Predgovor Christine Lagarde, predsednice ECB

Finančna kriza in državna dolžniška kriza sta pokazali, kako hitro in silovito se težave v bančnem sektorju lahko razširijo po naši monetarni uniji ter prizadenejo ljudi in gospodarstvo. V okviru našega odziva na krizo, katerega cilj je bil zagotoviti trdnost bank in odpornost bančnega sistema, so oblikovalci politik vzpostavili evropski bančni nadzor, ki bo letos dopolnil šest let.

V tem kratkem času se je razvil iz zagonskega projekta v bolj zrelo institucijo, ki se je uveljavila kot strog in dosleden organ oblasti. Od leta 2014 so se tveganja precej zmanjšala: obseg nedonosnih posojil se je zmanjšal za skoraj 50%, kapital bank pa se je v vsem euroobmočju močno povečal. Obravnava nedonosnih posojil je dober primer, kako je evropski pristop prispeval k odpravljanju posledic krize, ki so prizadele mnoge banke v različnih državah.

Z izboljševanjem finančnega zdravja bank podpira evropski bančni nadzor tudi denarno politiko. Močnejše banke lahko v večjem obsegu kreditirajo gospodarstvo, kar prispeva k boljši transmisiji denarne politike. In s tem, ko podpira produktivno sprejemanje tveganj, hkrati pa omejuje pretirano iskanje donosov, evropski bančni nadzor pomaga obvladovati tveganja za finančno stabilnost in denarni politiki omogoča, da s sedanjo naravnanostjo izpolnjuje svoj mandat cenovne stabilnosti.

Kljub velikim prizadevanjem nadzornikov v zadnjih letih so pred nami še vedno izzivi, ki v letu 2020 terjajo odločnejša prizadevanja bank. Njihova dobičkonosnost ostaja nizka, kar bi, če bo trajalo dalj časa, lahko prizadelo odpornost bančnega sektorja kot celote. Zmanjševanje presežnih zmogljivosti, reševanje preostalih nedonosnih posojil ter prilagajanje poslovnih modelov in IT-standardov zahtevam digitalne dobe je en del odgovora.

Drugi del pa je vzpostavitev ustreznega institucionalnega okvira, ki bo omogočal bolj učinkovit in tesneje povezan bančni trg. Temelj bančne unije, enotni pravilnik, ostaja razdrobljen po državah. Poleg tega se zaradi odsotnosti enega od stebrov bančne unije, evropskega sistema jamstva za vloge, celovitost enotnega bančnega trga lahko še naprej postavlja pod vprašaj, kar ovira nadaljnjo čezmejno integracijo.

Obstajajo tudi dolgoročnejši izzivi, denimo podnebne spremembe, ki vplivajo na vsa področja in pred katerimi si nihče ne more zatiskati oči. Podnebne spremembe bodo prizadele vse dele gospodarstva, tudi bančni sistem. Zato je tudi to eno od vprašanj, ki jih moramo reševati s skupnimi močmi – preko državnih meja, v vseh institucijah in vseh sektorjih.

Uvodni pogovor z Andreo Enrio, predsednikom Nadzornega odbora

Predsednik Nadzornega odbora ECB ste postali v začetku leta 2019. Kakšna so vaša glavna spoznanja po enem letu in kaj vam je še ostalo na seznamu opravil?

Moje glavno spoznanje je naslednje: evropski bančni nadzor deluje. Ideja bančnega nadzora na evropski ravni je smiselna in praktična, stebri, na katerih stoji naš nadzorni model, pa so trdni. Vendar pa zdaj, po petih letih, prehajamo iz zagonske v bolj zrelo fazo. Zato moramo dokončati velike ustanovne projekte in se osredotočiti na to, da stabiliziramo naš pristop in naš na tveganjih temelječ nadzor. Ob tem si bomo prizadevali še nadalje poenostaviti postopke in zmanjšati breme tako za nadzornike kot tudi za banke – kar med drugim pomeni, da bomo morali v večji meri uporabljati nove tehnologije. Prav tako se bomo trudili izboljšati transparentnost in predvidljivost naših ukrepov. Še vedno imamo opravka z bančnim sektorjem, ki se spopada z nizko dobičkonosnostjo, in z bančno unijo, ki je manj povezana, kot bi morala biti – tudi pomoč pri reševanju teh velikih vprašanj je visoko na našem seznamu opravil.

Kaj je cilj prizadevanj za večjo transparentnost evropskega bančnega nadzora in kako je ta cilj mogoče doseči?

Z bančno unijo smo v celotnem euroobmočju uvedli nov model. Moj vtis je, da ga banke in vlagatelji še vedno niso v celoti razumeli. To pomeni, da moramo nadzorniki natančneje pojasniti, kaj delamo ter zakaj in kako to delamo. Tako bomo postali bolj predvidljivi – konec koncev bi bančni nadzor moral biti vir stabilnosti, ne vir presenečenj. Po tem novem institucionalnem okviru za krizno upravljanje so vlagatelji prvi, ki morajo absorbirati izgube, namesto da se banke zanašajo na državno podporo. Zato morajo biti vlagatelji bolje obveščeni o odnosu bank do razmer ali dogodkov, ki sprožijo ukrepanje nadzornikov. Prvi korak k večji transparentnosti smo naredili januarja 2020, ko smo prvič za vsako banko posebej objavili informacije o nadzorniških kapitalskih zahtevah, ki smo jih oblikovali v procesu nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja, ter podrobneje pojasnili našo nadzorniško metodologijo. S tem so banke in vlagatelji dobili boljši vpogled v postopke nadzorniškega ocenjevanja evropskih bank.

Če preidemo k bankam, je dobičkonosnost še vedno eden njihovih glavnih izzivov. Ali vidite luč na koncu predora?

Bojim se, da smo še vedno dokaj globoko v predoru. Nizka dobičkonosnost bank v euroobmočju je zame kot nadzornika nedvomno zelo zaskrbljujoča. Banke z nizko dobičkonosnostjo ne morejo ustvarjati kapitala interno, hkrati pa imajo zaradi nizkih tržnih vrednotenj pogosto otežen dostop do kapitalskih trgov, kadar ga potrebujejo. Zaradi tega postanejo bolj ranljive. Očitno je, da današnji časi niso najboljši za banke, ki želijo denar služiti na tradicionalen način, vendar se to težavno zunanje okolje ne bo kmalu spremenilo. To morajo banke sprejeti in se prilagoditi: sprejeti morajo dejstvo, da so razmere takšne, kakršne pač so, zato morajo prilagoditi svoje poslovne modele, da bi ostale rentabilne. Najbolj konkurenčne so tiste banke, ki so stroškovno učinkovite, ki so, kot pravimo, strateško dobro naravnane in se v eni ali drugi obliki lotevajo digitalne preobrazbe. Žal ugotavljamo, da se druge banke premikajo precej počasi. Zato bomo natančno spremljali njihov napredek in izvajali pritisk na tiste, ki zaostajajo.

Je zniževanje stroškov ena od strategij za banke? Kaj banke lahko storijo, da bi znižale stroške?

Izboljševanje stroškovne učinkovitosti je v samem jedru ukrepov bank za samopomoč. Banke v euroobmočju imajo še vedno visoko razmerje med stroški in prihodki, saj v povprečju za vsak zaslužen euro porabijo okrog 65 centov, kar je dosti več kot njihove mednarodne konkurentke. Vendar pa je pri tem ključno, da ne varčujejo na napačnih področjih. Zmanjševanje sredstev za upravljanje tveganj, denimo, ni sprejemljiva možnost. Podobno je še vedno pomembno, da vlagajo v nove tehnologije, saj bodo tako lahko znižale stroške v prihodnjih obdobjih. Razen tega je v obtoku tudi nekaj bolj radikalnih idej. Banke bi na primer lahko skupno izvajale storitve, ki so infrastrukturne narave. Tako bi lahko dosegle ekonomije obsega in zmanjšale stroške. Največji korak pri tem je seveda popolna združitev. Če je izvedena pravilno in med pravimi bankami, združitev lahko prispeva k znižanju stroškov in izostritvi poslovnega modela.

