Pogosta vprašanja o osnutku smernice ECB o nadzorniškem pristopu pristojnih nacionalnih organov h kritju nedonosnih izpostavljenosti v manj pomembnih institucijah
O čem ECB izvaja posvetovanje in zakaj?
ECB se posvetuje o osnutku smernice za pristojne nacionalne organe. To smernico je ECB razvila skupaj s pristojnimi nacionalnimi organi in določa poenoten nadzorniški pristop h kritju starih nedonosnih izpostavljenosti oziroma slabih posojil v manj pomembnih nadzorovanih subjektih. V smernici so opredeljena nadzorniška pričakovanja, ki jih bodo pristojni nacionalni organi uporabljali od primera do primera za tiste manj pomembne institucije, ki so posebej močno izpostavljene tveganjem iz nedonosnih izpostavljenosti, nastalih pred 26. aprilom 2019. Stare nedonosne izpostavljenosti so zunaj področja uporabe zahteve po odbitku iz uredbe o kapitalskih zahtevah (CRR), ki se uporablja za nedonosne izpostavljenosti, nastale po tem datumu. Od pristojnih nacionalnih organov se pričakuje, da ocenijo, ali manj pomembne institucije krijejo možne kreditne izgube iz teh nedonosnih izpostavljenosti z rezervacijami ali drugimi instrumenti za zmanjševanje tveganj. Ker se povprečni izterljivi znesek nedonosne izpostavljenosti sčasoma močno zmanjša, bodo pristojni nacionalni organi upoštevali starost nedonosne izpostavljenosti, tj. število let, odkar je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna.
S posvetovanjem o osnutku smernice in objavo osnutka želi ECB zagotoviti transparentnost pri poenotenju nadzorniških praks ter doseči dosledno uporabo visokih nadzorniških standardov za banke v okviru enotnega mehanizma nadzora (EMN).
Zakaj ECB zdaj vzpostavlja skupen nadzorniški pristop h kritju nedonosnih izpostavljenosti, ki jih imajo manj pomembne institucije?
Čeprav so se deleži nedonosnih izpostavljenosti v času od uvedbe evropskega bančnega nadzora v povprečju močno zmanjšali, nekatere manj pomembne institucije dosegajo manj napredka pri upravljanju svojih starih nedonosnih izpostavljenosti. To se kaže v obsegu nedonosnih izpostavljenosti, ki so starejših letnikov in imajo nižjo stopnjo kritja kot nedonosne izpostavljenosti v pomembnih institucijah. Ker te nedonosne izpostavljenosti predstavljajo trajen vir možnih nadaljnjih izgub in omejujejo sposobnost bank, da dajejo nova posojila, je zmanjševanje njihovega obsega in z njimi povezanih tveganj eden bistvenih elementov v prizadevanjih nadzornikov, da povečajo odpornost manj pomembnih institucij.
Velik obseg nedonosnih izpostavljenosti lahko predstavlja pomembno tveganje za banke in splošneje za finančno stabilnost. Zato je skrb za to, da banke ustrezno upravljajo svoje portfelje nedonosnih izpostavljenosti in zanje vzdržujejo zadostno kritje, že dalj časa pomembna prednostna naloga nadzora. V pomembnih institucijah je uspešno zmanjšanje nedonosnih izpostavljenosti v zadnjem desetletju podpiral skupen pristop na ravni celotnega EMN, ki je vključeval nadzorniška pričakovanja glede kritja.[1] Po drugi strani ta pričakovanja doslej niso veljala za manj pomembne institucije v večini držav, ki sodelujejo v EMN.
Kako ta pobuda naslavlja relevantna tveganja? Kakšna je v primerjavi z drugimi načini za njihovo zmanjšanje ali ublažitev?
Nadzorniška pričakovanja glede kritja nedonosnih izpostavljenosti že ves čas, odkar se v evropskem bančnem nadzoru uporabljajo za večje banke, predstavljajo transparentno in učinkovito orodje, ki pomembno prispeva k zmanjševanju in ublažitvi tveganj. Ta pričakovanja niso toga pravila, ampak dajejo jasno podlago za nadzorniški dialog, v katerem se ocenijo dodatni dejavniki, ki jih ob podpori konkretnih dokazov izpostavijo banke.
Dopolnilni instrumenti, kot so strategije za zmanjšanje nedonosnih izpostavljenosti in specializirani postopki izterjave, ki so jih razvile banke, so sicer tudi prinesli pozitivne rezultate, vendar imajo manjše banke pri njihovi praktični uporabi večje težave zaradi dejavnikov, kot so pomanjkanje virov in skromno povpraševanje vlagateljev po manjših svežnjih nedonosnih izpostavljenosti. Zato evropski bančni nadzor meni, da poenotena nadzorniška pričakovanja glede kritja, ki so usmerjena na relevantne manj pomembne institucije preko meril, temelječih na tveganjih, zdaj ponujajo preprost in preizkušen način za doseganje ustrezne obravnave tveganj, povezanih z nedonosnimi izpostavljenostmi.
Za katere banke bo veljal ta skupni nadzorniški pristop?
Pristop temelji na tveganjih in je zasnovan tako, da zagotavlja sorazmernost obravnave, hkrati pa preprečuje nepotrebne izkrivljajoče učinke. Načeloma velja za vse manj pomembne institucije, vendar pristojni nacionalni organi lahko izključijo tiste banke ali skupine izpostavljenosti, pri katerih so tveganja ocenjena kot nizka ali pri katerih bi uporaba pristopa povzročila neupravičene razlike v nadzorniških rezultatih. Konkretneje smernica vsebuje naslednje pogoje za morebitno izključitev manj pomembnih institucij iz področja uporabe:
- delež nedonosnih izpostavljenosti je manjši od 5%
- nedonosne izpostavljenosti, za katere velja skupni nadzorniški pristop, predstavljajo nepomemben delež v skupnem obsegu nedonosnih izpostavljenosti manj pomembne institucije
- manj pomembna institucija je v postopku urejenega prenehanja
- manj pomembna institucija je v postopku združitve z drugim nadzorovanim subjektom ali v postopku prevzema s strani drugega nadzorovanega subjekta
- manj pomembna institucija je »institucija, specializirana za restrukturiranje dolgov«, kot je opredeljena v CRR.
