Intervju za Delo

Intervju z Andreo Enrio, predsednikom Nadzornega odbora ECB, ki ga je opravil Miha Jenko in je bil objavljen 11. junija 2019

Gospod Enria, nam lahko pojasnite, v kakšni kondiciji, kako zdrave so zdaj banke v evrskem območju?

Evropske banke so se precej izboljšale v primerjavi s petimi leti nazaj, ko je bil vzpostavljen enotni mehanizem nadzora. Njihova kapitalska ustreznost se je pomembno povečala, kvaliteta njihove aktive se je izboljšala, likvidnostna pozicija je precej močnejša. Ob tem pa je tudi nadzor nad bankami bolj robusten in integriran.

So torej evropske banke zdaj povsem varno mesto za naše hranilne vloge in depozite?

Seveda, nekatere zadeve še ostajajo. Najprej gre za to, da se še ukvarjamo z zapuščino zadnje finančne krize: slabimi, nedonosnimi posojili. In ta proces še ni zaključen. Imamo več bank in bančnih sektorjev v nekaterih državah, kjer je delež slabih posojil še vedno zelo visok. Zaradi tega in zato, da bi se izognila negativnim posledica nedonosnih posojil na poslovno uspešnost in dobičkonosnost bank, je Evropska centralna banka (ECB)vzpostavila enoten okvir za obravnavo tega problema.. Tu pa so še druga pomembna tveganja. Makroekonomske napovedi se poslabšujejo, tu so še politične negotovosti, povezane z brexitom, in tveganja, povezana z novimi tehnologijami in kibernetsko varnostjo. Položaj se je tako sicer popravil, a moramo biti pozorni na tveganja.

Kako pa vidite zdajšnje razmere v slovenskih bankah? Kot je znano, so bile v čase krize nekatere med njimi v hudih težavah, nato pa jih je v 2013 država rešila z obsežno dokapitalizacijo in prestrukturiranjem. So zdaj naše banke varne?

Slovenske banke so šle skozi težavno krizo, ki je zahtevala uporabo državne pomoči. Vendar je slovenski bančni sistem zdaj precej varnejši. Kapitalska ustreznost in likvidnostna pozicija slovenskih bank sta boljši od evropskega povprečja, tudi kakovost njihove aktive je bila precej izboljšana. Seveda pa to še ni konec procesa, banke še vedno čaka nekaj dela, a njihov položaj se je izboljšal.

Omenili ste slaba posojila in dejstvo, da se posamezne banke in države s tem problemom različno uspešno spopadajo. Lahko poveste katere države so to? Je med njimi tudi Slovenija?

Na splošno ne želimo govoriti o posameznih državah, saj območje evra obravnavamo kot enotno jurisdikcijo. A je res, da je kriza prizadela banke v različnih državah na različen način, ob različnem času. Dediščina slabih posojil ima še vedno precejšen vpliv v Italiji, Grčiji, na Cipru in Portugalskem. Španske in irske banke so napredovale, a morajo še prehoditi del poti. In čeprav se je delež nedonosnih posojil v slovenskih bankah znižal, imajo banke še prostor za izboljšanje.

Nam lahko skupni obseg in problematiko slabih posojil v Evropi ilustrirate s kakimi svežimi številkami?

Skupni znesek nedonosnih posojil je v času, ko je bil vzpostavljen enotni mehanizem nadzora v ECB, znašal približno en trilijon, torej tisoč milijard evrov, zdaj pa znaša 580 milijard evrov, torej se je skoraj prepolovil. Delež nedonosnih posojil v vseh posojilih se je znižal s približno osmih odstotkov pod štiri odstotke. Tak je trend v večini evrskega območja. Vendar imamo še vedno tudi banke, ki imajo dvoštevilčen, torej preko 10-odstoten delež slabih posojil, ali je v njih delež celo 20- ali 30-odstoten. Torej je treba opraviti še veliko dela.

Znan je rek, da slaba posojila nastajajo v dobrih časih. Relativno dobre čase imamo ali smo imeli v zadnjih letih razmeroma visoke gospodarske rasti v Evropi. Ali so banke - da kasneje ne bi bile neugodno presenečene -, zagotovile dovolj rezervacij za slabe dolgove, ki lahko nastajajo prav zdaj, v relativno dobrih časih?

Prišlo je do pomembnih sprememb v evropskem okviru, da bi se zmanjšal obseg nedonosnih posojil. ECB je določila nadzorniška pričakovanja o tem, kako visoke naj bodo rezervacije tako za nedonosna posojila iz preteklosti kot za nova nedonosna posojila, uvedeno pa je bil tudi zakonsko minimalno kritje za izgube iz naslova nedonosnih posojil.V tem kontekstu pričakujemo, da bodo banke po določenem obdobju povsem odpisale posojila, ki so postala nedonosna. To bi moralo v prihodnje preprečiti veliko kopičenje nedonosnih posojil.