Potrebujemo torej več konsolidacije, se pravi več združitev bank?

Po mojem mnenju je očitno, da se mora bančni sektor v euroobmočju konsolidirati. Presežne zmogljivosti so eden od razlogov za nizko dobičkonosnost, zato jih je treba odpraviti. Torej da, združitve bank, bodisi znotraj posamezne države ali preko državnih meja, bi bile koristne. Nacionalne združitve lahko sprostijo večja povečanja učinkovitosti, denimo zaradi prekrivanja distribucijskih mrež. Po drugi strani pa čezmejne storitve lahko prispevajo k diverzifikaciji virov prihodkov in s tem tveganj. Posledično bi banke in celoten bančni sistem postali bolj odporni proti šokom. Razumem, da je s stališča posamezne banke zaradi nizke dobičkonosnosti in nizkih tržnih vrednotenj težko zagovarjati združitve. S stališča celotnega sistema pa ni verjetno, da bi bilo razloge za nizko dobičkonosnost in nizka tržna vrednotenja mogoče odpraviti brez takšne ali drugačne oblike konsolidacije sektorja.

Lahko ECB kako pomaga?

Čeprav vidim ekonomske razloge za konsolidacijo, ni moja naloga, da bi jo pospeševal ali usmerjal. Edino, kar lahko storim, je, da odpravljam morebitne ovire za združitve, še zlasti če spadajo v moj delokrog. Nekateri očitno verjamejo, da skuša ECB odvračati od združitev s tem, da za združene subjekte zahteva višjo raven kapitala. To je zmotno prepričanje, ki se ga že nekaj časa trudim odpraviti. Naše politike o združitvah bomo podrobneje pojasnili tekom letošnjega leta. Na primer, kako obravnavamo slabo ime? Kako preverjamo kapitalsko ustreznost v bankah, ki se združujejo? Tovrstna vprašanja bomo obravnavali, da bi bile stvari bolj jasne.

Obstaja možnost za nadaljnjo integracijo v Evropi? Ali bo, na primer, dokončana bančna unija?

Bančni trg ostaja razdrobljen vzdolž državnih meja – celo v euroobmočju. V veliki meri je to dediščina ukrepov za zaščito nacionalnih bančnih sektorjev, sprejetih v času finančne krize. Ti so krepili strah, da bi v primeru, če bi šok prizadel banko, kapital in likvidnost lahko zbežala iz države, račun pa pustila davkoplačevalcem. Tu si moramo prizadevati, da dokončamo varnostno mrežo v bančni uniji. Določen napredek je že bil narejen z uvedbo varovalnega mehanizma za enotni sklad za reševanje, vseeno pa vprašanja glede likvidnosti v primeru reševanja institucije in še zlasti glede evropskega sistema jamstva za vloge ostajajo zelo zapletena. Upam, da bomo tu kmalu naredili korak naprej, čeprav se zavedam, kako težavni so ti pogovori.

S tem se odpira vprašanje: kaj še lahko storimo? Če se okvir sam ne bo spremenil, ali lahko karkoli naredimo znotraj njega? Ena možnost bi bila, da pri določanju bonitetnih zahtev za celotne bančne skupine upoštevamo zadržke gostujočih držav: če se lokalno tveganje ne odpravi z diverzifikacijo ali izravna s konsolidacijo, bi ga bilo mogoče zajeti v zahtevah za posamezno skupino. Druga možnost bi bila, da bi bili sporazumi o finančni podpori znotraj skupine vključeni v sanacijske načrte bank. Če hočemo, da integrirano upravljanje sredstev in obveznosti obstaja v dobrih časih, moramo zagotoviti, da obstaja tudi v času krize, s kredibilnimi ureditvami, za katere ECB lahko zahteva, da se izvajajo.

Je novi evropski okvir za krizno upravljanje pri tem kakorkoli v pomoč?

Dejstvo, da tak okvir zdaj obstaja, je očitno izboljšanje. Vendar pa ima novi okvir na evropski ravni še vedno nekaj lukenj. V bistvu je v veliki meri še vedno nacionalni okvir. In prav zaradi te razdrobljenosti je manj uspešen in učinkovit, kot bi lahko bil. Likvidacija bank, na primer, se izvaja po nacionalnih pristopih, ki so še vedno zelo različni. Tudi sistemi jamstva za vloge in institucionalne sheme za zaščito vlog imajo v različnih državah različno vlogo, razlike pa obstajajo tudi v odnosu politike do reševanja bank z javnimi sredstvi. To ne zagotavlja enakih pogojev delovanja na evropski ravni; v bistvu nam kot nadzornikom otežuje uporabo orodij, ki jih imamo na voljo. Zato si moramo prizadevati za bolj poenoten sistem. Lahko bi se denimo nekoliko približali pristopu ZDA in vzpostavili vseevropski mehanizem za administrativno likvidacijo.

Če želimo napredovati v smeri enotnega evropskega bančnega trga, bodo države gostiteljice verjetno morale dobiti zaščitne mehanizme, zaradi katerih se bodo počutile dovolj varne, da znižajo nacionalne ovire. Z reševanjem teh vprašanj in z izboljšanjem kriznega upravljanja bi lahko ublažili občutek, da bodo začetni stroški odstranjevanja nekaterih ograj, ki še vedno obkrožajo nacionalne bančne sektorje, zelo visoki. Do takrat pa je naša dolžnost, da preučimo vse možne načine, kako doseči, da se obstoječi pravni okvir izvaja na način, da bančne skupine lažje upravljajo sredstva in obveznosti na ravni celotne skupine znotraj bančne unije. Na primer, najti moramo načine, da izkoristimo diskrecijsko pravico, ki je na nekaterih področjih dopuščena nadzornikom (npr. opustitve likvidnostnih zahtev na solo ravni ali izjeme pri zahtevah glede velikih izpostavljenosti znotraj skupine), da bi podprli upravljanje sredstev in obveznosti na ravni skupine v okviru bančne unije, s čimer bi dobili zagotovila, da bo v času krize podpora znotraj skupine dejansko na voljo.

Banke pogosto trdijo, da je stroga regulativa eden od razlogov za njihove težave z dobičkonosnostjo. Ali to po vašem mnenju drži?

Regulativna reforma je bila zaradi pomanjkljivosti v prejšnjem okviru, ki jih je razkrila finančna kriza, nujno potrebna. Ko govorimo o stroških regulacije, moramo zato nujno govoriti tudi o stroških krize. Res je, da morajo banke nositi ene, ne pa nujno tudi druge in to je bil del prvotnega problema. Po mojem mnenju smo verjetnost kriz zmanjšali po pošteni ceni. Zato podpiram regulativno reformo, vključno s končnim svežnjem Basel III. In že večkrat sem se zavzel, da ga tu v Evropi dosledno izvajamo.

Kljub temu se zavedam bremena, ki ga za banke predstavljajo poročevalske zahteve. ECB je naredila že precej, da bi to breme zmanjšala, zlasti za manjše in manj kompleksne banke. Še vedno pa je treba rešiti dve vprašanji. Prvo je število organov, ki zahtevajo podatke od bank. Če bi se ECB, nacionalni nadzorniki, nacionalne centralne banke in makrobonitetni organi bolje uskladili, bi se breme za banke lahko zmanjšalo. Drugo vprašanje pa je, da ne gre le za redno poročanje, saj morajo banke podatke včasih posredovati tudi priložnostno na posebno zahtevo. Tu moramo izboljšati naše postopke za načrtovanje, določanje prioritet in sporočanje prihodnjih zahtev.

Katerim vprašanjem razen dobičkonosnosti bi se morale banke še posvetiti?