- za manj pomembno institucijo veljajo posebne in dejanske okoliščine, zaradi katerih je po mnenju pristojnega nacionalnega organa uporaba skupnega pristopa neustrezna
Na podlagi teh meril bodo pristojni nacionalni organi vsako leto ocenili, ali za določeno manj pomembno institucijo velja skupni pristop. Če da, bodo zagotovili, da se morebitne vrzeli v kritju, ugotovljene z enotnim pristopom, kvantitativno obravnavajo med pregledom drugega stebra, pri čemer bodo ustrezno upoštevali posebne okoliščine, ki jih bo predstavila manj pomembna institucija.
Katere izpostavljenosti so zajete? Kako je to povezano z zahtevo po odbitku za nedonosne izpostavljenosti, določeno v CRR?
Skupni nadzorniški pristop velja za izpostavljenosti, ki so nastale pred 26. aprilom 2019 in zato ne spadajo na področje uporabe zahteve po odbitku za nedonosne izpostavljenosti v okviru prvega stebra. Raven nadzorniških pričakovanj glede kritja, določena v smernici, je kvantitativno usklajena s pravili glede kritja, določenimi v zahtevi po odbitku v okviru prvega stebra. To zagotavlja, da za vse nedonosne izpostavljenosti, ki jih imajo zajete manj pomembne institucije, veljajo enaka pričakovanja glede kritja, ko dosežejo določeno starost, ne glede na datum nastanka. Vendar pa bodo za razliko od zahteve po odbitku iz CRR, ki velja samodejno, obseg nedonosnih izpostavljenosti v manj pomembnih institucijah pristojni nacionalni organi ocenili v vsakem primeru posebej, pri čemer bodo upoštevali posebnosti vsake posamezne banke. Smernica ne nadomešča ali razveljavlja veljavnih regulativnih ali računovodskih zahtev.
Kako bo pristop predvidoma vplival na zajete banke?
Čeprav bo končni učinek odvisen od izida nadzorniškega dialoga med pristojnim nacionalnim organom in banko, bo vpliv skupnega pristopa na manj pomembne institucije predvidoma obvladljiv. Med razvojem skupnega pristopa so nadzorniki EMN opravili podrobno študijo učinka, ki je pokazala, da bo učinek na področju kapitalskih zahtev na splošno obvladljiv, saj so banke gledano v celoti dosegle napredek pri zmanjševanju nedonosnih izpostavljenosti in imajo zaradi večje dobičkonosnosti v zadnjih letih zdravo raven kapitala. Da bi banke imele dovolj časa za priprave, bo skupni pristop uveden postopno. Tako se bodo nadzorniška pričakovanja glede kritja v celoti uporabljala šele od 31. decembra 2028. Za obdobja poročanja pred tem datumom so pričakovanja določena na nižjih ravneh, ki se bodo vsako leto postopno zviševale.
Se bo zaradi skupnega pristopa bistveno povečal obseg poročanja?
Pristojni nacionalni organi bodo od zajetih manj pomembnih institucij zahtevali, da predložijo posebno letno poročilo, ki bo temeljilo na zgoščeni temeljni predlogi. Ta je tesno usklajena z obstoječo predlogo za poročanje o zahtevi po odbitku iz CRR, ki jo od leta 2021 vse banke pod evropskim bančnim nadzorom oddajajo v okviru četrtletnega splošnega poročanja (COREP). Ta usklajenost pomeni, da se uporabljajo že uveljavljeni koncepti in izračuni.
Kakšno vlogo imajo ECB in pristojni nacionalni organi pri izvajanju skupnega nadzorniškega pristopa, ki se vzpostavlja z osnutkom smernice?
Osnutek smernice je naslovljen na pristojne nacionalne organe kot neposredne nadzornike manj pomembnih institucij. Pristojni nacionalni organi so primarno odgovorni za pregledovanje ureditev, procesov, mehanizmov in strategij, ki jih izvajajo manj pomembne institucije, da bi zanesljivo upravljale in krile tveganja, vključno z njihovimi politikami oblikovanja rezervacij in obravnavo sredstev v smislu kapitalskih zahtev. Po drugi strani ECB v skladu s svojo širšo odgovornostjo za učinkovito in skladno delovanje EMN v sklopu pregledniške vloge spodbuja dosledno uporabo visokih nadzorniških standardov pri izvajanju takšnih pregledov. Znotraj tega okvira bodo ECB in pristojni nacionalni organi medsebojno sodelovali pri izvajanju smernice, na primer z izmenjavo informacij in izvajanjem primerjalnih analiz. Več elementov pristopa, ki se vzpostavlja z osnutkom smernice, daje pristojnim nacionalnim organom ustrezno raven nadzorniške diskrecije, kar zagotavlja operativno izvedljivost v lokalnem kontekstu.
Katere korake bodo morale izvesti zajete banke, ko bo osnutek smernice sprejet?
Manj pomembne institucije, ki bodo zajete v prvo letno uporabo skupnega nadzorniškega pristopa, bodo pristojni nacionalni organi pravočasno obvestili in jim posredovali predloge za poročanje in navodila.