Uvodna izjava na tiskovni konferenci za letno poročilo ECB o nadzornih aktivnostih v letu 2016

Danièle Nouy, predsednica Nadzornega odbora ECB, in Sabine Lautenschläger, podpredsednica Nadzornega odbora ECB, Frankfurt na Majni, 27. marec 2017

Danièle Nouy, predsednica Nadzornega odbora ECB

Spoštovane gospe in gospodje!

Neverjetno je, kako hitro čas teče. Komaj pet let nazaj, junija 2012, so se voditelji EU dogovorili, da bodo bančni nadzor prenesli z nacionalne na evropsko raven. In zdaj smo tu, že v tretjem letu evropskega bančnega nadzora.

Eno najbolj perečih vprašanj, s katerim smo se ukvarjali v letu 2016, so bila slaba posojila. In ta bodo še kar nekaj časa ostala ena naših glavnih prednostnih nalog. Če pogledamo nazaj, je dobra novica v tem, da so se med tretjim četrtletjem 2015 in tretjim četrtletjem 2016 slaba posojila v euroobmočju zmanjšala za 54 milijard EUR na raven 921 milijard EUR. Delež slabih posojil se je tako skrčil s 7,3% na 6,5%. Vseeno v nekaterih državah članicah slaba posojila ostajajo velik problem. Zmanjšujejo dobičkonosnost bank in omejujejo njihovo sposobnost, da financirajo gospodarstvo.

Ravno pred enim tednom smo objavili napotke za banke, v katerih smo predstavili svoja pričakovanja glede tega, kako naj banke rešujejo slaba posojila. Pripraviti morajo jasno strategijo zmanjševanja obsega slabih posojil, določiti v njej ambiciozne, a realistične cilje, in vzpostaviti ustrezne upravljavske in operativne strukture. Z napotki bomo zagotovili, da bodo vse banke zmanjševale slaba posojila po enotnem in učinkovitem pristopu.

Banke in nadzorniki pa niso edini, ki morajo ukrepati. V nekaterih državah hitro reševanje slabih posojil zavirata pravni in sodni okvir. Zato morajo ukrepati tudi nacionalni zakonodajalci. Na podlagi našega pregleda nacionalnih praks bi lahko izboljšali učinkovitost sodnega sistema, uvedli hitre zunajsodne poravnave, povečali dostop do zavarovanja in uskladili javnofinančne spodbude.

Drug pomemben projekt, ki smo se ga lotili, je ciljno usmerjeni pregled notranjih modelov ali na kratko TRIM. Številne banke uporabljajo notranje modele, da bi ugotovile, kako tvegana so njihova sredstva. Tako ugotovljena tveganju prilagojena aktiva zatem predstavlja osnovo za izračun kapitalskih zahtev. Zato so notranji modeli z bonitetnega vidika zelo pomembni.

Z leti so banke razvile vse bolj kompleksne notranje modele, da bi lahko čim natančneje merile svoja tveganja. Toda čim bolj so ti modeli kompleksni, tem hitreje lahko pride do napake ali celo do manipulacije.

Modeli so dobro upravljavsko orodje, saj zaznavajo tveganja. Vendar pa morajo biti njihovi rezultati tudi konsistentni in primerljivi. Zato bomo v projektu TRIM ocenili, koliko so notranji modeli bank dejansko odporni in zanesljivi. Naš cilj je zagotoviti, da izračun tveganju prilagojene aktive temelji na dejanskih tveganjih in ne na modeliranju izbir.

Prav gotovo ni naš cilj, da bi morale vse banke povečati svojo tveganju prilagojeno aktivo. Je pa mogoče, da bo do tega prišlo v nekaterih bankah. Gledano v celoti se bo s projektom TRIM povečala zanesljivost notranjih modelov, ki bodo tako postali bolj verodostojni. Nadalje bo projekt prispeval k temu, da za vse banke v euroobmočju veljajo enaki pogoji. Obenem se bo povečala tudi stabilnost bančnega sektorja.

Pri bančništvu pa ne gre le za stabilnost, ampak tudi za dobičkonosnost. In dobički so za banke v euroobmočju šibka točka: številne ne uspejo povrniti niti stroškov kapitala. To je pomembno tako za banke in vlagatelje kot tudi za nas nadzornike. Konec koncev sta stabilnost in dobičkonosnost dve plati iste medalje.