V naših ocenah zelo pogosto ugotavljamo, da so zaskrbljujoča vprašanja upravljanja. Najboljše prakse se začnejo s sistemi prejemkov, ki so usklajeni z nagnjenostjo banke do tveganja, in gredo vse do tega, da uprava prejema točne in pravočasne podatke o tveganju. In v luči nekaterih nedavnih in izpostavljenih primerov ugotavljamo, da so kontrole in postopki za preprečevanje pranja denarja še vedno nezadostni. Da bo jasno: od vseh bank pričakujemo, da imajo dobro upravljanje in učinkovit okvir za upravljanje s tveganji. Težave na teh področjih se lahko hitro razširijo drugam in povzročijo veliko težav. Dober primer je operativno tveganje. Tu se je stanje v letu 2019 poslabšalo, večina operativnih izgub pa izhaja iz tveganja nepravilnega ravnanja zaposlenih, ki je pogosto povezano z vprašanji upravljanja. Drugi vir operativnega tveganja je informacijska tehnologija. Banke postajajo bolj digitalne in s tem bolj izpostavljene kibernetskim tveganjem – oziroma splošnim IT-tveganjem, ki med drugim izhajajo iz zastarelih sistemov. To jemljemo zelo resno in izvajamo številne inšpekcijske preglede na kraju samem, ki so posvečeni informacijski tehnologiji.

So banke in bančni nadzorniki zaskrbljeni glede podnebnih sprememb?

Podnebne spremembe skrbijo vse nas in zato v zvezi z njimi obstajajo številne daljnosežne zamisli. Nekateri na primer trdijo, da bi zakonodaja morala vsebovati zeleni podporni dejavnik, ali z drugimi besedami, da bi za zelena sredstva morale veljati nižje kapitalske zahteve. Z vidika nadzora je naša naloga zagotoviti, da so banke varne in zdrave. Zato mora biti vse, kar delamo, utemeljeno na tveganjih, in ta tveganja je treba skrbno analizirati, preden potegnemo kakršnekoli zaključke glede politik.

Ključno vprašanje je, ali obstajajo dejavnosti ali sredstva, ki so bolj izpostavljena podnebnim in okoljskim tveganjem kot druga. Na tem področju je taksonomija EU o trajnostnih dejavnostih, ki je zdaj v pripravi, pomemben prvi korak, saj bo bankam omogočila, da identificirajo podnebna in okoljska tveganja in o njih poročajo. To pa bo po drugi strani prispevalo k večji preglednosti. Drugi korak bi bil, da se krije vsa tovrstna tveganja, ki se odražajo v upravljanju tveganj v bankah ali v našem procesu nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja. Poleg tega bi bila ta tveganja lahko zajeta tudi v nadzorniških stresnih testih. Delo poteka na vseh teh področjih, veliko tudi na evropski ali celo na svetovni ravni. ECB je denimo članica mreže za ozelenitev finančnega sistema, v kateri sodeluje več kot 50 institucij z vsega sveta.

1 Bančni nadzor v letu 2019

1.1 Bančni sektor euroobmočja v letu 2019

1.1.1 Splošna odpornost bank v euroobmočju

V zadnjih poročevalskih obdobjih je bil kapitalski količnik na agregatni ravni stabilen (glej graf 1). Količnik skupnega kapitala je v tretjem četrtletju 2019 znašal 18,05%, kar je malenkost več kot leto prej, ko je bil na ravni 17,83%. Podobna gibanja so bila ob manjših nihanjih zabeležena tudi pri količniku navadnega lastniškega temeljnega kapitala (CET1) in količniku temeljnega kapitala (T1).

Tehtano povprečje količnika CET1 v pomembnih institucijah je med četrtim četrtletjem 2018 in tretjim četrtletjem 2019 ostalo stabilno na ravni14,1% (glej graf 2). Količnik finančnega vzvoda se je v prvih treh četrtletjih 2019 rahlo zvišal in je v tretjem četrtletju znašal 5,42% (v primerjavi s 5,32% pred enim letom) (glej graf 3).

Nedavni trend zviševanja količnika likvidnostnega kritja se je v agregatni skupini pomembnih institucij nadaljeval, saj je količnik v tretjem četrtletju 2019 znašal 145,16%, kar je za 4,23 odstotne točke več kot v enakem obdobju pred enim letom (glej graf 4).

V letu 2019 je bančni nadzor v ECB kot svoj vsakoletni nadzorniški stresni test izvedel poglobljeno oceno kratkoročnega likvidnostnega tveganja v bankah. Z analizo občutljivosti likvidnostnega tveganja – stresnim testom 2019 je ocenil zmožnost pomembnih institucij, da prenesejo idiosinkratičen likvidnostni šok. Odpornost bank proti neugodnim in ekstremnim šokom je ocenil s hipotetičnimi stresnimi dejavniki, ki so bili kalibrirani na podlagi nedavnih kriz in brez kakršnekoli povezave z odločitvami o denarni politiki.

Večina od 103 bank, ki so sodelovale v stresnem testu, je poročala o velikih likvidnostnih blažilnikih in razmeroma dolgem obdobju preživetja (glej graf 5). Mediana poročanih obdobij preživetja je bila približno šest mesecev v scenariju neugodnega šoka in približno štiri mesece v scenariju ekstremnega šoka (glej graf 6). Dolga obdobja preživetja v stresnih razmerah dajejo bankam več časa, da izvedejo svoj načrt financiranja v izrednih razmerah.

Skupni likvidnostni položaj pomembnih institucij je vse leto 2019 ostal udoben, vendar pa obstaja še vrsta vprašanj, s katerimi se morajo nadzorniki še ukvarjati: (i) nekaj bank je poročalo o nizkem likvidnostnem položaju v nekaterih tujih valutah (npr. v ameriških dolarjih); (ii) nekatere banke zagotavljajo neto likvidnost subjektom v skupini zunaj euroobmočja, zaradi česar so izpostavljene tveganju zaradi zaščite nacionalnega bančnega sektorja; (iii) več bank uporablja strategije optimizacije, s katerimi lažje dosegajo zahtevani likvidnostni količnik, vendar zagotavljajo le časovno omejeno likvidnostno podporo; (iv) v številnih primerih bi bilo mogoče izboljšati prakse upravljanja z zavarovanjem, vključno z možnostjo hitre mobilizacije neobremenjenih likvidnostnih rezerv; (v) banke včasih podcenjujejo negativne učinke znižanja bonitetne ocene na likvidnost. Stresni test je pomagal razkriti tudi pomanjkljivosti na področju kakovosti podatkov pri poročanju o likvidnosti, kar bo pripomoglo k boljši kakovosti nadzornih informacij v prihodnosti.

Rezultati stresnega testa so bili upoštevani v oceni likvidnostne ustreznosti bank in upravljanja tveganj. Niso pa neposredno vplivali na nadzorniške kapitalske zahteve. Nadzorniki so sprejel kvantitativne in kvalitativne likvidnostne ukrepe za opravo pomanjkljivosti, ki jih je razkril stresni test. O zaključkih so z vsako banko razpravljali v okviru letnega procesa nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja (SREP) in bodo v zvezi s posameznimi ugotovitvami po potrebi ukrepali.

Tudi manj pomembne institucije so imele v letu 2019 udoben likvidnostni in kapitalski položaj, saj je povprečni količnik likvidnostnega kritja v drugem četrtletju znašal več kot 200%, povprečni količnik CET1 pa okrog 17%. Vseeno so bila ugotovljena nekatera vprašanja, ki jih je treba pozorno spremljati, kot so precejšnja neusklajenost zapadlosti in zanašanje na likvidnostne skupine, s katerim se združujejo blažilniki, ki so na voljo v vseh članicah.

Poleg tega se je izboljšala kakovost sredstev bank, saj se je skupni delež nedonosnih posojil vztrajno zniževal in s 4,17% v tretjem četrtletju 2018 upadel na 3,41% v tretjem četrtletju 2019 (glej graf 7 in razdelek 1.2.2). V istem obdobju se je močno zmanjšala tudi porazdelitev deležev nedonosnih posojil med bankami, kot je prikazano v grafu 8.

