Intervju za Slovensko tiskovno agencijo

Intervju z Danièle Nouy, predsednico Nadzornega odbora pri Evropski centralni banki (ECB), objavljen XX. januarja 2016, ki ga je opravil Jernej Šmajdek

Za vami je drugo leto mandata, kako gledate na delovanje enotnega mehanizma nadzora (SSM)? Kateri so glavni izzivi, s katerimi se soočate? Kako poteka koordinacija z nacionalnimi nadzorniki znotraj skupnih nadzorniških skupin?

V letu 2014 smo naredili zlasti dve stvari. Najprej smo vzpostavili SSM, med drugim smo zaposlili skoraj 1000 ljudi, pri čemer jih 800 opravlja delo nadzornika, 200 pa je podpornega osebja. Veliko delo smo opravili tudi z izvedbo celovite ocene bank, ki je vključevala pregled kakovosti sredstev in stresne teste.

Nadzorniško delo smo začeli opravljati novembra 2014. Takrat smo se usmerili v vzpostavitev skupnih nadzorniških skupin (SNS), ki opravljajo tekoči nadzor 129 največjih bank v evrskem območju. Ker vodja SNS za posamezno banko ne prihaja iz države te banke, je bil pomemben tudi proces učenja.

V Frankfurtu nad posamezno banko bdi nekaj oseb, največ devet za največje banke, ostali nadzorniki pa so iz nacionalnih organov. To pomeni, da mora biti vodja SNS odličen menedžer, saj koordinira člane skupine, ki prihajajo iz različnih držav z različnimi kulturami.

Naslednja prednostna naloga je bilo oblikovanje pravil za različne nadzorniške naloge, ki temeljijo na najboljših nadzorniških praksah v različnih državah članicah, vse z namenom, da dobimo način dela, lasten SSM.

Lani je bilo vse novo, zato smo potrebovali pravila. Sicer bi lahko sprejeli kakšno odločitev, s katero bi nehote ustvarili precedens.

Zelo pomembno je bilo tudi, da smo oblikovali enotne postopke in metodologije za proces nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja (SREP). Namen SREP-a je preveriti, ali imajo bančne institucije ustrezne ureditve, strategije, postopke in mehanizme, kot tudi kapital in likvidnost, kar vse je potrebno za ustrezno upravljanje in kritje tveganj. Prej smo SREP opravljali na 19 načinov, zato verjamem, da smo to delo dobro opravili.

Za enakopravnost in doslednost nadzora je potrebna harmonizacija predpisov, zato smo proučili nacionalne možnosti. V Evropi naj bi imeli harmonizirane predpise, vendar smo vseeno našli 167 različnih nacionalnih možnosti, ki jih predvidevata uredba o kapitalskih zahtevah in direktiva o kapitalskih zahtevah IV. Uspelo nam jih je poenotiti 122, kar je izredno visoka številka. Ostale nacionalne opcije so v rokah nacionalnih in evropskih zakonodajalcev. Res bi si želeli izvajati harmonizirane predpise.

Letos bo naš izziv vzpostavitev dobrega sodelovanja z Enotnim odborom za reševanje, ki je začel delovati 1. januarja.

Med omenjeno gradnjo SSM smo opravljali tekoči nadzor bank in menim, da smo s tem že pomembno izboljšali bančni nadzor v evrskem območju.

Ali SSM izpolnjuje poslanstvo, zaradi katerega je bil vzpostavljen? Boljši in učinkovitejši nadzor bank v evrskem območju, več stabilnosti in več zaupanja v sistem?

Menim, da smo se uveljavili kot strogi in pošteni nadzorniki, ki zagotavljajo trdnejši in varnejši bančni sistem. Res pa je, da smo bili vzpostavljeni ob koncu krize in da smo banke začeli nadzirati, ko so bile v različnih fazah okrevanja.

Vendar sem povsem prepričana, da smo zelo izboljšali razmere. Opravili smo še veliko dela, a čaka nas ga še nekaj, če želimo povečati zaupanje v bančni sistem. To je položaj, v katerem smo zdaj.