Zato so dobičkonosnost bank in njihovi poslovni modeli že nekaj časa ena naših glavnih prednostnih nalog. Seveda bankam ne govorimo, kakšen bi moral biti njihov poslovni model. Naše delo je v tem, da preverjamo vzdržnost poslovnih modelov in skrbno spremljamo to vprašanje. In dejansko vidimo nekaj dobičkonosnih bank. V čem je njihova skrivnost? Ena značilnost, ki je skupna tem bankam, je trdna struktura stroškov. To bi moral biti tudi namig drugim bankam.

Vendar ne gre le za stroške. Banke se v današnjih časih soočajo s številnimi izzivi. O slabih posojilih sem že govorila in lahko bi omenila tudi politično negotovost ali počasno rast, težavno okolje obrestnih mer, stroga pravila in nove konkurente. Svet se spreminja in banke bi se morale odpreti tem spremembam: prilagoditi morajo svoj poslovni model, da bi ponovno postale dobičkonosne.

Še eno težavo predstavlja dejstvo, da je v nekaterih državah bančni sektor še vedno močno razdrobljen. Rezultat so prevelike zmogljivosti, ki vodijo v močno konkurenco in nizke dobičke. V takšnih razmerah bi bilo smiselno pričakovati, da bodo nekatere banke izrinjene s trga. Po mojem mnenju obstajajo dobri razlogi za konsolidacijo, na primer z združitvami in prevzemi. Vseeno do zdaj nismo videli veliko združitev in prevzemov, in tisti redki, ki smo jih zabeležili, so se zgodili v okviru ene same države in ne čezmejno znotraj euroobmočja.

Tu pa nastopi bančna unija. Njen cilj je vzpostaviti temelje za resnično evropski bančni trg, v katerem bi prihajalo tudi do čezmejnih združitev. Banke bi po obsegu dejavnosti postale bolj evropske, svoje storitve bi ponujale po vsem euroobmočju in izkoriščale bi prednosti večjega trga. Hkrati pa bi komitenti lahko izbirali med vrsto bank, ki so nadzirane po enako visokih standardih. To je naša vizija za prihodnost.

Hvala za vašo pozornost.

Sabine Lautenschläger, podpredsednica Nadzornega odbora ECB

Spoštovane gospe in gospodje!

Naloga evropskega bančnega nadzora je, da naredi banke odporne. S tem pomaga pri izgradnji varnega in trdnega evropskega bančnega sektorja, ki je lahko zanesljiv partner za gospodarstvo.

To nalogo pa lahko opravljamo samo na podlagi dobre zakonodaje. Od krize so jo oblikovalci politik dejansko okrepili in tam, kjer je bilo potrebno, tudi spremenili. Zahvaljujoč tem reformam lahko nadzorniki po vsem svetu bolje opravljajo svoje delo.

Bolje pa lahko zaradi nove zakonodaje delujejo tudi banke. Konec koncev lahko samo dobro kapitalizirane in dobro upravljane banke zanesljivo financirajo gospodarstvo. Samo stabilne banke lahko financirajo dolgoročno rast in blaginjo. Zato potrebujemo zakonodajo in ta bi morala temeljiti na globalnih standardih.

Ta drugi poudarek je po mojem mnenju bistven. Je drugi nauk krize, ki ga ne bi smeli pozabiti. Da bi zagotovili stabilnost, potrebujemo globalen pristop k zakonodaji. Prav zaradi tega je baselski okvir tako zelo pomemben. In zato moramo čim prej dokončati reforme v okviru Basla III.

Doslej so bile predložene rešitve za mnoga vprašanja. Na koncu je Basel III mogoče sprejeti samo kot celoto – vendar pa je Baselski odbor že blizu dogovoru. Zato pozdravljamo zavezo skupine G20, da Basel III dokonča.

Če se s svetovne vrnemo na evropsko raven, zelo pozdravljamo sedanji pregled evropskega zakonodajnega okvira. Evropska komisija je oblikovala predloge o tem, kako prilagoditi in izboljšati relevantne zakone.

Uradno mnenje o teh predlogih bo ECB objavila v maju. Osebno pa v njih vidim veliko dobrega.

Prvič, usklajeni so z globalnim pristopom, saj v evropsko zakonodajo prenašajo nekatere svetovne standarde, kot je količnik finančnega vzvoda.

Drugič, podpirajo idejo bančne unije, saj omogočajo opustitev kapitalskih in likvidnostnih zahtev znotraj bančne skupine na čezmejni ravni v okviru EU.

In tretjič, utrjujejo načelo sorazmernosti, saj si prizadevajo zmanjšati regulatorno breme za manjše banke.

Seveda obstaja nekaj vprašanj, ki bi jih bilo morda treba še dodatno pretehtati.