1.1.2 Splošna uspešnost bank v euroobmočju

V letu 2019 je dobičkonosnost pomembnih institucij v euroobmočju ostala razmeroma nizka, saj je v tretjem četrtletju agregatni letni donos na lastniški kapital znašal 5,8%, kar je nekoliko manj kot v četrtem četrtletju 2018, ko je znašal 6,2% (glej graf 9).^[1] Na agregatni ravni je bila donosnost lastniškega kapitala v pomembnih institucijah euroobmočja nižja kot pri bankah iz ZDA, v številnih primerih pa je bila nižja tudi od stroškov lastniškega kapitala, ki so jih poročale banke same. To se odraža tudi v nizkih tečajih večine javno kotirajočih pomembnih institucij, pri katerih je bilo razmerje med ceno in knjigovodsko vrednostjo precej pod ena, zaradi česar so težko dostopale do trgov lastniških vrednostnih papirjev, ne da bi morale bistveno razvodeneti deleže obstoječih delničarjev.

Zaradi vztrajne zaskrbljenosti glede togih stroškovnih struktur so se neto prihodki pred oslabitvami, rezervacijami in davki zmanjšali glede na lastniški kapital, medtem ko so v absolutnem smislu ostali večinoma nespremenjeni. Poleg tega so povečanje prihodkov iz trgovanja izravnali negativni neto prihodki ali negativni drugi prihodki iz poslovanja.

Razmerje med stroški in prihodki je v pomembnih institucijah ostalo razmeroma visoko (glej graf 10), kar ni le posledica stroškovne neučinkovitosti, pač pa tudi stroškov prestrukturiranja in naložb v digitalizacijo. Na srednji rok se z digitalizacijo lahko izboljša stroškovna učinkovitost bank in jim omogoči, da ponudijo nove produkte in storitve. Digitalizacija je pomembna tudi za vzdržnost poslovnih modelov, čeprav pomeni začetne stroške, koristi pa se realizirajo šele čez čas.

V prvih treh četrtletjih leta 2019 so se glede na enako obdobje pred enim letom močno povečale oslabitve in rezervacije, s čimer se je končal padajoči trend zadnjih let, ki je privedel do nizkih ravni v letu 2018. Hkrati se je zaradi večjih rezervacij in oslabitev še povečal pritisk na dobičkonosnost. Ta se je okrepil v vseh državah, vključno v tistimi z majhnimi zalogami nedonosnih posojil, glavni razlog pa so bile rezervacije za izgube iz novih nedonosnih posojil in oslabitve nefinančnih sredstev bank zaradi programov prestrukturiranja.

Podobno kot pomembne so tudi manj pomembne institucije v euroobmočju vztrajno beležile nizke stopnje dobičkonosnosti. Predvsem so zaradi odvisnosti od obrestnih prihodkov izpostavljene negativnim učinkom daljšega obdobja nizkih obrestnih mer, poleg tega pa imajo zaradi manjše velikosti in pretežno regionalne usmerjenosti manj možnosti, da diverzificirajo svoje vire prihodkov in znižajo stroške. Po najnovejših podatkih je njihova povprečna donosnost lastniškega kapitala junija 2019 znašala zgolj 5,1%, kar je le malenkost več kot 4,7% ob koncu leta 2018.^[2] Na strani sredstev so se obrestni prihodki, ki za manj pomembne institucije predstavljajo največji del dohodka, v letu 2019 še naprej zmanjševali (glej graf 11). Kljub temu so se neto obrestni prihodki zelo malo zmanjšali, saj so hkrati upadli tudi obrestni odhodki. In končno, enako kot v pomembnih so se tudi v manj pomembnih institucijah močno zvečali tokovi v provizije, ki so v prvi polovici leta 2019 na medletni ravni zrasli za okrog 20%. Vseeno so njihovi stroški tveganja, merjeni kot razmerje med finančnimi oslabitvami in skupnimi posojili, ostali razmeroma nizki, saj so znašali okrog 0,1%, kar je manj kot tretjina stroškov tveganj v pomembnih institucijah.

Manj pomembne institucije so si še naprej prizadevale omejiti skupne odhodke (glej graf 12). Kljub temu je njihovo razmerje med stroški in prihodki ostalo razmeroma visoko in junija 2019 znašalo 72%. To je v osnovi nespremenjeno od konca leta 2018 (73%) in še vedno višje kot pri pomembnih institucijah. Kar zadeva kakovost sredstev, je velik delež nedonosnih posojil v manj pomembnih institucijah ostal zaskrbljujoč. Napredek pri čiščenju bilanc se je na splošno nekoliko upočasnil, saj je bruto delež nedonosnih posojil v drugem četrtletju 2019 znašal okrog 2,71%, kar pomeni, da se je od decembra 2018 znižal za 11 bazičnih točk.

1.1.3 Glavna tveganja v bančnem sektorju

Bančni nadzor v ECB v tesnem sodelovanju s pristojnimi nacionalnimi organi vsako leto ugotovi ključna tveganja za banke v kratkoročnem in srednjeročnem obdobju (dve do tri leta). Ta tveganja se nato objavijo kot shema tveganj v enotnem mehanizmu nadzora (EMN). V letu 2018 so bili ugotovljeni naslednji ključni dejavniki tveganja za leto 2019 in pozneje: geopolitične negotovosti, obseg nedonosnih posojil in morebitno kopičenje nedonosnih posojil v prihodnosti ter kibernetska kriminaliteta in motnje v informacijski tehnologiji. Tem sledijo prevrednotenja na finančnih trgih, okolje nizkih obrestnih mer in odziv bank na predpise.

Geopolitične negotovosti so bile ocenjene kot eno največjih tveganj za svetovne finančne trge in za gospodarstvo euroobmočja. Stopnjevanje trgovinskih napetosti in povečana geopolitična negotovost so negativno vplivali na svetovno rast BDP, ki je vse leto 2019 ostala šibka. Poleg tega je pomemben vir negotovosti ostal brexit, zaradi katerega so se banke in nadzorniki morali pripraviti na vse možne scenarije. Ta dogajanja so skupaj z večjo politično negotovostjo v nekaterih državah euroobmočja še naprej negativno vplivala na gospodarske obete za euroobmočje, ki so se v letu 2019 poslabšali.

Čeprav se je delež nedonosnih posojil v euroobmočju še naprej zmanjševal, je velik obseg nedonosnih posojil, ki so jih imele številne banke euroobmočja, ostal zaskrbljujoč. Z izvajanjem ustreznih strategij so te banke dobro napredovale pri zmanjševanju zalog nedonosnih posojil iz preteklosti. V tretjem četrtletju 2019 se je delež nedonosnih posojil v pomembnih institucijah zmanjšal na 3,41%, vendar je ostal nad ravnmi pred krizo. Zato so potrebna nadaljnja prizadevanja, da bodo banke še naprej izvajale strategije za nedonosna posojila, še zlasti zato, ker bo realna rast BDP v bližnji prihodnosti predvidoma ostala nizka.

Ker banke vztrajno iščejo donose, bi v prihodnosti lahko prišlo do kopičenja novih nedonosnih posojil. Trend zniževanja posojilnih standardov, ki smo mu bili priča v prejšnjih letih, je v letu 2019 nekoliko popustil. Kljub temu so banke euroobmočja v dveh četrtletjih 2019 še vedno poročale o manjšem znižanju kreditnih standardov za posojila podjetjem in za stanovanjska posojila gospodinjstvom.^[3] Poleg tega so pomembne institucije postale še aktivnejše na trgu posojil s finančnim vzvodom in sprejemale rekordno nizke ravni zaščitnih klavzul.

Trend digitalizacije finančnih storitev lahko zmanjša odpornost bank proti kibernetski kriminaliteti in motnjam v informacijski tehnologiji. Banke vedno več uporabljajo digitalne procese in morajo uvesti dodatne tehnologije, da bi postale učinkovitejše in izpolnjevale nova pričakovanja svojih strank. Vendar pa številne pomembne institucije še vedno uporabljajo stare informacijske sisteme in morajo prenoviti svojo informacijsko infrastrukturo, kar bi proces digitalizacije lahko upočasnilo ali podražilo. Hkrati obstajajo dodatna tveganja, ki jih ustvarjajo kibernetski kriminalci z močnimi kolektivnimi škodljivimi nameni.

