Nov korak na poti v boljšo Evropo: razvijanje bančnega nadzora

Mnenjski članek Danièle Nouy, predsednice Nadzornega odbora EMN,
objavljen 30. septembra 2014 v več evropskih časopisih

Čez nekaj tednov bo Evropa – v okviru vzpostavljanja bančne unije – vstopila v novo dobo bančnega nadzora: 4. novembra bo namreč Evropska centralna banka (ECB) začela neposredno nadzirati 120 največjih bančnih skupin euroobmočja, ki predstavljajo več kot 85% bilančne vsote bank, ter posredno nadzirati približno 3.400 manjših institucij. Cilj prizadevanj, pri katerih v okviru Enotnega mehanizma nadzora sodelujemo z nacionalnimi nadzornimi organi, je okrepiti zaupanje državljanov in trgov v vzdržljivost bank, ki jih nadzorujemo. Obenem želimo pomagati tudi finančnemu sektorju, da bo lažje opravljal najpomembnejšo nalogo, ki jo ima v sodobni družbi – financiranje realnega gospodarstva, financiranje rasti in navsezadnje podpora ustvarjanju novih delovnih mest. To vlogo lahko ustrezno odigrajo le zdrave banke, ki uživajo zaupanje ljudi in trgov.

V ECB se zavedamo, da bomo lahko okrepili zaupanje državljanov in trga v banke samo tedaj, ko bo vsakdo razumel, kako delujemo in po čem se ravnamo pri svojem delu. Prav zato smo objavili vodnik, v katerem smo natančno opisali načela in postopke opravljanja bančnega nadzora. Izpostavila bi rada nekaj osrednjih prvin vodnika.

Osebno vam lahko zagotovim, da bo naš nadzor strog in pošten. Kadar bomo presodili, da je to potrebno, bomo tudi nadležni. Postali bomo resnični vseevropski nadzornik, ki je v nacionalnem smislu povsem nepristranski. Takega duha bomo »živeli« na vseh ravneh naše organizacije, še zlasti v samem jedru enotnega mehanizma nadzora, ki ga predstavljajo skupne nadzorniške skupine. Te bodo izvajale vsakodnevni nadzor bank. Vsakega izmed njih vodi koordinator ECB, ki praviloma ne more biti iz države, kjer ima sedež nadzorovana banka. Tako bo denimo glavni nadzornik za Crédit Agricole Nemec, za Unicredit Francoz, za ABN AMRO pa Španec. S tem se bomo laže lotili težav z novih zornih kotov in obenem preprečili nacionalne pristranskosti. Skupne nadzorniške skupine kot celota bodo v sebi združevale zaposlene in znanje nacionalnih nadzornikov, ki jim pravimo tudi pristojni nacionalni organi, in ECB. To z drugimi besedami pomeni, da se bodo opirali na izkušnje 18 (prav kmalu 19) držav euroobmočja. Člani skupnih nadzorniških skupin bodo prehajali iz skupine v skupino, kar spet pomeni, da vse banke obravnavamo enako in da razpolagamo z izkušnjami iz vseh držav članic.

Neodvisne revizorske skupine, imenovane skupine za inšpekcijski pregled na kraju samem, bodo delo skupnih nadzorniških skupin podpirale tako, da bodo podrobne informacije zbirale neposredno od sedežev in podružnic bank. ECB bo prav tako vzpostavila mehanizem poročanja in s tem spodbudila osebe, ki vedo za primere, ko banke kršijo zakone EU, da o teh kršitvah poročajo ECB. Poročila o kršitvah so učinkovito orodje, s katerim bomo spravili na dan primere poslovnih nepravilnosti.

Naši strokovnjaki za uveljavljanje pravil in sankcije bodo preiskovali – v duhu preglednega preiskovanja in odločanja – domnevne kršitve neposredno uporabljive zakonodaje EU, nacionalne zakonodaje, ki prenaša direktive EU, oziroma uredb in odločb ECB s strani bank, ki jih je skupna nadzorniška skupina odkrila pri vsakodnevnem nadzoru. Če se izkaže, da so bile zakonske zahteve kršene in je treba kreditne institucije oziroma njihovo vodstvo kaznovati, lahko bankam naložimo upravne kazni, ki znašajo največ 10% njihovega skupnega letnega prometa v preteklem poslovnem letu.

Vsi pristojni nacionalni organi vseh držav članic imajo v Nadzornem odboru svojega predstavnika z glasovalno pravico. Vsak glas ima enako težo. Tudi to bo prispevalo k enakemu obravnavanju vseh bank v sistemu skladno z enotnim pravilnikom in brez nacionalne pristranskosti. Nacionalni nadzorniki, ki so zdaj del vseevropskega nadzornega sistema, lahko torej vplivajo na nadzor bank v drugih državah in sooblikujejo odločitve Sveta ECB. Še bolj pomembno pa je, da bodo o dogajanjih in trendih, ki se pojavljajo v bankah drugih držav, izvedeli, še preden se utegnejo pojaviti na domačem trgu. Ker imamo v ECB v Frankfurtu skupine, ki se ukvarjajo izključno z analiziranjem tovrstnih horizontalnih podatkov, lahko vzpostavimo sistem zgodnjega opozarjanja.

To je ena izmed prednosti enotnega nadzora, ki se že udejanja: s celovito oceno – tj. s pregledom bilanc in stresnim testom, ki ju opravljamo že pred 4. novembrom – dobivamo vpogled v čezmejne trende v celotnem evropskem bančnem sistemu. Nacionalni nadzornik, ki že po definiciji razpolaga z manjšim nizom podatkov, bi tovrstno dogajanje in trende dosti težje zaznal.

Pojavljajo se že tudi spodbudni znaki iz več držav, ki ne uporabljajo eura kot svojo valuto, da tudi te razmišljajo o možnosti, da bi njihove banke nadzirala ECB, kar uredba o EMN že omogoča. Čeprav je ta razvoj dogodkov šele čisto na začetku, pa vseeno kaže, da smo si že začeli pridobivati zaupanje deležnikov v vsej Evropi.

Ali lahko obljubim, da bo ECB enkrat za vselej odpravila tveganje za novo finančno krizo? Žal ne. Vseeno pa sem trdno prepričana, da še nikoli v preteklosti ni bilo evropske institucije, ki bi bila bolje opremljena za to, da omenjeno tveganje zmanjša. Enotni mehanizem nadzora, ki je del ECB, zagotavlja močno in neodvisno silo v samem središču evropskega bančnega sistema. In ko vidim nadzornike iz 28 različnih držav, ki skupaj vzpostavljajo organizacijo, še trdneje verjamem, da ustvarjamo nekaj zgodovinskega, zaradi česar bo Evropa postala boljše poslovno okolje in prostor, ki spodbuja uspeh.