Sedanja kriza je poziv k ukrepanju

Intervju s predsednikom Nadzornega odbora ECB Andreo Enrio, Supervision Newsletter

13. maj 2020

Andrea Enria, predsednik Nadzornega odbora ECB, o tem, kako se banke spoprijemajo s krizo COVID-19, ali uporabljajo nedavno objavljene olajševalne ukrepe, katera tveganja se pričakujejo v prihodnosti in kaj vse to pomeni za Evropo.

Kako gre bankam v sedanjih razmerah?

Obstaja tendenca, da se sedanja kriza primerja s tisto v letu 2008. A čeprav sta obe povzročili močan gospodarski upad, imajo banke tokrat drugačno vlogo in so v drugačnem položaju. Prvič, v sedanjo krizo so vstopile v precej boljšem stanju kot so bile ob začetku prejšnje – med drugim tudi zaradi obsežnih regulativnih reform v zadnjem desetletju. Drugič, banke tokrat niso vir težav, vseeno pa morajo še vedno odigrati zelo pomembno vlogo – za hitro okrevanje po odpravi ukrepov za socialno distanciranje je namreč ključnega pomena, da so zmožne pokriti izgube in še naprej kreditirati gospodarstvo.

In zaenkrat banke uspešno opravljajo svojo vlogo. Rezultati ankete o bančnih posojilih v euroobmočju, ki so bili objavljeni konec aprila, kažejo, da so banke uspele zadovoljiti bistveno močnejše povpraševanje po posojilih, še zlasti po kratkoročnih posojilih in po črpanju odobrenih kreditnih linij, s katerimi majhna podjetja in velike korporacije pridobivajo finančna sredstva za zaloge in obratni kapital. Za razliko od prejšnjih kriz se kreditni standardi zaradi tega doslej niso bistveno zaostrili. To kaže, da so banke zdaj bolj odporne. Kljub temu se bodo v prihodnjem obdobju nekatera tveganja zagotovo uresničila. Predvsem se bo z upadanjem gospodarske aktivnosti poslabševala kakovost aktive. Zaradi tega se bodo zmanjševali obrestni prihodki, kakovost kreditov pa se bo zniževala. Prav tako je verjetno, da bodo banke imele izgube v zvezi s tržnim tveganjem. Zaradi vsega tega smo sprejeli številne ukrepe, s katerimi pomagamo bankam, da podpirajo gospodarstvo.

V odziv na pandemijo koronavirusa (COVID-19) ste res objavili vrsto ukrepov v pomoč bankam. Ali obstajajo znaki, da ti ukrepi koristijo realnemu gospodarstvu?

Glavni cilj vseh naših ukrepov je zagotoviti, da so banke sposobne prenesti izgube in še naprej kreditirati gospodarstvo. V skladu s strukturo regulativnih reform, uvedenih po zadnji finančni krizi, smo spodbudili banke, da uporabijo kapitalske in likvidnostne blažilnike – temu so navsezadnje namenjeni. Tiste banke, ki bi uporabile blažilnike, bi torej ravnale odgovorno. Obenem banke v skladu z našimi priporočili ščitijo svoj kapital tako, da ne izplačujejo dividend in odlagajo nakupe lastnih delnic. Poleg tega se kreditno tveganje zmanjšuje z javno podporo gospodarstvu, ki pomaga podjetjem v težavah in blaži učinke šoka s strani povpraševanja. Predvsem se pričakuje, da bodo dobro delovala državna jamstva za posojila v kombinaciji z ukrepi za ublažitev nadzorniških zahtev. In končno, denarna politika je uspešno preprečila zviševanje stroškov financiranja in tržne izgube iz imetij obveznic.

Obstaja več ocen, koliko dodatne posojilne sposobnosti je bilo ustvarjene s temi ukrepi, še zlasti, če upoštevamo, da se učinki različnih ukrepov medsebojno povečujejo. Vse ocene kažejo, da bi bil njihov skupni učinek lahko zelo velik. Vendar je še prezgodaj, da bi lahko ocenili, za koliko bodo banke pripravljene povečati svojo bilanco stanja. To bo v največji meri odvisno od tega, da tržni udeleženci – vlagatelji, bonitetne agencije in tržni analitiki – ne bodo negativno reagirali na banke, ki bodo dejansko uporabile svoje kapitalske in likvidnostne blažilnike. Sodeč po rezultatih ankete o bančnih posojilih banke pričakujejo velik skok povpraševanja po posojilih v drugem četrtletju 2020 in predvidevajo, da se bo to povpraševanje zadovoljilo z ublažitvijo kreditnih standardov.

