Možnosti iskanja
Domov Mediji Pojasnjujemo Raziskave in publikacije Statistika Denarna politika Euro Plačila in trgi Zaposlitve
Predlogi
Razvrsti po

Uvodni izjavi na letni tiskovni konferenci o bančnem nadzoru v ECB

Danièle Nouy, predsednica Nadzornega odbora ECB, in Sabine Lautenschläger, članica Izvršilnega odbora ECB in podpredsednica Nadzornega odbora ECB, Frankfurt na Majni, 7. februar 2018

Danièle Nouy, predsednica Nadzornega odbora ECB

Kaj čaka banke in njihove nadzornike v letu 2018? To je nedvomno zanimivo vprašanje, na katero pa je – vsaj brez kristalne krogle – zelo težko odgovoriti. A o dveh stvareh vseeno ni dvoma. Prvič, banke so še vedno pred celo vrsto izzivov in, drugič, leto 2018 jim ponuja izvrstno priložnost, da se z njimi tudi spoprimejo.

Za zgornjo trditev lahko navedem štiri razloge:

  • Prvič, gospodarstvo euroobmočja je po skoraj petih letih rasti, ki je zajela vse države in gospodarske panoge, v dobri formi.
  • Drugič, tehnologija se razvija, pri čemer ima glavno besedo digitalizacija, ki bankam pomaga okrepiti prihodke in znižati stroške.
  • Tretjič, okvir Basel III je zaključen, kar pomeni, da je svet za banke zdaj stabilnejši, tudi kar zadeva regulativo. Pri tem seveda ne gre pozabiti, da bo treba Basel III še v celoti implementirati.
  • Četrtič, leto 2018 bo že četrto leto evropskega bančnega nadzora, kar z drugimi besedami pomeni, da je obdobje vzpostavljanja nesporno mimo. Ker je nadzorni okvir danes stabilen in predvidljiv, lahko pričakujemo, da bo življenje bank v prihodnje nekoliko lažje.

Okoliščine so torej ugodne. Banke so storile pomembne korake naprej in so danes zato precej odpornejše. Količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala pomembnih institucij se je med koncem leta 2014 in tretjim četrtletjem 2017, ko je znašal 14,3%, zvišal za več kot 270 bazičnih točk. Krepi se tudi dobičkonosnost, čeprav je bilo njeno izhodišče na dokaj nizki ravni.

A čeprav se stvari izboljšujejo, bomo morali v prihodnje vseeno storiti še več. Na vrh seznama stvari, ki jih bo treba opraviti, bi postavila dve nalogi, in sicer zvišanje dobičkonosnosti in očiščenje bilanc. Omenjeni nalogi sta med seboj seveda povezani.

Dovolite mi, da začnem s splošnejšim vprašanjem. Kar zadeva dobičkonosnost, so se evropske banke zelo počasi prilagodile na posledice krize. Poglejte si ameriške banke. V primerjavi z evropskimi se je njihov dobiček med krizo sicer bolj izrazito skrčil, a so po krizi vseeno hitreje okrevale. Donosnost lastniškega kapitala bank v euroobmočju se je na splošno izboljšala. A pri nekaterih bankah je še vedno zelo nizka, zato se upravičeno zastavlja vprašanje, ali bodo v srednjeročnem do dolgoročnem obdobju sposobne kriti stroške lastniškega kapitala.

Slaba dobičkonosnost je v resnici razlog za skrb, saj bodo lahko le tiste banke, ki ustvarjajo dovolj dobička, podpirale gospodarsko rast in še naprej oblikovale kapitalske blažilnike. A ugodnejše gospodarske okoliščine in želja po naglem višanju dobička vseeno ne smejo spodbuditi bank k iskanju donosov.

Nobenega dvoma torej ni, da se bodo morale banke naučiti dosegati večjo dobičkonosnost brez prevzemanja prevelikih tveganj. Kar zadeva rešitve, pa vse seveda niso primerne za vse banke. Ker ima vsaka banka svojo lastno zgodovino, potrebuje tudi svojo lastno strategijo. A strategijo brez dvoma potrebuje. Če si natančneje pogledamo uspešne in manj uspešne banke, bomo hitro opazili eno lastnost, ki bi jo lahko poimenovali »strateško usmerjanje«. Strateško usmerjanje je – povedano na kratko – sposobnost vodstva, da se usmeri v doseganje dolgoročnih ciljev banke. Odlikuje se po učinkovitih procesih in dobrem upravljanju. Banke, ki obvladajo strateško usmerjanje, so v povprečju bolj dobičkonosne.

Ker banke plujejo po razburkanem morju, morajo krmilo trdno držati v rokah. Potrebujejo torej zanesljive strateške procese in trdno vodenje, vključno z upravljanjem tveganj. Na tem področju pa smo pri bankah, ki jih analiziramo, opazili številne težave.