V letu 2019 je zaradi nadaljnjega iskanja donosov še vedno obstajalo precejšnje tveganje za večje spremembe cen na finančnih trgih. Premije za tveganje so celo leto ostale nizke kljub obdobjem povečane nihajnosti na finančnih trgih zaradi stopnjevanja trgovinskih napetosti. Čeprav se je vzdržnost dolga javnega sektorja v euroobmočju kot celoti izboljšala, je zadolženost vrste posameznih držav ostala povišana, zaradi česar so bile te države izpostavljene tveganju prevrednotenja državnega tveganja.

Pomembne banke so se še naprej borile z nizko dobičkonosnostjo, saj so zaradi možnosti dolgotrajnega obdobja nizkih obrestnih mer in močne konkurence s še večjo težavo ustvarjale prihodek. Več kot polovica jih je v leta 2019 dosegala donos na lastniški kapital, ki je bil nižji od ocenjenih stroškov lastniškega kapitala. Kljub rahlemu izboljšanju donosnosti lastniškega kapitala v letu 2018 so svoje napovedi donosnosti popravile navzdol, kar nakazuje znižanje pričakovane donosnosti lastniškega kapitala v letih 2019 in 2020 in možnost nadaljnjega znižanja, če bi se makroekonomske razmere v euroobmočju poslabšale.

Čeprav so se tveganja v letu 2019 nekoliko spremenila, bodo zgoraj opisani ključni dejavniki tveganja ostali zelo pomembni tudi v naslednjih letih (glej razdelek 1.6 za napoved tveganj v letu 2020 in naslednjih letih).

1.2 Prednostne naloge nadzora in projekti v letu 2019

1.2.1 Pregled prednostnih nalog nadzora v letu 2019

Prednostne naloge določajo, na katera področja se bo bančni nadzor v ECB osredotočal v naslednjem letu. Obravnava in odobri jih Nadzorni odbor ECB, temeljijo pa na oceni ključnih tveganj, s katerimi se soočajo nadzorovane banke (glej razdelek 1.1) v sedanjem gospodarskem, regulativnem in nadzornem okolju. Upoštevajo se tudi tematski trendi, ki so jih prepoznale skupne nadzorniške skupine med vsakodnevnim nadzorom, in ugotovitve misij na kraju samem. Prednostne naloge se pregledajo vsako leto in predstavljajo eno glavnih orodij za enotno, sorazmerno in učinkovito usklajevanje nadzornih ukrepov v bankah. Tako prispevajo k enakim pogojem delovanja za vse banke in močnejšemu vplivu nadzora. Prednostne naloga nadzora v letu 2019 in z njimi povezani projekti so predstavljeni v nadaljevanju tega razdelka (glej tudi sliko 1).

1.2.2 Delo v zvezi z nedonosnimi posojili

Leta 2019 je ECB je sklenila revidirati nadzorniška pričakovanja glede bonitetnega oblikovanja rezervacij za nove nedonosne izpostavljenosti, kot so opredeljena v »Dodatku k Napotkom bankam v zvezi s slabimi posojili« (v nadaljnjem besedilu: Dodatek). Za revizijo se je odločila zato, da bi upoštevala sprejetje Uredbe (EU) 2019/630,^[4] ki določa obravnavo nedonosnih izpostavljenosti v okviru prvega stebra. Nova uredba je začela veljati 26. aprila 2019 in dopolnjuje obstoječa bonitetna pravila. Revidiranje Dodatka sledi odločitvi ECB, da bo ponovno preučila nadzorniška pričakovanja glede novih nedonosnih izpostavljenosti, ko bo dokončana nova zakonodaja o obravnavi nedonosnih izpostavljenosti v okviru prvega stebra.

Ugotovljene so bile tri glavne razlike med novim načinom obravnave nedonosnih izpostavljenosti v okviru prvega stebra ter pristopom ECB v okviru drugega stebra.

• Prvič, pri obravnavi nedonosnih izpostavljenosti po prvem stebru je za vse banke zahtevan odbitek od kapitala, če nedonosne izpostavljenosti niso samodejno v zadostnem obsegu krite z rezervacijami ali drugimi prilagoditvami. To je pravno zavezujoča zahteva, medtem ko nadzorniška pričakovanja ECB glede bonitetnega oblikovanja rezervacij v pomembnih institucijah v skladu s pristopom po drugem stebru niso pravno zavezujoča. Konkretneje so nadzorniška pričakovanja (i) izhodišče za nadzorni dialog, (ii) oblikovana na podlagi ocene vsakega posameznega primera in (iii) nadzorni ukrep, ki se lahko uvede v okviru pristopa po drugem stebru v ciklu SREP.
• Drugič, obravnava nedonosnih izpostavljenosti po prvem stebru ter nadzorni pristop k novim in podedovanim nedonosnim posojilom po drugem stebru sta se nekoliko razlikovala, kar zadeva kalibracijo koledarja. Poleg tega je bilo različno tudi obdobje za doseganje prilagoditev v primeru ECB-jevega pristopa po drugem stebru in polno izvedbo v primeru okvira po prvem stebru.
• Tretjič, obstaja pomembna razlika glede področja uporabe. Obravnava nedonosnih izpostavljenosti po prvem stebru se uporablja samo za nedonosne izpostavljenosti, ki izhajajo iz novih posojil, odobrenih od 26. aprila 2019 dalje, in ne za (i) obstoječe nedonosne izpostavljenosti ali (ii) celotno populacijo obstoječih donosnih posojil v bilancah stanja bank, odobrenih pred 26. aprilom 2019, ki bi v prihodnosti lahko postala nedonosne izpostavljenosti. To je pomenilo, da bi nadzorni organi morali imeti na voljo orodja, ki so potrebna za obravnavo tega potencialnega tveganja – ta orodja ECB zagotavlja pristop po drugem stebru.

Potem ko je ugotovila glavne razlike, se je ECB odločila, da bo prilagodila svoja nadzorniška pričakovanja glede bonitetnega oblikovanja rezervacij za nove nedonosne izpostavljenosti. Cilj je bil poenostaviti in poenotiti splošni pristop za nedonosne izpostavljenosti. Prvič, obseg nadzorniških pričakovanj ECB za nove nedonosne izpostavljenosti v okviru pristopa po drugem stebru, kot je bil objavljen v Dodatku, bi bil omejen na izpostavljenosti, ki niso predmet obravnave po prvem stebru, da ne bi prihajalo do prekrivanj, tj. da ne bi za enake izpostavljenosti veljali ukrepi po prvem in po drugem stebru. Tako bi se za nedonosne izpostavljenosti iz posojil, odobrenih po 26. aprilu 2019, načeloma uporabljal samo prvi steber. Drugič, relevantni časovni okviri (tj. starostni razredi/štetje starosti) za nedonosne izpostavljenosti iz posojil, ki so bila odobrena pred 26. aprilom 2019, bi se spremenili iz 2/7 let v 3/7/9 let, s čimer bi se ti časovni okviri uskladili s tistimi, ki so določeni v okviru prvega stebra.^[5] Natančneje, pričakuje se, da se bo pri nedonosnih izpostavljenostih, za katere velja Dodatek, upoštevalo štetje starosti 3/7/9 let za nezavarovane / zavarovane (razen z nepremičninami) / zavarovane z nepremičninami, pri čemer bo obdobje doseganja polnega izvajanja enako kot po prvem stebru (tj. 100% kritje).^[6]

Nadzorniška pričakovanja glede obstoječih nedonosnih izpostavljenosti (tj. izpostavljenosti, ki so bile 31. marca 2018 razvrščene kot nedonosne) so ostala nespremenjena, z enakim izhodiščem starostnih razredov 2/7 let za nezavarovane / zavarovane nedonosne izpostavljenosti, ki je odvisno od nadzorniških priporočil v zvezi s kritjem in obdobjem postopnega doseganja ustreznega kritja, kot je opisano v dopisih SREP.^[7] Prva prednostna naloga je bilo hitro zmanjšanje obsega nedonosnih izpostavljenosti, da bi bile bilance bank »očiščene«, če bi se gospodarske razmere poslabšale.

