonomsko in računovodsko vrednostjo pride do precejšnjih razlik.

To velja tudi za kvantifikacijo tveganj, pri kateri se v normativni perspektivi ocenjuje vpliv vseh tveganj na regulativne količnike, da se upoštevajo računovodska pravila in regulativne opredelitve. Po drugi strani ekonomska perspektiva ocenjuje, kako bi vsa tveganja, katerim je institucija pomembno izpostavljena, lahko vplivala na njeno ekonomsko vrednost. Tipičen primer tveganj, za katera se pričakuje, da se v vsaki perspektivi obravnavajo drugače, so tveganja kreditnega razmika za pozicije, ki se ne knjižijo po pošteni vrednosti.

Pričakuje se, da so notranji likvidnostni blažilniki določeni v skladu s konceptom ekonomske likvidnostne ustreznosti in v skladu z interno kvantifikacijo tveganj v instituciji. Koncept ekonomske likvidnostne ustreznosti je interni koncept, katerega cilj je v ekonomski perspektivi zagotoviti, da so finančni resursi (notranja likvidnost) v instituciji zadostni za pokrivanje tveganj in pričakovanih odlivov in da trajno omogočajo kontinuirano delovanje institucije. Tudi tu lahko različne osnovne predpostavke in koncepti vodijo k velikim razlikam v znesku razpoložljive likvidnosti in stabilnih virov financiranja.

Za instrumente dodatnega kapitala/podrejenega dolga v pogojih navadno ni določb, ki zahtevajo, da bi absorbirali izgube v drugih scenarijih kot ob likvidaciji. Pozicije podrejenega dolga se imetnikom dolga v stanju kontinuiranega delovanja izplačajo po pogojih ob izdaji.

Zato se na podlagi predpostavke kontinuiranega delovanja, na kateri temeljijo pričakovanja ECB glede ICAAP, instrumenti dodatnega kapitala, zlasti instrumenti podrejenega dolga, navadno ne štejejo med instrumente, ki v stanju kontinuiranega delovanja lahko absorbirajo tveganje. Skladno s tem se na splošno ne pričakuje, da so ti instrumenti vključeni v notranji kapital. Vseeno imajo institucije možnost, da utemeljijo, zakaj ta logika v konkretnem primeru ni relevantna.

V neugodnih scenarijih v normativni perspektivi se pričakuje, da institucija predpostavi izjemna, a verjetna gibanja, ki so dovolj zaostrena, da močno vplivajo na količnike regulativnega kapitala, zlasti na količnik CET1. Pričakuje se, da stopnja zaostrenosti razmer ustreza gibanjem, ki so verjetna, a s stališča institucije enako zaostrena kot katerakoli gibanja, ki jih je v času kriznih razmer mogoče zaznati na trgu, pri dejavnikih ali na področjih, ki so za kapitalsko ustreznost institucije najbolj pomembni.

Seveda se ne pričakuje, da institucije »načrtujejo« za takšne scenarije. Pričakuje pa se, da se pripravljajo na verjetne primere, v katerih bi se lahko uresničili. »Načrtovanje« v tem smislu ni mišljeno kot prizadevanje, da bi institucija zašla v neugodne razmere. Gre za to, da je institucija »pripravljena« in »sposobna preprečiti« prihodnje stresne dogodke, s čimer preprečuje, da bi bila v teh neugodnih razmerah podkapitalizirana.

Že zdaj se pričakuje, da je stopnja konservativnosti pri kvantifikaciji tveganj v ekonomski perspektivi zelo visoka in bi torej morala zajeti tudi zelo redke dogodke. Odvisno od uporabljene metodologije za kvantifikacijo tveganj se to odraža denimo v visokih stopnjah zaupanja. To sproža vprašanje, ali se v ekonomski perspektivi pričakuje dodatno stresno testiranje.

Odgovor je dvojen: po eni strani se ne pričakuje, da se kvantifikacije tveganj tudi v ekonomski perspektivi preverjajo z neugodnimi scenariji za stresno testiranje (večletni stres), tako kot v normativni perspektivi. A ker naj bi ICAAP zajel prihodnja gibanja, se od institucij pričakuje, da ocenijo občutljivost svojih kvantifikacij tveganj na možna prihodnja gospodarska gibanja, ki v podatkih, uporabljenih za kvantifikacijo tveganj, niso zajeta.