V celoti vzeto se ena največjih slabosti, ki smo jih doslej opazili, nanaša na postopke, s katerimi banke oblikujejo ceno posojil, torej na njihov okvir določanja cene posojil. Če se izrazim zelo na splošno, mora biti ta okvir celovit. Zajemati mora vsa poslovna področja, pokriti vse relevantne stroške in tveganja, med njimi tudi stroške poslovanja, nanašati pa se mora na celo skupino.

Banke morajo skratka biti sposobne povečevati svojo dobičkonosnost. Ne glede na to, kaj počnejo za dosego tega cilja, pa si morajo vselej prizadevati za srednjo pot med tveganjem in donosom. Zato od bank pričakujemo, da bodo znatno okrepile upravljanje tveganj. Banke sicer morajo zniževati stroške, a upravljanje tveganj zagotovo ni področje, kjer bi to veljalo početi.

Nekatere banke pa bodo morale za ponovno okrepitev dobičkonosnosti storiti še več. Tu imam v mislih predvsem čiščenje bilanc. V tretjem četrtletju 2017 je bilo slabih posojil za 760 milijard EUR. Sicer je res, da se je obseg slabih posojil v zadnjih nekaj letih zmanjšal za približno 200 milijard EUR, a vseeno še naprej ostaja osrednji problem. Slaba posojila negativno vplivajo na dobiček, porabljajo vire, ki bi jih lahko banke sicer bolj koristno uporabile, in ovirajo banke pri financiranju realnega gospodarstva. Obenem ustvarjajo negotovost, ki lahko posredno vpliva tudi na močnejše banke.

Banke morajo dobre čase izkoristiti za zmanjšanje obsega slabih posojil. In dobri časi so zdaj. Če bomo probleme, ki se nam vlečejo še iz časa krize, prenesli v naslednjo recesijo, ne bomo ravnali pametno. Ko bo namreč spet nastopila recesija, bodo banke veliko teže zmanjševale obseg slabih posojil.

Slaba posojila so torej za nas poglavitni problem. Zato smo lansko leto tudi objavili napotke bankam, kako zmanjšati obseg slabih posojil. A čiščenje bilanc po krizi je le ena plat medalje. Druga se kaže v tem, da je treba bilance ohraniti čiste tudi pred prihodnjimi recesijami. Zato pripravljamo dodatek k napotkom, v katerem bomo pojasnili, kako in kdaj pričakujemo od bank, da bodo oblikovale rezervacije za nova slaba posojila.

V zvezi z osnutkom dodatka je potekalo tudi javno posvetovanje, v okviru katerega smo od 36 zainteresiranih strani prejeli skoraj 500 pripomb. Večina pripomb je bila v zvezi z obsegom dodatka in njegovimi novostmi. Vse smo zelo natančno preučili in zdaj dodatek na njihovi podlagi tudi zaključujemo.

Med drugim bomo prestavili datum, s katerim se bodo napotki začeli uporabljati za nova slaba posojila, in ponovno poudarili, da nameravamo v okviru drugega stebra postopati od primera do primera. Ker bomo končni dodatek objavili marca, naj se banke že zdaj pripravijo nanj.

Pripravijo naj se tudi na prihodnji stresni test Evropskega bančnega organa (EBA). Ta bo namreč še en trenutek resnice zanje, saj bo pokazal, kako vzdržljive so njihove bilance v resnici. Potem ko bodo rezultati omenjenih stresnih testov objavljeni, bodo trgi – in ne le nadzorniki – pričakovali od bank z nezadostnim kapitalom, da se s tem problemom tudi spoprimejo.

Močne bilance namreč igrajo ključno vlogo pri zmanjševanju tveganj in pri ponovni krepitvi zaupanja v banke, zato bo lažja tudi odločitev o zadnjem stebru bančne unije oziroma o evropskem sistemu jamstva za vloge. Banke so v zadnjih nekaj letih dosegle pomemben napredek pri zmanjševanju tveganj. Zato menim, da bi lahko v zvezi z evropskim sistemom jamstva za vloge zdaj naredili korak naprej, in hkrati pozdravljam zadnji predlog Evropske komisije, ki gre v tej smeri. Možno je tudi, da bo omenjeni sistem pospremil še en pregled kakovosti sredstev, kar bo za banke dodatna spodbuda, da še dodatno zmanjšajo tveganja.

Bančna unija je torej z enotnimi pravili, evropskim bančnim nadzorom in evropskim mehanizmom za reševanje že precej napredovala. S tem tlakujemo pot v resnični evropski bančni sektor. To je naša vizija za prihodnost. Banke bodo morale slej ko prej razširiti svoje poslovanje tudi onkraj državnih meja in začeti žeti sadove velikega – in v večji meri integriranega – evropskega trga.