Prvič, čeprav morajo imeti nadzorniki možnost, da delujejo hitro in fleksibilno, zanašajoč se na svoje strokovno znanje in presojo, skušajo nekateri predlogi umestiti nadzorniške dejavnosti v zelo ozek okvir. S tem bi se zmanjšala naša sposobnost, da delovanje prilagajamo finančni industriji, ki se ves čas spreminja, stalno išče zase najugodnejše rešitve in izkoristi vsako priložnost, da bi obšla pravila, ki jih ni mogoče prilagajati tako hitro, kot banke preizkušajo njihove meje.

In drugič, pravila bi bilo mogoče še bolj poenotiti – denimo na področju nacionalnih opcij in diskrecijskih pravic.

Spoštovane gospe in gospodje, govorili smo o nadzoru in govorili smo o zakonodaji. Obstaja pa še eno vprašanje, ki bi se ga rada dotaknila: brexit. Zadnjih nekaj tednov sva z Danièle večkrat javno govorili o brexitu in orisali, kako bomo pristopili k temu vprašanju in kaj v zvezi z njim pričakujemo od bank. Zato se bom tu dotaknila le nekaterih točk.

Evropska unija in Združeno kraljestvo še nista začela pogajanj. Kljub temu se morajo tako banke kot tudi nadzorniki pripraviti na vse možne scenarije. Za banke je pri tem pomemben predvsem dostop do trgov.

Številne britanske banke uporabljajo evropski potni list, da lahko delujejo na enotnem trgu. Ta jim daje dostop do celotnega enotnega trga, vse dokler imajo sedež v eni od držav članic EU. V primeru »trdega« brexita bi potni list lahko izgubile in bi zato morale najti drugo pot do enotnega trga.

Najočitnejša možnost bi bila, da pridobijo dovoljenje za opravljanje bančnih storitev v eni od držav članic EU in s tem ponovno tudi potni list. In institucija, ki izdaja dovoljenja v euroobmočju, je ECB. Naj bom povsem jasna: dovoljenje bomo izdali samo dobro kapitaliziranim in dobro upravljanim bankam.

Ne bomo sprejemali podjetij, ki so prazne lupine. Vsak nov subjekt mora imeti ustrezno lokalno upravljanje tveganj, zadostno lokalno osebje in operativno samostojnost. Da bi banke lahko v celoti izpolnile naše zahteve, bomo dopustili za vsako banko posebej določeno prehodno obdobje. Pri tem bomo upoštevali poslovne dejavnosti in profil tveganosti posamezne banke.

Pozorni bomo na regulatorno in nadzorniško arbitražo ter pri tem ne bomo sodelovali v nikakršnem tekmovanju, kdo bo ponudil nižje standarde. Zato bomo natančno spremljali, kako bodo bančne skupine strukturirale svoje subjekte v euroobmočju.

Nekatere banke bodo morda vzpostavile zelo kompleksno in razčlenjeno strukturo, prilagojeno razponu dejavnosti, ki jih nameravajo izvajati v euroobmočju.

Številne banke verjetno načrtujejo ustanovitev pomembnih ali manj pomembnih kreditnih institucij oziroma razširitev že obstoječih. Te banke bodo neposredno nadzirali bodisi ECB bodisi pristojni nacionalni organi po enotnem evropskem nadzorniškem pristopu ECB.

Nekatere bančne skupine bodo za del svojega bančnega poslovanja morda ustanovile tudi podružnice v tretjih državah. Podružnice so predmet bančnega nadzora, vendar na nacionalni ravni in po nacionalnih standardih. Ti pa se od države do države lahko zelo razlikujejo. Tako denimo nekateri nacionalni nadzorniki zahtevajo, da imajo podružnice v tretjih državah lasten kapital in likvidnost, v drugih državah pa te zahteve ni.

Vse to je v nasprotju z idejo enakih pogojev delovanja v euroobmočju. Je vabilo bankam k regulatorni in nadzorniški arbitraži. Vseeno bo to vprašanje morda mogoče rešiti v okviru sedanjega pregleda evropskega zakonodajnega okvira, o katerem sem pravkar govorila.

Brexit bo prinesel velike spremembe. O tem ni dvoma. Kljub temu pa se eno ne bo spremenilo: finančna sektorja v EU in Združenem kraljestvu bosta ostala tesno povezana.

Gospe in gospodje, pripravljeni smo na vsakršen izid pogajanj in enako bi morale biti tudi banke. Naj vam še enkrat zagotovim: kot nadzorniki ne bomo sodelovali v tekmovanju, kdo bo ponudil nižje standarde. Konec koncev si vsi želimo stabilen bančni sektor – na obeh straneh Rokavskega preliva.

Najlepša hvala za vašo pozornost.

Stiki za medije