Vsi drugi vidiki obravnave nedonosnih izpostavljenosti po pristopu iz drugega stebra ostajajo takšni, kot so opisani v Dodatku. Med drugim bi se pri ocenjevanju odstopanj od nadzorniških pričakovanj glede kritja pri pristopu po drugem stebru še vedno upoštevale posebne okoliščine, zaradi katerih bi bonitetna pričakovanja glede oblikovanja rezervacij lahko postala neprimerna za določen portfelj/izpostavljenost, in sicer tako v primeru novih kot tudi obstoječih nedonosnih izpostavljenosti.

Če povzamemo, področje uporabe nadzorniških pričakovanj ECB za nove nedonosne izpostavljenosti je omejeno na nedonosne izpostavljenosti, ki izhajajo iz posojil, odobrenih pred 26. aprilom 2019, za katere ne velja obravnava nedonosnih izpostavljenosti po prvem stebru.^[8] Nedonosne izpostavljenosti, ki izhajajo iz posojil, odobrenih po 26. aprilu 2019, se obravnavajo v skladu s prvim stebrom, pri čemer ECB skrbno spremlja tveganja, ki izhajajo iz njih. Poleg tega se za vse nove nedonosne izpostavljenosti, ne glede na datum nastanka izpostavljenosti, uporablja ista kalibracija koledarja in razčlenitev zavarovanih izpostavljenosti. Nove nedonosne izpostavljenosti se obravnavajo tudi na enak način kot katerikoli del nedonosne izpostavljenosti, za katerega jamstvo ali zavarovanje daje uradna izvozna agencija, da bi bilo poročanje o novih nedonosnih izpostavljenostih manj zapleteno (glej sliko 2).

Vidiki v zvezi s smernicami za nedonosne izpostavljenosti, ki jih je objavil Evropski bančni organ (EBA)

Nadzorniški pristop k nedonosnim izpostavljenostim se je še nadalje okrepil konec leta 2018, ko je organ EBA objavil dva sklopa smernic o nedonosnih izpostavljenostih: (i) Smernice z dne 31. oktobra 2018 o upravljanju nedonosnih in restrukturiranih izpostavljenosti (EBA/GL/2018/06) ter (ii) Smernice z dne 17. decembra 2018 o razkritju nedonosnih in restrukturiranih izpostavljenosti (EBA/GL/2018/10). ECB je obvestila EBA o svoji nameri, da bo ravnala v skladu s temi smernicami EBA.^[9]

Delo na obstoječih nedonosnih posojilih: napredek in ocena strategij bank za njihovo zmanjšanje

Na začetku delovanja EMN je obseg nedonosnih posojil v pomembnih institucijah znašal približno 1 bilijon EUR (delež nedonosnih posojil je bil 8%). Do konca septembra 2019 se je zmanjšal na 543 milijard EUR (delež nedonosnih posojil pa na 3,41%), kar pomeni, da se je obseg nedonosnih posojil od decembra 2014 zmanjšal za približno 46% (glej graf 13). Zmanjševanje obsega nedonosnih posojil se je v letu 2017 pospešilo, še zlasti v državah z velikim deležem nedonosnih posojil. To je sovpadlo z objavo Napotkov o slabih posojilih (v nadaljnjem besedilu: Napotki), ki jih je ECB predstavila marca 2017 in določajo pričakovanja bančnega nadzora v ECB glede upravljanja nedonosnih posojil. Graf 13 prikazuje gibanje obsega nedonosnih posojil v vseh pomembnih institucijah.

Smernice za nedonosna posojila določajo pričakovanja, kako naj banke upravljajo svoja nedonosna posojila.^[10] ECB je kot nadaljnje ukrepanje na podlagi teh smernic pozvala pomembne institucije z večjim obsegom nedonosnih posojil, naj predložijo strategijo za zmanjšanje obsega nedonosnih posojil in zaseženega premoženja ter določijo srednjeročne cilje (na ravni portfeljev) za njihovo zmanjšanje. Strategijo so prvič predložile leta 2017 in jo od takrat dvakrat posodobile.

V strategijah za nedonosna posojila, predloženih leta 2019, je bilo predvideno, da se bo bruto obseg nedonosnih posojil od konca leta 2018 do konca leta 2021 zmanjšal za približno 50%. V grafih 14 in 15 je prikazan obseg nedonosnih sredstev ob koncu leta 2018 za vzorec 32 bank z velikim obsegom nedonosnih posojil, skupaj z njihovim predvidenim zmanjšanjem obsega v obdobju od konca leta 2019 do konca leta 2021.

Leta 2018 so bile banke z velikim obsegom nedonosnih posojil na splošno zelo uspešne in so v mnogih primerih celo presegle svoje cilje za zmanjšanje zalog nedonosnih posojil. Med institucijami so obstajale razlike glede uporabljenih instrumentov za zmanjšanje, razlike pa so obstajale tudi med državami. Glavni instrumenti so bili odplačila (posojilojemalci so odplačali pogodbeno dogovorjeni znesek), ozdravitve posojil, prodaje (prodaje portfelja, listinjenje in prerazvrstitev v skladu z MSRP 9 med sredstva v posesti za prodajo) in odpisi.

V prvi polovici leta 2019 so banke obseg nedonosnih posojil zmanjšale za 8%, kar je 42% letnega načrta za leto 2019, v primerjavi z 51% v drugem četrtletju 2018. Medtem ko se odlivi iz nedonosnih posojil in prilivi iz donosnih izpostavljenosti večinoma gibajo v skladu z načrti, pa drugi prilivi večinoma presegajo ciljne ravni. Odlivi potekajo zlasti z odplačili posojil in ozdravitvami, odpisi in prodajo (prodaja portfelja, listinjenje in prerazporeditev v skladu z MSRP 9 med sredstva v posesti za prodajo).

Večina bank si aktivno prizadeva, da bi obseg nedonosnih posojil zmanjšala čim prej. Kot je predvideno v strategijah za zmanjšanje obsega nedonosnih posojil, predloženih za obdobje 2019–2021, naj bi se približno 50% triletnega zmanjšanja v večini držav zgodilo v prvem letu. Več kot 75% zmanjšanja v triletnem obdobju bo verjetno doseženo z odlivi iz nedonosnih portfeljev, odplačili posojil, prodajami in odpisi.

Prav tako je pozitivno, da se banke v svojih načrtih za zmanjšanje bolj agresivno lotevajo starejših nedonosnih posojil. Kot kaže graf 16, se bodo izpostavljenosti, ki so kot nedonosne razvrščene več kot pet let, predvidoma zmanjševale precej hitreje kot izpostavljenosti, ki so nedonosne manj kot pet let.

Na splošno je v euroobmočju še vedno veliko nedonosnih posojil. Bančni nadzor v ECB si bo zato še naprej prizadeval zmanjšati obseg obstoječih nedonosnih posojil in preprečiti nastajanje novih.

1.2.3 Delo v zvezi z merili za odobravanje posojil

Neustrezne prakse odobravanja posojil so poleg drugih dejavnikov bistveno prispevale k visokim deležem nedonosnih posojil v nekaterih sodelujočih državah članicah. Cilj nadzornih prizadevanj za zmanjšanje obsega nedonosnih posojil je očistiti bilance stanja bank in s tem obnoviti zaupanje javnosti v bančni sektor. Kljub temu je glede na povečano verjetnost obrata v gospodarskem ciklu pomembno razumeti tveganja, ki jih banke trenutno nalagajo v svoje bilance stanja, saj bi v prihodnosti lahko povzročila težave. Zato se pozornost zdaj preusmerja na posojilne standarde, ki jih banke uporabljajo pri odobravanju posojil. Cilj je sprejeti proaktivne ukrepe za zamejitev prekomernega kopičenja nedonosnih posojil v prihodnosti in to je bila tudi ena od prednostnih nalog nadzora v letu 2019 (glej razdelek 1.2).

Prvi korak v smeri tega cilja je bil oceniti tveganja in trende na področju odobravanja posojil ter usmeriti nadzorniška prizadevanja v izolirana področja, na katerih nastajajo tveganja. V ta namen je ECB najprej temeljito ocenila podatke, ki so bili nadzornikom že na voljo. Vseeno je morala za zanesljivo in strukturirano oceno posojilnih standardov bank, zlasti za nova posojila, zbrati dodatne poenotene podatke. Zato je leta 2019 izvedla projekt zbiranja podatkov.