Kar zadeva leto 2018, bi rada še enkrat poudarila naslednje: okoliščine so tako dobre, da bodo le težko še boljše. Banke bi morale zato izkoristiti ta trenutek in se spoprijeti z vsemi izzivi, ki so pred njimi.

Sabine Lautenschläger, članica Izvršilnega odbora ECB in podpredsednica Nadzornega odbora ECB

Leto 2018 bo že četrto leto evropskega bančnega nadzora. Kot je omenila že Danièle, je obdobje vzpostavljanja zaključeno, dosegli smo stabilno fazo. Ne glede na to pa ostaja naš cilj nespremenjen: prispevati k varnosti in trdnosti bank.

Varnost in trdnost bank pa nista odvisni le od kakovostnega nadzora, temveč tudi od zanesljive regulative. In kot sem poudarila že večkrat, mora imeti zanesljiva regulativa v svetu, v katerem so pomembne institucije med seboj tesno povezane, globalno razsežnost. V tem pogledu se je leto 2017 končalo pozitivno, saj je bil zaključen okvir Basel III.

To je dobra novica za banke, saj je s tem ponovno vzpostavljena regulativna gotovost. To je dobra novica tudi za gospodarstvo, saj prispeva k stabilnemu bančnemu sektorju, ki bo lahko financiral rast. In nenazadnje je Basel III dobra novica za nadzornike, saj naše delo postavlja na trdne temelje zanesljivih pravil.

Basel III se bo kot globalni standard uporabljal za najrazličnejše banke z različnimi poslovnimi modeli, ki poslujejo v raznih makroekonomskih in pravnih okoljih.

Glede na to je Basel III dober kompromis. Upošteva namreč razlike v poslovnih modelih bank in skuša ubrati srednjo pot med občutljivostjo na tveganja in enostavnostjo. Tako se banke po eni strani lahko opirajo na izkušnje, ki jih imajo z lastnimi tveganji, in torej za izračunavanje kapitalskih zahtev uporabljajo notranje modele, po drugi strani pa Basel III uvaja varovalke, kot so najnižje vrednosti ključnih parametrov in rezultatov, ki bodo onemogočile, da bi kapitalske zahteve padle pod določeno raven. Basel III torej ne odpravlja občutljivosti na tveganja. Po mojem mnenju je to tudi edino smiselno: kapitalske zahteve, ki temeljijo na tveganjih, so učinkovite, saj dajejo bankam ustrezno motivacijo za njihove poslovne strategije in jih spodbujajo, da skrbno opredelijo, merijo in obvladujejo tveganja.

Zdaj bo treba še zagotoviti, da bo Basel III v celoti in pravočasno implementiran v vseh državah. Basel III bo lahko učinkovito prispeval k stabilnejšemu finančnemu sistemu samo tedaj, če bo implementiran v vseh relevantnih jurisdikcijah.

Zanesljiv kapitalski okvir, ki temelji na tveganjih, je ključni del stabilnega bančnega sistema. A tudi notranji modeli, s katerimi banke izračunavajo tveganja, bi morali dati tveganjem ustrezne uteži. Pri tem igra pomembno vlogo ECB. Kot vsi veste, smo začeli večji projekt, imenovan ciljno usmerjeni pregled notranjih modelov, s katerim želimo doseči prav to.

Projekt ima tri cilje:

  • prvič želimo poskrbeti, da notranji modeli, ki jih uporabljajo banke, ustrezajo regulativnim standardom,
  • drugič želimo zagotoviti, da bodo notranji modeli povsod obravnavani enako,
  • tretjič želimo doseči, da bodo na rezultate, ki jih dajejo notranji modeli, vplivala dejanska tveganja in ne le izbire pri modeliranju.

Lahko si mislite, da ciljni pregled notranjih modelov terja ogromen napor. A kljub temu lepo napredujemo. Doslej smo uspešno začeli že s polovico od približno 200 načrtovanih pregledov na kraju samem. Prva faza projekta se je začela leta 2017 in bo trajala do prve polovice leta 2018. Namen projekta je preveriti notranje modele, ki jih banke uporabljajo pri ocenjevanju kreditnega tveganja, ki izhaja iz portfeljev posojil prebivalstvu oziroma malim in srednje velikim podjetjem, in notranje modele, ki jih uporabljajo za ocenjevanje tržnega tveganja in tveganje nasprotne stranke.

Pregledi na kraju samem, ki smo jih opravili doslej, so nam koristili pri prepoznavanju dobrih praks in pri ugotavljanju pomanjkljivosti. Čeprav so slabosti, ki smo jih odkrili, v večini primerov specifične za posamezne banke, smo pri nekaterih težavah vseeno prepoznali določene podobnosti. Tako smo pri notranjih modelih, ki se uporabljajo za ocenjevanje kreditnega tveganja, našli pomanjkljivosti pri kakovosti podatkov, pri izračunavanju realiziranih izgub in pri obravnavanju neodplačanih izpostavljenosti. Opazili pa smo tudi, da so številne banke že začele krepiti postopke upravljanja notranjih modelov in njihove validacije.