V kakšnem stanju je sedaj bančni sistem v Evropi? Je po finančni krizi že popolnoma okreval? Kje vidite njegove glavne težave?

Po krizi niso bile vse banke v slabi kondiciji. Nekatere so bile precej robustne, kar je dobro, sicer bi bilo naše delo še težje.

Na splošno pa se je situacija v bankah od takrat precej izboljšala. To lahko vidimo v kakovosti bančnih sredstev in izpostavljenosti slabim posojilom. Raven kapitala je precej višja. Banke so zbrale več kot 200 milijard evrov dodatnega kapitala še pred celovito oceno jeseni 2014, ki je zajela banke v vsej Evropi.

Za banke v evrskem območju je eden večjih izzivov še vedno dobičkonosnost. Nekatere imajo probleme z zatečenim stanjem, na primer slabimi posojili in zanje potrebnimi rezervacijami, druge pa z majhnimi obrestnimi maržami, ki so posledica trenutnih nizkih obrestnih mer.

Vse to pomeni, da morajo banke oceniti vzdržnost svojih poslovnih modelov in jih prenoviti. To morajo narediti vse banke, velike in majhne, javne in zasebne, vzajemne in nevzajemne.

Menim, da smo na dobri poti, da še izboljšamo razmere v bančnem sistemu.

Kateri so torej glavni izzivi evropskih bank danes in v prihodnje? Njihova posojilna dejavnost se nekoliko izboljšuje, a vseeno zaostaja za ravnmi pred krizo. Kako po vašem pospešiti kreditiranje, pri tem pa tveganja obdržati pod nadzorom?

To je odvisno tudi od stanja v nacionalnem gospodarstvu, ne le od bank. Če ni rasti, če gospodarstvu ne gre dobro, bo kreditno povpraševanje ostalo nizko.

Menim, da niso zakonodajne spremembe v zadnjih letih tiste, ki bankam preprečujejo odobravanje novih posojil. To je najbrž bolj povezano z zdravjem gospodarstva. Ko se bodo gospodarske razmere izboljšale, se bo okrepila tudi posojilna dejavnost, tako menim.

Letos so se začela v celoti izvajati nova pravila o reševanju bank s sredstvi delničarjev in upnikov. Kakšne bodo posledice? Lahko, tako kot opozarjajo nekateri, to spodkoplje zaupanje vlagateljev in varčevalcev v bančni sistem?

Časi se spreminjajo. Prej so bili vlagatelji izpostavljeni tveganju izgube denarja, ko so vlagali v podjetja, ne pa, ko so vlagali v banke. To je bilo zato, ker so vlade pokrivale izgube in reševale banke. To se danes ne bi smelo več dogajati. V veliko državah si vlade tega enostavno ne morejo privoščiti. Meni se zdi normalno, da lahko izgubiš nekaj denarja, če vlagaš v banko, tako kot če vlagaš v obveznice ali delnice podjetij.

Pomembno je, da so vloge do 100.000 EUR popolnoma zaščitene in da je tako v vseh evropskih državah. To je pomembna vsota za večino ljudi, zato morajo biti bančni komitenti s to novo ureditvijo in z zakonskimi pravicami različnih upnikov bank v celoti seznanjeni.

Izziv organov za varstvo pravic potrošnikov je zagotoviti, da vlagatelji, predvsem posamezniki in drugi majhni vlagatelji, dobro poznajo razmere in pri vlaganju v banke uporabijo svojo presojo. Tako kot svojo presojo uporabijo takrat, ko vlagajo v podjetja.

Kako gledate na slovenske banke dve leti po obsežni sanaciji? Kako jim gre v primerjavi z bankami iz drugih državah EU? Kateri so glavni izzivi za slovenske banke?

Solventnost slovenskih bank se je pomembno izboljšala. To je prednost slovenskega bančnega sistema. Tudi njihova zmožnost financiranja se je izboljšala v zadnjih dveh letih. Dobro delo opravljajo tudi na področju slabih posojil.