Ob tem bi rad poudaril, da bodo naši ukrepi – zlasti kar zadeva uporabo kapitalskih in likvidnostnih blažilnikov – ostali v veljavi tako dolgo, kot bo potrebno. Z drugimi besedami, ko se bodo razmere izboljšale, ne bomo kar naenkrat odpravili olajšav za banke, ampak bomo dopustili zelo postopno vrnitev na predkrizno raven kapitala in likvidnosti.

Ali v bančnem sektorju opažate povišana tveganja ali tveganja, ki bi se lahko šele pojavila?

Seveda, v krizah, kakršna je sedanja, obstajajo številna tveganja, ki nenadoma postanejo relevantna. Pogosto je prvo med njimi likvidnostno tveganje. A zahvaljujoč ukrepom denarne politike, ki jih je sprejela ECB, so razmere na tem področju trenutno videti dokaj stabilne.

Obstajajo pa tudi druga tveganja, ki se lahko uresničijo kasneje, zato celoten vpliv krize na banke zdaj še ni viden. Vzemimo na primer kreditno tveganje, ki je v času gospodarskega upada eno najbolj izpostavljenih tveganj. Predpostavljamo, da se bo povečevanje obsega nedonosnih posojil začelo kazati šele ob koncu drugega ali tretjega četrtletja letošnjega leta – torej približno v obdobju od enega do štirih mesecev. Za koliko se bo kakovost aktive v celoti poslabšala, bo večinoma odvisno od globine in trajanja recesije, in zaenkrat še vedno obstaja množica možnih scenarijev, ki bi se lahko uresničili.

Kako boste v prihodnje ocenjevali posledice sedanje krize za banke in ranljivost bank?

Seveda ves čas spremljamo razmere v bankah in smo z njimi v tesnih stikih. Hkrati izvajamo analizo ranljivosti bank, v kateri upoštevamo različne scenarije in hipotetične šoke. Ta analiza nam bo omogočila, da dobro razumemo, kako bi kriza lahko vplivala na bilance bank, kje so največja tveganja in kaj lahko storimo, da bi jih zmanjšali.

V nekaterih velikih ameriških bankah je dobiček v prvem četrtletju 2020 močno upadel zaradi večjih provizij za izgube iz posojil. Ali glede na to, da so evropske banke na splošno manj dobičkonosne in niso tako dobro kapitalizirane kot ameriške, menite, da so si evropske banke ustvarile zadostne blažilnike, da prevedrijo krizo?

Največje ameriške banke so v prvem četrtletju 2020 res močno povečale provizije za izgube iz naslova posojil. To odraža tudi zahtevane spremembe v računovodskih pravilih, ki so jih evropske banke začele uvajati v letu 2018.

Kljub temu drži, da so ameriške banke v zadnjem času bistveno bolj dobičkonosne od bank v euroobmočju. In v času krize je solidna dobičkonosnost prva obrambna črta. A čeprav banke v euroobmočju morda zaostajajo, so večino let od finančne krize še vedno poslovale z dobičkom. In kar je še pomembneje, povečale so kapitalske in likvidnostne blažilnike, ti pa so temelj obrambe proti vsaki krizi. Možno je, da bodo banke v euroobmočju zaradi nizke dobičkonosnosti potrebovale več časa, da po krizi ponovno napolnijo svoje blažilnike. A kot rečeno, za to jim bomo dali veliko časa. Obenem bomo še naprej pritiskali nanje, da pospešijo spremembe, ki so potrebne, da ponovno dosežejo bolj vzdržno raven dobičkonosnosti. Za to bodo morale prevetriti svoje poslovne modele, sprejeti učinkovitejše ukrepe za izboljšanje cenovne učinkovitosti in dati več poudarka uporabi novih tehnologij.

Zakaj po vašem mnenju banke v večji meri ne uporabljajo likvidnostnih blažilnikov?

Za to oceno je zdaj še prezgodaj. V prvih tednih po uvedbi ukrepov za omejitev izhoda je obstajal pritisk na likvidnostno stanje bank. Glavna razloga zanj sta bila velika uporaba odobrenih kreditnih linij ter določen pritisk na sklade denarnega trga in upravljavce premoženja. Ta je nastajal zaradi poslabševanja razmer na trgu komercialnih zapisov, ki so jih banke pomagale reševati. Po drugi strani v prid bankam deluje spodbujevalno naravnana denarna politika ECB, ki verjetno posredno prispeva k povečevanju njihovih likvidnostnih blažilnikov. Natančneje, zaradi programa nakupa vrednostnih papirjev javnega sektorja se zvišuje vrednost obveznic, ki jih banke držijo kot zelo kakovostna likvidna sredstva, medtem ko jim ukrepi za ublažitev zahtev glede zavarovanja terjatev omogočajo, da za pridobivanje likvidnosti zastavijo dodatne instrumente.

