Pogosta vprašanja o dodatku k napotkom o slabih posojilih
(revidirana 15. marca 2018)
Kakšen je namen tega dodatka? V kakšni povezavi je z Napotki bankam v zvezi s slabimi posojili?
Cilj ECB je preprečiti kopičenje novih nedonosnih posojil. Pri tem spodbuja banke, da v prihodnosti pravočasno oblikujejo rezervacije za nova nedonosna posojila. Dodatek določa nadzorniška pričakovanja, ki so izhodišče za nadzorniški dialog. Dopolnjuje napotke o slabih posojilih, ki jih je ECB objavila marca 2017, osredotočali pa so se na kvalitativne vidike.
Ali je objava dodatka znotraj pristojnosti bančnega nadzora v ECB?
Obveznost bančnega nadzora v ECB je, da konsistentno obravnava glavne ranljivosti v bankah ter tako zagotavlja pošteno in enako obravnavo vseh bank. Obstoječi bonitetni okvir od nadzornikov med drugim zahteva, da ocenijo in ugotovijo, ali so rezervacije bank z bonitetnega vidika zadostne in pravočasne. Pomembno je opozoriti, da dodatek sam po sebi ni ukrep v okviru drugega stebra ter da bankam ne skuša naložiti dodatnih obveznosti. Dodatek zgolj navaja, kaj ECB pričakuje od bank, kadar te ocenjujejo svoje izpostavljenosti tveganju, ter se uporablja kot izhodišče za razpravo z vsako posamezno banko o tem, ali je oblikovala ustrezne in pravočasne rezervacije za nedonosna posojila.
Kakšno je področje uporabe dodatka in kdaj bo začel veljati?
Dodatek zadeva nedonosna posojila vseh pomembnih institucij in ni zavezujoč.
Obravnava posojila, ki so po 1. aprilu 2018 razvrščena kot nedonosna.
Dodatek namreč določa pričakovanje, da bodo nova nezavarovana nedonosna posojila od 1. aprila 2018 dalje v celoti krita po obdobju dveh let od datuma, ko so bila razvrščena kot nedonosna. Nadzornik bi na primer pričakoval, da je posojilo, ki je 1. maja 2018 razvrščeno kot nezavarovano nedonosno posojilo, do maja 2020 v celoti krito z rezervacijami.
Pri novih zavarovanih nedonosnih posojilih pa se pričakuje določena raven rezervacij po treh letih od datuma, ko so bila razvrščena kot nedonosna (»starost«), zatem pa se ta raven do sedmega leta postopno dviguje. Če je zavarovano posojilo 1. maja 2018 razvrščeno kot nedonosno, bi nadzornik v tem primeru pričakoval, da je do maja 2021 najmanj 40% tega nedonosnega posojila kritega z rezervacijami oziroma da je do maja 2025 v celoti krito z rezervacijami.
Med nadzorniškim dialogom bo ECB z bankami razpravljala o odstopanjih od pričakovanj glede bonitetnega oblikovanja rezervacij, opisanih v dodatku.
Rezultati dialoga bodo vključeni v proces nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja (SREP), ki bo potekal leta 2021.
Dodatek zadeva nedonosna posojila, ki so od 1. aprila 2018 dalje razvrščena kot taka, rezultati nadzorniškega dialoga na podlagi pričakovanj, predstavljenih v dodatku, pa bodo prvič vključeni v SREP, ki bo potekal leta 2021. Kaj se bo zgodilo medtem?
Banke bi se morale pripraviti in naslednji dve leti izkoristiti za to, da preverijo svoje politike in kriterije odobravanja kreditov z namenom, da zmanjšajo nastajanje novih nedonosnih posojil, zlasti v sedanjih ugodnih gospodarskih razmerah. Pomembna je tudi ustrezno postopna pot pri oblikovanju rezervacij, ki se začne od trenutka razvrstitve posojila kot nedonosnega.
Kako je dodatek povezan z računovodskimi standardi in predvsem z MSRP 9?
Računovodske rezervacije v banki se uporabljajo kot osnova za nadzorniški dialog pri ugotavljanju, ali so te rezervacije zadostno previdne. Zato bomo pri analizi konkretnih okoliščin v bankah z vidika pričakovanj glede bonitetnega oblikovanja rezervacij v celoti upoštevali vse računovodske rezervacije, vključno z morebitnim povečanjem rezervacij zaradi začetka veljavnosti MSRP 9 v letu 2018. Če banke uporabljajo prehodno ureditev glede MSRP 9, bomo to ravno tako v celoti upoštevali pri ugotavljanju, ali so tveganja zadostno krita.
Kakšen je predvideni vpliv pričakovanj glede oblikovanja rezervacij? Bi zaradi tega lahko prišlo do prisilne prodaje slabih posojil?
Dodatek se uporablja kot izhodišče za nadzorniški dialog z bankami.
Vpliv nadzorniških pričakovanj bo odvisen od rezultatov nadzorniškega dialoga s posameznimi bankami. Ker nadzorniška pričakovanja veljajo samo za nova nedonosna posojila, so tudi posledice z vidika dodatnega kritja za tveganja odvisne od prihodnjih prilivov nedonosnih posojil.