Njegov glavni cilj je bil (i) ugotoviti, ali so se posojilni standardi bank s časom poslabšali, in (ii) odkriti vzorce in posebnosti v določenih segmentih posojil, pri različnih poslovnih modelih in v različnih sodelujočih državah. Poleg tega naj bi projekt pokazal, ali so nekateri ključni kazalniki tveganja zlahka na voljo v računalniških sistemih bank, in pomagal določiti raven avtomatizacije pri zbiranju in poročanju teh podatkov.

Projekt je bil zasnovan v sodelovanju s panogo. S tem je bilo zagotovljeno, da so glavni kazalniki tveganja, ki se uporabljajo v predlogah za odobravanje posojil (npr. razmerje med posojilom in vrednostjo zavarovanja), usklajeni z najpogostejšimi bančnimi praksami. Predloga, ki je bila razvita na ta način, je zajemala ključne kazalnike tveganja za posojila in parametre tveganja za posojila nefinančnemu zasebnemu sektorju. Za večjo enotnost podatkov iz vseh kreditnih institucij je projekt spremljal obsežen proces pogostih vprašanj, sledil pa je celovit postopek zagotavljanja kakovosti.

Pri tolmačenju zbranih podatkov je bilo treba upoštevati splošno okolje, v katerem so bila posojila odobrena, saj je to v vsaki državi različno. Zato je bil za dopolnitev analize podatkov v vsaki državi organiziran sestanek s člani skupnih nadzorniških skupin in predstavniki pristojnega nacionalnega organa. Cilj teh sestankov je bil skupno ovrednotiti ugotovitve skupnih nadzorniških skupin o vsaki kreditni instituciji v povezavi s horizontalnimi opažanji. Tako je bilo mogoče upoštevati okoliščine, specifične za vsako državo in vsako banko, hkrati pa zagotoviti, da se vse kreditne institucije ocenjujejo enako. Na podlagi teh sestankov je bil določen obseg nadaljnje analize, ki bo opravljena v letu 2020.

Ko bo analiza končana, bodo njeni rezultati koristili vsem zainteresiranim stranem. ECB in pristojni nacionalni organi bodo pridobili koristne informacije o bančnih praksah na področju odobravanja posojil in določanja cen na podlagi tveganja. Hkrati bodo rezultati osvetlili gibanja v različnih poslovnih segmentih, kot so trg stanovanjskih posojil ali posojila malim in srednje velikim podjetjem, in razkrili, katere podatke uporabljajo banke za uravnavanje tveganj, ki izhajajo iz njihovih portfeljev posojil. Za banke bo dodana vrednost v tem, da bodo dobile podrobne individualne povratne informacije o njihovih rezultatih v primerjavi z drugimi sorodnimi bankami. Agregatni rezultati analize bodo tudi objavljeni. Na podlagi zbranih informacij bodo morda sprejeti ukrepi za posamezne banke, ki bodo nadalje obravnavani v naslednji fazi projekta o posojilnih standardih v letu 2020. Kot zadnje je projekt časovno usklajen tako, da prispeva k dejavnostim EBA na področju odobravanja posojil, pri katerih aktivno sodeluje tudi ECB.

1.2.4 Ciljno usmerjeni pregled notranjih modelov

Namen ciljno usmerjenega pregleda notranjih modelov (targeted review of internal models, TRIM) je oceniti primernost in ustreznost notranjih modelov bank, da bi se zmanjšala neupravičena variabilnost tveganju prilagojene aktive. Pregled TRIM prispeva k bolj enakim pogojem delovanja za banke, saj povečuje enotnost nadzornih praks, katerih cilj je pravilno in enotno izvajanje regulativnih zahtev za notranje modele.

Po analitičnem pripravljalnem delu, ki je bilo opravljeno leta 2016, se je leta 2017 začel del pregleda TRIM, ki je potekal na kraju samem. Ta del se je končal leta 2019. Izvedenih je bilo 200 pregledov na kraju samem v 65 pomembnih institucijah, z glavnim poudarkom na notranjih modelih za kreditno in tržno tveganje ter kreditno tveganje nasprotne stranke.

Pregledi so potekali po skupnemu metodološkemu okviru, ki temelji na enotnem razumevanju evropskih predpisov o notranjih modelih med ECB in nacionalnimi pristojnimi organi. To enotno razumevanje se odraža v vodniku ECB za notranje modele, ki pojasnjuje, kako ECB razume veljavne regulativne zahteve za notranje modele in kako jih enotno uporablja, ko ugotavlja, ali banke te zahteve izpolnjujejo. Objava revidirane različice vodnika v letu 2019 predstavlja pomemben mejnik za TRIM in je sledila obsežnemu postopku pridobivanja stališč in predlogov, ki je obsegal vabilo panogi v letu 2017, da predloži pripombe na prvo različico dokumenta, in dve javni posvetovanji o posodobitvah različnih poglavij vodnika v letu 2018. Vodnik ECB za notranje modele bo ostal ključni referenčni dokument o njenem pristopu k nadzoru notranjih modelov tudi potem, ko bo projekt TRIM zaključen. Vodnik se bo s časom spreminjal in posodabljal v skladu s potrebami.

V času trajanja projekta TRIM so se vseskozi izvajale (in se še izvajajo) različne analize za oceno rezultatov in njihovo primerjavo med institucijami. Vmesni rezultati teh analiz so že bili objavljeni, saj so koristni tako za pregledane institucije kot tudi za splošno javnost. Pregled najpomembnejših ali skupnih pomanjkljivosti, ugotovljenih v pregledih TRIM, je bil tako prvič objavljen leta 2018, dodatno pa je bil razširjen in posodobljen aprila in novembra 2019. Te horizontalne analize so skupaj z drugimi plastmi zagotavljanja kakovosti^[20] pomembne za to, da se nadzorne ocene v vseh pregledih sprejemajo v enotni obliki. Njihovo razkritje je koristno za banke, saj jim kaže širši okvir, v katerem se sprejemajo odločitve, ki jih banke prejemajo v zvezi s projektom TRIM.

Še en ključni proizvod projekta TRIM so nadzorne odločitve, ki so bile sprejete na podlagi pregledov na kraju samem v okviru tega projekta. Odločitve namreč vsebujejo pravno zavezujoče obveznosti, ki zagotavljajo, da banke dejansko odpravijo ugotovljene pomanjkljivosti in izvedejo zahtevane izboljšave svojih notranjih modelov. Doslej je bilo izdanih približno 110 takšnih odločb v končni obliki (tj. po vključitvi povratnih informacij, ki so jih institucije podale v obdobju pravice do izjave), ki so bile naslovljene na približno 55 od 65 institucij, ki sodelujejo v projektu TRIM. V povprečju je vsaka od teh odločitev TRIM vsebovala približno 20 zavezujočih obveznosti, ki so jih, kjer je bilo to potrebno, spremljali dodatni ukrepi.^[21] S takšnimi podrobnimi ukrepi, sprejetimi na podlagi preverjanj, prispeva projekt TRIM k zmanjševanju neupravičenih razhajanj na področju tveganju prilagojene aktive v notranjih modelih bank, saj zagotavlja, da banke izpolnjujejo regulativne zahteve. Tako so bile denimo pri kreditnem tveganju v bankah ugotovljene zlasti pomanjkljivosti pri izračunavanju realiziranih izgub od izpostavljenosti ter pri uporabi dolgoročnih povprečnih stopenj neplačila za kalibracijo parametrov verjetnosti neplačila. Pri tržnem tveganju so bile pomanjkljivosti ugotovljene predvsem pri metodologiji, ki jo banke uporabljajo za merjenje tvegane vrednosti (VaR) in stresne tvegane vrednosti (sVaR), pri regulativnem povratnem testiranju VaR, pri področju uporabe pristopa notranjega modela ter pri metodologiji kapitalske zahteve za presežno tveganje.