Kljub temu so nekatere banke morda še vedno zadržane glede uporabe likvidnostnih blažilnikov, še zlasti zdaj, ko se približuje datum razkritja likvidnostnega stanja. Kot kaže, se bojijo predvsem tega, da bi trgi razumeli kot znak šibkosti, če bi kot prve med primerljivimi bankami posegle po blažilnikih. Zato bi rad še enkrat poudaril: namen blažilnikov je, da se uporabijo v krizi, in nadzorniki bomo še naprej spremljali, koliko so jih banke pripravljene uporabiti. Kolikor je to v naših rokah, se bomo še naprej trudili, da odpravimo ovire za uporabo blažilnikov.

Bankam ste priporočili, da ne izplačujejo dividend in ne odkupujejo lastnih delnic, ter jih spodbujate, da so skrajno zadržane glede variabilnih prejemkov. Vas banke in njihovi voditelji poslušajo?

Da. Od 35 milijard EUR dividend, ki naj bi bile po načrtih izplačane, pričakujemo, da bodo banke več kot 27 milijard EUR zadržale kot kapital v bilanci stanja. Preklicani so bili tudi načrtovani odkupi lastnih delnic. In pričakujemo, da bodo banke resno vzele naš poziv k skrajni zadržanosti glede variabilnih prejemkov. Banke torej ravnajo odgovorno in to bo določalo njihov ugled v prihodnosti. V krizi, kakršna je sedanja, bi banke morale zadržati vsak euro kapitala, ki bi ga lahko uporabile, da pokrijejo izgube in še naprej posojajo gospodarstvu. Zelo dobro se zavedam, da morajo biti zdrave banke privlačne za potencialne vlagatelje, in prav tako se zavedam, da je za vlagatelje v lastniške vrednostne papirje pomembno, da banke v euroobmočju redno izplačujejo dividende, saj njihova dobičkonosnost vztrajno ostaja nizka. Kljub temu verjamem, da je v sedanjih razmerah tudi ohranjanje kapitala v dolgoročnem interesu vlagateljev. In rad bi še enkrat poudaril, da je to izjemen in začasen ukrep, sprejet v odziv na izjemne in začasne razmere.

Bilo je nekaj strahu, da morda razmišljamo tudi o drugih omejitvah, vključno z omejitvami za instrumente dodatnega temeljnega kapitala. Da bo jasno: ne načrtujemo nobenih omejitev za plačila iz naslova teh instrumentov. Omejitve se bodo zanje samodejno sprožile samo v primeru, če bo banka dosegla določeno raven kapitala, kot je opredeljena v zakonodaji – a zdaj imajo banke še vedno velike blažilnike, ki jih lahko uporabijo, preden dosežejo to točko.

Pričakuje se, da se bo zaradi gospodarske krize ponovno povečal obseg nedonosnih posojil. Se bodo evropske banke ponovno znašle tam, kjer so bile pred petimi leti? Kaj boste storili v zvezi s tem?

Res, po projekcijah se bo gospodarstvo euroobmočja skrčilo še bolj kot v zadnji finančni krizi. Zato je verjetno, da se bo obseg nedonosnih posojil močno povečal – kljub vsem ukrepom, ki so bili sprejeti v pomoč gospodarstvu. In za to ne bi bilo krivo slabo upravljanje tveganj v bankah, ampak simetričen, eksogeni šok. To pomeni, da bi bile posledice lahko precejšnje v vseh državah euroobmočja, ne samo v nekaterih. A banke so zdaj nedvomno bolj odporne, kot so bile leta 2008. Obseg nedonosnih posojil je bil ob koncu leta 2019 praktično za polovico manjši kot pred petimi leti. Velika večina bank z visoko stopnjo nedonosnih posojil je v letu 2019 dosegla svoje cilje za znižanje te stopnje, številne pa so jih celo presegle. Mnogo bolje so pripravljeni tudi nadzorniki. Konec koncev smo porabili veliko časa, da smo oblikovali in uvedli politike za ravnanje z nedonosnimi posojili.

Vse od začetka krize smo tudi k vprašanju nedonosnih posojil pristopali fleksibilno. Toda kakor je pomembno, da pomagamo bankam prevedriti sedanji upad, moramo prav tako zagotoviti, da banke še vedno pravilno ugotovijo in upravljajo vsakršno poslabšanje kakovosti aktive in nam o tem poročajo, v skladu z obstoječimi pravili in napotki ECB glede nedonosnih posojil. To je za nas nujno, če želimo imeti jasno in natančno sliko tveganj v bančnem sektorju.