Kar se tiče morebitnega vpliva dodatka na aktivnosti na sekundarnem trgu slabih posojil, pričakovanja obravnavajo neto izpostavljenost do slabih posojil, tj. nadzornik ne spodbuja bank, naj svoja slaba posojila prodajo, ampak pričakuje, da so zadostno krita. Poleg tega napotki o slabih posojilih, objavljeni 20. marca 2017, omenjajo prodajo slabih posojil samo kot enega od številnih mogočih orodij za odpravo velikega obsega slabih posojil. Med druga orodja sodijo izterjava, restrukturiranje in zaseg.
Zakaj okvir oblikovanja rezervacij trenutno velja samo za nova nedonosna posojila? O kakšnih nadaljnjih ukrepih glede obsega slabih posojil še razmišljate?
Bančni nadzor v ECB prek skupnih nadzorniških skupin ocenjuje kredibilnost in ambicioznost strategij pomembnih institucij za zmanjševanje obstoječega obsega slabih posojil. Naj tukaj omenimo, da se je obseg slabih posojil v pomembnih bankah zmanjšal, in sicer z 950 milijard EUR v prvem četrtletju 2016 na 759 milijard EUR v tretjem četrtletju 2017. Nadzorniki bodo še naprej spremljali napredek vsake posamezne banke pri zmanjševanju slabih posojil.
Kako ste v dodatku kalibrirali kvantitativna nadzorniška pričakovanja?
Pri dokončni kalibraciji dodatka smo uporabili širok nabor dejavnikov, med katerimi so nadzorniška presoja, mednarodne najboljše prakse v zvezi z oblikovanjem rezervacij ter hitrost postopkov reševanja v EU, vključno z izboljšavami v zadnjem času. Po mnenju bančnega nadzora v ECB ponuja dodatek uravnotežen pristop k ocenjevanju tega, ali so prakse oblikovanja rezervacij v bankah pravočasne in zadostne.
Ali dodatek velja tudi za zaseženo premoženje?
V dodatku niso določena nadzorniška pričakovanja glede zaseženega premoženja, ampak glede novih nedonosnih posojil. Bančni nadzor v ECB vseeno pozorno spremlja dogajanja v zvezi z zaseženim premoženjem. Če banke zmanjšujejo slaba posojila samo z zasegi, ne da bi zaseženo premoženje lahko prodale, zaradi česar nastanejo tveganja, ki niso v celoti krita, lahko sledijo nadzorniški ukrepi. Zato napotki ECB o slabih posojilih obenem spodbujajo banke, naj pri vrednotenju takšnega premoženja uporabljajo razumne odbitke.
Kako je vaša pobuda povezana s predlogom Evropske komisije o spremembi uredbe o kapitalskih zahtevah, kar zadeva minimalno kritje za izgube iz naslova nedonosnih izpostavljenosti?
Dodatek dopolnjuje zakonodajo EU, ki bo v prihodnje sprejeta na podlagi predloga Evropske komisije, da se nedonosna posojila obravnavajo v okviru prvega stebra, tj. v skladu z obveznimi bonitetnimi zahtevami v uredbi o kapitalskih zahtevah.
Skladno z direktivo o kapitalskih zahtevah IV pa morajo nadzorniki oceniti in obravnavati tveganja, specifična za posamezne banke, ki niso zajeta ali niso zadostno zajeta s pravili prvega stebra.
Po mnenju ECB je na podlagi dodatka pomembno oceniti tista tveganja, povezana z nedonosnimi posojili, ki v prvem stebru niso zajeta. Kadar nadzorniki v posameznem primeru ugotovijo, da kljub uporabi minimalne ravni rezervacij iz prvega stebra nedonosna posojila določene banke niso zadostno krita, lahko uporabijo nadzorniška pooblastila, ki jih imajo v okviru drugega stebra.
Zakaj Evropska komisija predlaga, da morajo biti starejša zavarovana nedonosna posojila krita v celoti po osmih letih, ECB pa predlaga sedem let? In zakaj ne razlikujete med nedonosnimi posojili z »majhno verjetnostjo plačila« in »v zamudi«, tako kot Komisija?
Z minimalno ravnijo kritja, ki bo po prihodnjem pravilu znotraj prvega stebra obvezna, bo zagotovljeno varovalo pred nezadostnim oblikovanjem rezervacij na ravni EU, veljala pa bo za vse institucije.
Nasprotno pa dodatek določa nadzorniška pričakovanja kot izhodišče za nadzorniški dialog, s katerim se ocenjujejo vsa tveganja, ki jim je ali bi jim lahko bila izpostavljena posamezna institucija ter presegajo tveganja, ki so že zajeta v minimalnih zahtevah znotraj prvega stebra. Tako se samodejne minimalne zahteve in nadzorniška pričakovanja z vidika kalibracije že v izhodišču razlikujejo.
Nadzorniška pričakovanja, opisana v dodatku, so splošna. Specifične razmere, ki bi lahko privedle do različno velikih tveganj, bodo upoštevane med nadzorniškim dialogom. V nekaterih primerih »majhne verjetnosti plačila« bodo lahko banke predložile dokazila o rednem odplačevanju precejšnjega dela izpostavljenosti, zaradi česar je lahko 100-odstotno pričakovanje glede oblikovanja rezervacij pri določenih portfeljih/izpostavljenostih neustrezno.