Istočasno pripravljamo tudi posodobitev našega vodnika za notranje modele. Temeljila bo na pripombah, ki smo jih prejeli na prvo različico vodnika, in na spoznanjih iz pregledov na kraju samem, ki še vedno potekajo. Od bank nameravamo zbrati povratne informacije tudi o posodobitvi. V prvem poglavju, ki bo dano v posvetovanje že v prihodnjih mesecih, bodo razjasnjene splošne teme, kot sta okvir upravljanja notranjih modelov in njihova validacija.

Gospe in gospodje, dotakniti se moramo še enega največjih vprašanj, ki danes zaposlujejo Evropo, vprašanja, ki sega veliko dlje od bank, čeprav vpliva tudi nanje. To je brexit.

Banke se morajo pripraviti nanj, saj se bo zgodil ne glede na to, ali se bosta EU in Združeno kraljestvo pripravljena pogovarjati o morebitnem prehodnem obdobju.

Ker zaenkrat še ni povsem jasno, ali bo do prehodnega obdobja sploh prišlo, naša pričakovanja ostajajo nespremenjena: banke se morajo še naprej pripravljati na vse možnosti, torej tudi na trdi brexit.

Vse banke, ki se želijo preseliti iz Združenega kraljestva v euroobmočje, so morale prošnjo za pridobitev licence pravzaprav že oddati. Če je še niso, morajo to storiti najpozneje do konca drugega četrtletja 2018.

Doslej je formalne postopke za pridobitev nove licence sprožilo osem bank, še štiri pa načrtujejo precejšnjo širitev dejavnosti v euroobmočje.

Pogajanja o brexitu bomo tudi v prihodnje natančno spremljali. Glede na to, kako bo kazalo s prehodnim obdobjem, se bomo z bankami morda pogovarjali tudi o možnosti, da bodo imele na voljo več časa za uresničitev načrtov glede selitve. A to bo mogoče samo za banke, ki so že predložile kakovostne in verodostojne načrte za svoje redno poslovanje. V tej razpravi bodo seveda zajeti samo tisti vidiki, ki sodijo na področje nadzornih organov.

Na brexit pa se morajo pripraviti tudi banke v euroobmočju, ki morajo prošnjo za pridobitev licence oddati v skladu z zahtevami britanskega nadzornika, to je Prudential Regulation Authority (PRA). Veseli nas, da je PRA že postregel z natančnejšimi informacijami glede nadzorniškega pristopa, ki ga bo uporabil, tako da se bodo banke laže pripravile na svet po brexitu.

Pri pripravah na brexit se morajo banke dobro zavedati nečesa, kar ponavljamo že dlje časa: navideznih institucij ne bomo tolerirali. Če želijo banke poslovati v euroobmočju, morajo biti »prave« banke. Evropski bančni nadzor bo zato budno spremljal, kako nove banke organizirajo svoje poslovanje v euroobmočju.

Za nas kot nadzornike je pomembno, da banke v celoti ohranijo nadzor nad bilančnimi tveganji znotraj euroobmočja. Banke morajo imeti na področjih, kot so oblikovanje cen, trgovanje, varovanje pred tveganji in upravljanje tveganj dovolj zmogljivosti znotraj euroobmočja.

Le tedaj lahko rečemo, da ustrezno izvajajo svoje evropske poslovne dejavnosti. Pri tem imam v mislih tudi neposredni dostop do infrastrukture finančnih trgov, kjer morajo imeti vzpostavljen sistem neprekinjenega poslovanja, ki jim bo zagotovil dostop do infrastruktur finančnih trgov za vse relevantne kategorije izpostavljenosti.

Najpomembneje je, da imajo banke nadzor nad lastnimi tveganji. Zato od novih bank pričakujemo, da bodo predložile popolne in natančne podatke o modelih knjiženja, o strategijah zaščite pred tveganji in o izpostavljenostih znotraj skupine. A tudi banke v euroobmočju morajo v okviru sedanjega nadzorniškega procesa preveriti modele knjiženja in sporočiti morebitne spremembe.

Gospe in gospodje, brexit je le eden od cele vrste izzivov, pred katerimi v tem trenutku stojijo banke in s katerimi se morajo spoprijeti, dokler dobri časi še trajajo.

KONTAKT

Evropska centralna banka

Generalni direktorat Stiki z javnostjo

Razmnoževanje je dovoljeno pod pogojem, da je naveden vir.

Kontakti za medije
Žvižgaštvo