V vsakem primeru je ključno, da se banke dobro pripravijo na pričakovano povečanje števila dolžnikov v težavah in obsega nedonosnih posojil. Če tega ne bodo storite, bodo s tem ovirale gospodarsko okrevanje, hkrati pa tudi ogrozile svojo dobičkonosnost in kakovost aktive. Zato pozivam vse banke, da zagotovijo, da so na ključnih področjih upravljanja nedonosnih posojil dobro pripravljene, da imajo ustrezne in jasne politike za ugotavljanje in merjenje kreditnega tveganja, da imajo njihovi zaposleni znanje in orodja, ki jih potrebujejo za učinkovito izvajanje postopkov izterjave, ter da imajo zanesljive postopke upravljanja – z ustreznim in pogostim spremljanjem gibanja tveganj – ter da imajo dovolj zmogljive računalniške sisteme.

Bo ta kriza privedla do zaželene konsolidacije evropskega bančnega sektorja?

Kot prvo – konsolidacija je še vedno potrebna, to se ni spremenilo. Po naših ocenah še vedno obstajajo presežne zmogljivosti, ki obremenjujejo dobičke bank in njihovo stroškovno učinkovitost. Namen izrednih ukrepov, ki so jih sprejele centralne banke, nadzorniki in javnofinančni organi, je pomagati gospodinjstvom, majhnim podjetjem in velikim korporacijam, ne pa ohranjati pri življenju banke, ki so v krizo vstopile z nezdravim poslovnim modelom in ki že pred njo niso bile rentabilne. Te banke bodo zaradi krize morda še bolj prisiljene ukrepati in konsolidacija bi dejansko lahko bila del rešitve. A konsolidacija bi lahko bila primerna tudi za zdrave banke, ki želijo izboljšati dobičkonosnost v okolju nizkih obrestnih mer.

Kot nadzorniki bomo banke še naprej spodbujali, da pretehtajo, ali bi s konsolidacijo lahko izboljšale svojo vzdržnost poslovanja. Vsak projekt konsolidacije, ki nam bo predložen, bomo preučili neodvisno od drugih in izključno po tehničnih, bonitetnih merilih. Prav tako želimo jasno predstaviti naš splošni pristop h konsolidaciji, zato bomo bankam in trgom kmalu posredovali natančnejše informacije.

Banke se morajo same odločiti, ali je domača konsolidacija zanje ugodnejša od čezmejnih prevzemov. Vseeno je obžalovanja vredno, da še vedno obstaja toliko preprek, ki ovirajo čezmejno konsolidacijo. Omeniti velja zlasti razdrobljeno davčno, podjetniško in insolvenčno zakonodajo. Še vedno obstajajo tudi stari ukrepi, ki so bili sprejeti v času finančne krize za zaščito nacionalnih bančnih sektorjev, ter preostale ovire v bonitetnih pravilih, ki preprečujejo upravljanje kapitala in likvidnosti na ravni celotne bančne skupine v okviru bančne unije. Da bi premagali odpor proti odpravi teh preprek, potrebujemo zares evropske varnostne mreže, vključno z evropskim jamstvom za vloge.

Je ta kriza po vašem mnenju okrepila ali oslabila bančno unijo?

Naj poudarim, da bančna unija v sedanji krizi deluje dobro. Bančni nadzor se je bil sposoben odzvati zelo hitro in zares enotno. V primerjavi z letom 2008 je to ogromen napredek! Če kaj, je ta kriza torej poziv k ukrepanju: kaže nam, da potrebujemo evropske rešitve za evropske probleme. To ni nova zamisel, a se je ponovno izkazalo, da je pravilna.

Zato moramo dokončati bančno unijo, in sicer predvsem z uvedbo evropskega jamstva za vloge. To ostaja ena glavnih prednostnih nalog. A iti moramo še dlje. Bankam moramo olajšati čezmejno poslovanje, saj bo to podprlo skupno prevzemanje zasebnih tveganj in izboljšalo dostop državljanov do cenovno ugodnih in kakovostnih bančnih storitev. Izboljšati in poenotiti moramo nabor naših orodij za reševanje kriz v majhnih in srednje velikih bankah ter povečati moramo odpornost finančnega sektorja na šoke, ki so specifični za posamezne države. Na splošno bi naš cilj moral biti, da bančno unijo dokončamo do konca tokratnega institucionalnega cikla, torej do leta 2024.