Na drugi strani dobičkonosnost ostaja ena od slabosti v nekaterih bankah, v drugih pa je raven slabih posojil še vedno visoka. Tu je še veliko kreditno tveganje, ki so mu banke izpostavljene pri poslovanju s podjetji, saj so nekatera še vedno prezadolžena. To deloma pojasni medlo posojilno dejavnost.

Nekateri v Sloveniji so kritični glede obsega in stroškov sanacije bank. Spet drugi pravijo, da so bili scenariji, uporabljeni v stresnih testih, preveč pesimistični, merila, uporabljena v pregledu kakovosti sredstev, pa preveč stroga. Kako jim odgovarjate?

Ne strinjam se s tem. Neugodni scenariji v stresnih testih niso gospodarske napovedi. Njihov namen je oblikovanje zadostnega kapitalskega blažilnika za morebitne prihodnje težke čase.

Celovita ocena, ki je v letu 2014 zajela banke iz vse Evrope, je v glavnih slovenskih bankah odkrila kapitalski primanjkljaj, ki pa je bil majhen, tako da sta ga banki lahko odpravili z letnim dobičkom. To dokazuje, da so bili stresni testi, ki jih je opravila Banka Slovenije, v letu 2013 pravilni.

Kakšno je po vašem trenutno stanje globalne koordinacije finančne regulacije? Kritiki menijo, da je odločenost, zaznana med krizo, popustila in da je nova kriza že na vidiku. Katera so trenutno največja neravnovesja v finančnem sistemu? Je evropski bančni sistem dovolj odporen za spopad z novo krizo?

V evrskem območju smo imeli dve krizi – globalno krizo in krizo državnega dolga. Sedaj smo v fazi okrevanja, kar pa ne pomeni, da tu in tam ni problemov.

Možen vir težav za banke so hipotekarna posojila. V SSM je 19 držav, katerih hipotekarni sistemi se precej razlikujejo. Zato sem svoji ekipi naročila, naj pripravijo pregled različnih vrst hipotekarnih sistemov, njihovih prednosti in slabosti ter možnih tveganj, da bi bili pripravljeni na možen neugoden razvoj dogodkov v eni ali več državah.

Doslej nismo opazili neugodnega razvoja dogodkov. Sprejeti so bili nekateri makrobonitetni ukrepi, in sicer je bilo omejeno razmerje med vrednostjo posojila in vrednostjo nepremičnine ter med vrednostjo posojila in višino dohodka. Ti ukrepi verjetno pomagajo.

V prihodnje se bomo v evrskem območju morda morali soočiti z novo krizo, a nikoli še nismo bili tako dobro pripravljeni nanjo. Imamo nove predpise, več kapitala v sistemu in makrobonitetne ukrepe.

Če bi se pojavili problemi, imamo ustrezna orodja za reševanje, ki jih predvideva direktiva o sanaciji in reševanju bank, imamo pa tudi Enotni odbor za reševanje. To pomeni, da če bo SSM ocenil, da banka propada ali da bo verjetno propadla, bo odbor določil potrebne ukrepe, morda tudi uporabo sredstev iz enotnega sklada za reševanje. To je zelo pomembno in nekaj, česar v preteklosti nismo imeli.

Naj ponovim: prihodnjih kriz ne moremo preprečiti. Zahvaljujoč dobremu nadzoru, ki ga opravlja SSM, pa bodo, tako upam, manjšega obsega, povzročile bodo manj škode in z njimi se bomo začeli prej ukvarjati. Zaradi distance, ki jo v proces odločanja uvaja SSM, in orodij, ki jih imamo na razpolago, smo dobro pripravljeni, da to zagotovimo.

Ali to pomeni, da je evropski bančni sistem dovolj odporen, da se sooči z morebitno novo hujšo krizo?

Je veliko bolje pripravljen in moj cilj je, da v prihodnje postane še bolj odporen. Pred mano so še tri leta mandata in ta cilj nameravam izpolniti.

Stiki za medije