Evropski bančni organ EBA, ki ste ga vrsto let vodili sami, opravlja stresne teste bank. Kako je zdaj s temi testi, se bodo nadaljevali v zdajšnji obliki, so predvidene kakšne spremembe?

Stresni testi so pomemben dodatek k nadzorniškim orodjem, ustvarjenim po krizi, hkrati so pomembni za upravljanje tveganj v bankah. Tudi v prihodnje morajo ostati pomemben del okvira za nadzor bank, a morda bi lahko proučili nekatere prilagoditve. Trenutno o tem teče debata, zato je še prezgodaj, da bi lahko predvidel, kaj bo prinesla.

Kateri so v prihodnje glavni izzivi in tveganja za evropsko bančno industrijo in nadzor? Ali mednje prištevate tudi novo konkurenco kot so fin-techi, kriptovalute in nove disruptivne tehnologije?

Začel bom kar s starim tveganjem, ki je sicer povezano z uvedbo novih tehnologij in je glavna težava evropskih bank prav zdaj - gre pa za nizko profitabilnost. Natančneje rečeno, nizka zdajšnja in pričakovana profitabilnost bankz, kot se odraža v njihovi zelo nizki tržni vrednosti, vzbuja zaskrbljenost. Način, kako se spopasti s tem vprašanjem, je tudi povečanje njihove stroškovne učinkovitosti. In eden od načinov, kako to doseči, je investiranje v nove tehnologije. Vidimo, da so banke, ki so investirale v nove tehnologije, povečale svojo profitabilnost. Zato na razvoj fin-techov in nove tehnologije ne bi smeli gledati le kot izziv za banke, pač pa tudi kot priložnost za povečanje dobičkov.

Ko že omenjate nizko profitabilnost: v evrskem območju je zdaj približno 6300 bank. Je to preveč in povečuje stroške?

Konsolidacija je pomemben ukrep za povrnitev učinkovitosti po krizi. To se ne dogaja le v bančništvu pač pa tudi v drugih sektorjih, ki so prestali hudo krizo, na primer v avtomobilski in jeklarski industriji. Pomembno je, da gledamo podobne procese, ki se odvijajo tudi na drugih področjih. V sistemu so res presežne kapacitete, ki dejansko znižujejo dobičkonosnost.

Ali torej podpirate združitve bank v evrskem območju?

Ni na nas nadzornikih, da odločamo o konsolidaciji in združitvah. Te odločitve so v rokah uprav bank,lastnikov in delničarjev. A s perspektive sistema kot celote bi nekaj konsolidacije res pomagalo k povrnitvi učinkovitosti v sistem, odpravile bi se presežne kapacitete. Morda bi tudi čezmejna konsolidacija pripomogla k diverzifikaciji bančnih portfeljev in naredila bančno unijo bolj odporno.

Da, a sam projekt bančne unije tudi še ni dokončan. Kaj je pri njem še treba postoriti v prihodnje? Je pomembna recimo enotna shema za zaščito depozitov, o kateri sicer nikakor ni mogoče doseči političnega soglasja?

Napredek storjen v bančni uniji in zanjo v tako kratkem času je sicer res impresiven. Poglejmo le postavitev skupnega nadzora in povsem integrirano delo, ki ga opravljajo skupne nadzorniške skupine, v katere so vključeni zaposleni iz Frankfurta in vseh članic unije. To je popolno izboljšanje situacije, ki smo jo imeli prej – zdaj imamo popolnoma integriran nadzor po vsej bančni uniji.

A za dokončanje bančne unije zagotovo potrebujemo večjo harmonizacijo pravil. Včasih mora ECB uporabiti 19 različnih sistemov pravil v 19 državah članicah bančne unije. To je zelo težko in ne zagotavlja enakih pravil za vse banke. In drugo, dokončati moramo varnostno mrežo. Zagotoviti moramo, da je vsak depozit, naložen v katerikoli državi ali banki, zavarovan z enakimi evropskimi jamstvi. Torej ja, enoten sistem jamstva za vloge je pomemben.

Je glavni vzrok, da ta varnostna mreža ne zaživi predvsem politično nezaupanje med državami?

Doslej smo imeli opravka s sporno razpravo. Po eni strani so nekateri mnenja, da moramo - še preden gremo v delitev tveganj s skupno zaščito depozitnih shem – najprej znižati sama tveganja tako, da bi nedonosna posojila očistili iz bančnih bilanc. Po drugi strani pa drugi menijo, da so bila tveganja v bankah že ustrezno znižana in je zato že čas, da si začnemo med sabo bolj deliti tveganja tako, da vzpostavimo jamstvene sheme za depozite.