Kot primer, cene stanovanjskih nepremičnin so v ZDA pred izbruhom krize v letu 2008 zelo dolgo naraščale. Izključno v preteklost usmerjene metodologije za kvantifikacijo tveganj, ki so se večinoma uporabljale v panogi, so napovedovale, da se ta dolgotrajni trend ne bo nikoli spremenil, iz česar sledi, da hipotekarna posojila zaradi neprekinjene rasti cen nepremičnin ne vsebujejo nikakršnega kreditnega tveganja. Ko se je trend obrnil, se je izkazalo, da je bil ta zaključek napačen.

Podoben primer je denimo, ko se institucije zanašajo na modele tvegane vrednosti (VaR) za kvantifikacijo svojega tržnega tveganja. Po daljšem obdobju stabilnih/rastočih tečajev na delniških trgih bi modeli, ki za kvantifikacijo VaR uporabljajo npr. koncept historične simulacije, pokazali zelo malo tveganja. V resnici pa se trend lahko vedno spremeni, tako da pretekla gibanja, zajeta z različnimi modeli, lahko močno podcenijo dejansko tveganje. V obeh primerih bi celo ekstremno visoka raven zaupanja pokazala bistveno prenizko tveganje.

Zato se tudi za ekonomsko perspektivo pričakuje celovit, zanesljiv in konservativen ter v prihodnost usmerjen program stresnega testiranja v obliki ocene različnih parametrov, saj je to bistveno za to, da tveganja niso podcenjena in da institucije lahko tudi z ekonomske perspektive vzdržujejo ustrezno raven kapitala. Skladno s konceptom »medsebojne izmenjave informacij« med obema perspektivama ICAAP se od institucij pričakuje, da pri ocenjevanju svoje kapitalske ustreznosti v ekonomski perspektivi uporabljajo tudi neugodne scenarije iz normativne perspektive.

Omeniti velja, da se izraz »stresno testiranje« včasih uporablja kot sinonim za večletne stresne teste, kot jih določa organ EBA. To v tem kontekstu ni mišljeno. V vodniku o ICAAP je jasno zapisano, da ECB od institucij ne pričakuje, da pripravljajo večletne projekcije svoje kapitalske ustreznosti, na primer tako, da svoj enoletni enofaktorski model aplicirajo še na naslednja tri leta.

Pričakuje se, da so metodologije in predpostavke za kvantifikacijo tveganj, uporabljene v ekonomski in normativni perspektivi, robustne, zadosti stabilne, občutljive na tveganja in konservativne, tako da je mogoče kvantificirati morebitne izgube, vključno s tistimi, ki se zgodijo redko.

Po mnenju ECB je v dobro zasnovanem procesu ICAAP splošna raven konservativnosti v ekonomski perspektivi vsaj enaka ravni, na kateri temeljijo metodologije za kvantifikacijo tveganj v notranjih modelih za prvi steber. Splošna raven konservativnosti se ne določa za vsak element posebej, temveč s kombinacijo predpostavk in parametrov. »Kombinacija« tu pomeni, da je določen pristop lahko skladen s temi napotki, četudi so nekateri individualni parametri, npr. raven zaupanja v modelih ekonomskega kapitala, manj konservativni kot za prvi steber. Vseeno se v takih primerih od institucij pričakuje, da pokažejo, kako so te manj konservativne predpostavke izravnane z drugimi, tako da so v kombinaciji z njimi vsaj enake ravni konservativnosti za prvi steber.

Kar zadeva raven konservativnosti, vodnik o ICAAP pojasnjuje, da se na splošno sicer pričakuje, da se ICAAP uporablja pri odločanju, vendar to ne pomeni, da je treba čisto vsako poslovno odločitev sprejeti po najvišji ravni konservativnosti.

Za različne namene se lahko uporabljajo različne ravni. Kljub temu se od institucij pričakuje, da so sposobne nositi tudi tveganja, ki so bila kvantificirana z zelo visoko stopnjo konservativnosti. Kot primer, institucija lahko pri določanju cen izvedenih finančnih instrumentov ter s tem pri odločitvah o nakupu ali prodaji določenih produktov na trgu izhaja iz predpostavke, da ta trg ne bo zašel v krizo. Vseeno mora biti sposobna, kar zadeva razpoložljivi kapital in procese upravljanja tveganja, da preživi tudi morebitno uresničitev tega tveganja. V tem konkretnem primeru bi to pomenilo, da mora biti sposobna absorbirati izgube, ki bi lahko nastale zaradi transakcij z izvedenimi finančnimi instrumenti, tudi če bi na trgu prišlo do krize.

V vodnikih je izraženo pričakovanje, da notranje preglede v skladu s svojo vlogo in pristojnostmi celovito izvajajo tri obrambne črte, ki zajemajo poslovne dejavnosti in neodvisne notranje kontrolne funkcije (upravljanje tveganj, skladnost poslovanja in notranja revizija). Za zagotovitev dobrega sistema preverjanj in ravnovesij v instituciji mora biti področje, ki je odgovorno za razvoj in validacijo metodologij za kvantifikacijo tveganj (druga obrambna črta), neodvisno od enot, ki prevzemajo tveganje (prva obrambna črta). Poleg tega je pomembno, da vse dejavnosti v instituciji (vključno z dejavnostmi druge obrambne črte) redno pregleda druga, povsem neodvisna funkcija za notranjo revizijo (tretja obrambna črta), ki poroča neposredno upravljalnemu organu.

Odvisno od velikosti in kompleksnosti institucije je mogoče sprejeti različne organizacijske rešitve, da se zagotovi neodvisnost med razvojem in validacijo metodologij za kvantifikacijo tveganj. Vseeno je treba spoštovati koncepte, na katerih temeljijo različne obrambne črte, tj. pričakuje se, da neodvisne validacije ne izvaja oddelek za notranjo revizijo.

Skladno s tem se pričakuje, da dejavnosti validacije, ki jo po pričakovanjih izvaja funkcija za upravljanje tveganj (druga obrambna črta), redno pregleduje funkcija za notranjo revizijo (tretja obrambna črta). Prav tako se pričakuje, da notranja revizija v okviru revizijskega načrta pregleda tudi ustreznost metodologij za kvantifikacijo tveganj.

Ne. Projekcije LCR v neugodnih scenarijih (tj. v stresnih razmerah) natančno sledijo določilom glede uteži, stopenj odliva itd. v Delegirani uredbi Komisije (EU) 2015/61, kar pomeni, da se LCR vedno izračuna na enak način. Vendar pa ECB pričakuje, da institucije ugotovijo stanje sredstev, obveznosti in zabilančnih obveznosti, ki se uporabijo v izračunu LCR v obdobju stresnih razmer, in zatem pomnožijo ta stanja z utežmi ali stopnjami odliva, ki so podane v uredbi.

Cilj tega pričakovanja je, da se institucije zavedajo, kako bi določena zaostrena, a verjetna prihodnja gibanja lahko vplivala na količnik LCR (ki bi ga morale izračunati tudi v takšnih razmerah v prihodnosti). Pričakuje se, da institucije analizirajo rezultate teh projekcij in se odločijo, ali morajo ukrepati, da bi se pripravile na situacijo, ki jo pokažejo projekcije, oziroma da bi takšno situacijo preprečile.

Kot primer, ocena bi lahko pokazala, da LCR pade na 60%. Čeprav CRR predvideva, da LCR včasih lahko pade pod 100%, bi se od institucije vseeno pričakovalo, da odgovori na vprašanje, ali bi bila z LCR na ravni 60% še vedno sposobna vzdržno izvajati svoj poslovni model v okoliščinah, ki jih je predpostavila v ustreznem neugodnem scenariju.

Kot je zapisano v vodniku o ICAAP, se pričakuje, da »kapitalski načrt vsebuje osnovni in neugodne scenarije ter pokriva vsaj triletno prihodnje obdobje«. To pomeni, da se od institucij pričakuje, da izvajajo proces načrtovanja kapitala – pogosto v okviru svojega rednega večletnega načrtovanja – ki ob odobritvi zajema celoten časovni horizont vsaj treh let. Pričakuje se, da se kapitalski načrt kadarkoli tekom leta posodobi, če je zaradi realnih gibanj postal zastarel. Poleg tega se od institucij pričakuje, da vsaj enkrat letno opravijo celoten postopek načrtovanja kapitala, v katerem sodelujejo vse relevantne funkcije, kot so oddelek za ekonomske analize, upravljanje tveganj, finance in poslovna področja.