To je brezplodna debata, ker gresta zmanjšanje in delitev tveganj z roko v roki. Imeti bi morali celovit načrt za dokončanje bančne unije, s katerim bi se uresničila oba cilja – zmanjšanje in delitev tveganj , ki krepita drug drugega.

Ko se pogovarjam z našimi bankirji se pogosto pritožujejo nad preobsežno evropsko bančno regulacijo, ki da jim pobere daleč preveč časa, ob tem pa da je zanje tudi draga in jim povečuje stroške. Kaj bi jim odgovorili?

Novi regulatorni okvir, vpeljan po krizi, je zelo zapleten in stroški za skladnost poslovanja so lahko zelo visoki,še posebej za majhne banke. Bila so prizadevanja, da bi se zmanjšali zapletenost in stroški: s tem sem se ukvarjal v EBA, pa tudi zdaj v ECB. A pri tej stvari gre za tranzicijo iz starega sistema z neustreznimi pravili v nov, bolj zahteven sistem. Prepričan sem, da ko bo ta prehod končan, bodo tudi stroški precej bolj znosni, bančni sistem pa bo bolj varen.

Bodo potem bolj zadovoljni tudi bankirji?

Tudi same banke bodo pridobile, če bodo imele bolj robusten regulatorni sistem. Če investitorji in javnost izgubijo zaupanje v banke, te ne morejo opravljati svoje funkcije. Če pa obstaja zaupanja vreden regulatorni sistem, ki zagotavlja, da imajo banke dovolj visok kapital in robustne mehanizme za upravljanje s tveganji, dobimo sistem, ki je na dolgi rok boljši tudi za same bankirje.

Svetovna ekonomija se ohlaja, tveganja v njej pa se povečujejo. Gospodarske napovedi za svet in evrsko območje se ob tem poslabšujejo. Kako vi gledate na to, kakšne bodo posledice za banke?

Poslabšanje makroekonomskih napovedi je seveda skrb zbujajoče z vidika tveganj za banke. Največja skrb zame je, da mora biti proces čiščenja bančnih bilanc dokončan, še preden pride do naslednje recesije. V zvezi s tem smo lani dokončali zelo zahtevne stresne teste bank v evrskem območju. Ti so pokazali, da so banke dovolj odporne, da kljubujejo tudi pomembnemu poslabšanju razmer v makroekonomskem okolju.

Je torej ta črni scenarij že testiran v njihovih bilancah?

Da. A kot rečeno, pomembno je, da banke temu posvečajo dovolj pozornosti in ustrezno prilagodijo svoje bilance in kvaliteto aktive in vložjmo kar največ naporov v krepitev svoje dobičkonosnosti.

Je okolje zelo nizkih obrestnih mer tudi problem za banke in njihove bilance? Kako dolgo še lahko traja obdobje zelo nizke inflacije in obrestnih mer v evrskem območju?

Okolje nizkih obrestnih mer pomeni pritisk na nižanje obrestnih marž, a na drugi strani pozitivno vpliva na to, da imajo banke v svoji lasti vrednostne papirje, in jim olajša čiščenje bančnih bilanc. Zvišanje obrestnih mer bi povečalo verjetnost za poslabšanje aktive bank in tiste banke, ki še vedno popravljajo svoje bilance, bi bile s tem v težjem položaju.

Na koncu je težko reči, kakšen je neto učinek nizkih obrestnih mer na profitabilnost in bilance bank. Na splošno bi banke morale banke obrestno okolje vzeti kot danost in poskusiti, da kar najbolje poslujejo v obstoječih okoliščinah.

V evropskih bankah je bilo v zadnjih letih nekaj škandalov, povezanih s pranjem denarja, ki so pokazali ranljivost evrskega območja, ko gre za boj s finančnim kriminalom. Ali imamo dovolj učinkovit sistem, ki bi preprečil pranje denarja?

Ti dogodki so bili škodljivi za ugled evropskega bančnega sektorja. Ti dogodki pogosto segajo veliko let nazaj v preteklost – nekateri od njih tudi v leta 2006 in 2007 – in v precej primerih so banke tudi že odpravile pomanjkljivosti pri notranjem nadzoru. Tem stvarem bi nadzorniki morali posvečati veliko pozornosti. Preprečevanje pranja denarja sicer ne sodi v neposredne pristojnosti ECB, a temu kljub temu posvečamo veliko pozornosti, skozi naše postopke v zvezi s primernostjo (fit and proper) poslovanja, preglede notranjega nadzora in upravljanja bank. S tem lahko prispevamo, da je sistem bolj odporen tudi na to.