Na splošno so bili za projekt TRIM potrebni precejšnji nadzorniški viri. Da projekt ne bi oviral normalnega vzdrževanja modelov v bankah, so se tudi večje spremembe modelov in začetne odobritve modelov še naprej izvajale na kraju samem, bodisi vzporedno in včasih tudi v kombinaciji s pregledi TRIM. Tekom leta 2019 je bilo poleg 49 pregledov na kraju samem, ki so bili začeti v okviru projekta TRIM, začetih še 117 pregledov notranjih modelov v pomembnih institucijah (od tega 52 na kraju samem).^[22] Skupno je bilo v letu 2019 izdanih 141 nadzorniških odločitev o pregledih notranjih modelov (vključno z odločitvami v okviru projekta TRIM).^[23]

Projekt TRIM se bo zaključil v drugi polovici leta 2020, vendar se pričakuje, da se bo redni nadzorni pregled večjih sprememb modelov in zahtevkov za začetno odobritev modela intenzivno nadaljeval v obdobju 2020–2021. Nadzorovani subjekti bodo morali prilagoditi svoje modele v skladu z (i) ugotovitvami projekta TRIM in (ii) zahtevami, ki jih je organ EBA določil v seriji novih regulativnih tehničnih standardov in smernic, izdanih v okviru regulativnega pregleda pristopa IRB. Bančni nadzor v ECB in banke pričakujejo, da bodo s tem dosežene sinergije, saj bosta, kolikor bo to mogoče, združena izvedba in ocena sprememb notranjih modelov, ki izhajajo iz obeh pobud in vplivajo na iste bonitetne sisteme.

1.2.5 IT-tveganje in kibernetsko tveganje

Bančni nadzor v ECB je tveganja na področju informacijske tehnologije in kibernetske varnosti v letu 2019 še naprej obravnaval kot prednostno nalogo nadzora. Splošno gledano bi morala biti IT-tveganja in kibernetska tveganja del splošnega okvira bank za upravljanje tveganj, zato bi morali biti z njimi seznanjeni vsi zaposleni. Ta tveganja namreč lahko prizadenejo celotno institucijo. Zato bi morali k njihovemu zmanjševanju prispevati vsi zaposleni, v vseh poslovnih področjih in na vseh ravneh hierarhije.

Zaradi tesne medsebojne povezanosti finančnega sektorja bi se kibernetski incidenti lahko hitro razširili po celotnem sektorju. Da bi nadzorniki lažje odkrivali in spremljali trende v zvezi s kibernetskimi incidenti v bančnem sektorju, je bil leta 2017 uveden proces poročanja o kibernetskih incidentih. Vse pomembne institucije morajo o pomembnih kibernetskih incidentih^[24] poročati takoj, ko jih odkrijejo. Zbirka podatkov o kibernetskih incidentih, ki jo vzdržuje EMN, omogoča boljši pregled, tako da se ECB lahko hitro odzove, če velik incident prizadene eno ali več pomembnih institucij. V primerjavi z letom 2018 se je število kibernetskih incidentov, sporočenih leta 2019, povečalo za približno 30%.

ECB ocenjuje individualne zmogljivosti bank za upravljanje IT- in kibernetskih tveganj tudi s pogostimi inšpekcijskimi pregledi na kraju samem, medtem ko »kampanjski« inšpekcijski pregledi (pri katerih se v več bankah v primerljivem obsegu pregleda isto področje) dajejo horizontalni pregled. Z usmeritvijo na področje neprekinjenega poslovanja informacijske tehnologije je bilo v letu 2019 ugotovljeno, da so na tem področju potrebne izboljšave, zlasti kar zadeva testiranje odzivov na večje incidente. Izvajanje izboljšav na tem področju bodo nadzorniki spremljali v okviru tekočega nadzora. Upravljanje kibernetskih tveganj v bankah bo podrobneje ocenjeno v okviru kampanje o IT-tveganju, ki bo potekala v letu 2020.

V okviru vsakoletnega procesa SREP skupne nadzorniške skupine izvajajo tekoči nadzor IT-tveganja in kibernetskega tveganja, pri čemer uporabljajo enotno in standardizirano metodologijo za ocenjevanje tveganj, ki temelji na smernici EBA/GL/2017/05^[25], in vprašalnik o IT-tveganjih (samoocena bank). To dopolnjujejo tematski pregledi IT-tveganj in horizontalne analize. Koristne informacije zagotavljajo tudi samoocene IT-tveganja in kontrole, ki jih izvajajo pomembne institucije. Ena pomembnih ugotovitev v letu 2019 je bila, da je sektor v povprečju pri samoocenah postal previdnejši. Poleg tega so samoocene pokazale, da so tiste pomembne institucije, ki imajo v upravi strokovnjake za informacijsko tehnologijo, bolje usposobljene v več kategorijah upravljanja IT-tveganja in se močneje zavedajo teh tveganj.

Po drugi strani so samoocene pokazale, da vedno več pomembnih institucij za svoje kritične poslovne procese uporablja sisteme, ki so na koncu njihove pričakovane življenjske dobe, hkrati pa se povečujejo stroški za zunanje izvajanje IT-storitev. Zato bodo te teme v letu 2020 deležne večje pozornosti.

Poleg tega se bančni nadzor v ECB povezuje s številnimi deležniki v EU in zunaj nje, da bi oblikoval usklajen pristop in zagotovil izmenjavo znanja na področju IT-tveganja in kibernetskega tveganja. Tako denimo sodeluje v mednarodnih forumih, kot so delovna skupina EBA za nadzor IT-tveganja, delovna skupina Baselskega odbora za bančni nadzor o operativni odpornosti in delovna skupina Odbora za finančno stabilnost za odzivanje na kibernetske incidente in okrevanje po incidentih.

1.2.6 Brexit

V zvezi z britanskim izstopom iz EU je bančni nadzor v ECB v letu 2019 poglobljeno spremljal dve področji, namreč (i) pripravljenost bank in nadzornikov na morebitni brexit brez dogovora in (ii) izvajanje načrtov bank v zvezi z brexitom, kot so bili dogovorjeni med bankami in nadzorniki.

Vse leto je spremljal pripravljenost bank na scenarij brez dogovora, po katerem bi Združeno kraljestvo izstopilo iz EU brez prehodnega obdobja. Ob tem je ECB bankam jasno sporočila, da se morajo še naprej pripravljati na vse možne razplete, in jih pozivala, naj po potrebi izvedejo ukrepe, s katerimi bi omejile njihove učinke. Na splošno so priprave bank na izstop brez dogovora napredovale dokaj dobro.

Že med pripravami na prvotni datum brexita konec marca 2019 je bančni nadzor v ECB zaključil večino postopkov izdaje dovoljenja za vzpostavitev novih ali prestrukturiranje obstoječih kreditnih institucij v euroobmočju. Poleg tega je dokončal oceno načrtov za brexit v pomembnih institucijah s poslovnimi enotami v Združenem kraljestvu. V primerih, ko to zahteva nacionalna zakonodaja, je izdal dovoljenja za njihove podružnice v tretjih državah. V ta namen je opravil podrobne razgovore z bankami, da bi se z njimi dogovoril o delovanju in poslovnih modelih njihovih britanskih podružnic.

Spremljal je tudi, kako banke izvajajo načrte v zvezi z brexitom, s čimer je zagotavljal, da prizadete banke dejansko spoštujejo zaveze, ki so jih podale, vključno z roki za izvedbo dogovorjenih ukrepov, ki so jih sprejele z nadzorniki. Dejavnosti horizontalnega spremljanja je po potrebi dopolnjeval z dodatni ukrepi v posameznih bankah in ustreznimi nadzorniškimi ukrepi.

Za banke, ki so zaradi selitve dejavnosti v euroobmočje postale pomembne institucije, so bile ustanovljene nove skupne nadzorniške skupine in ECB je nad njimi prevzela neposredni nadzor. Za nekatere med njimi je bila v drugi polovici leta 2019 izvedena obvezna celovita ocena.

ECB je javnost o svojih nadzorniških pričakovanjih še naprej obveščala s posodabljanjem odgovorov na pogosta vprašanja na spletnem mestu bančnega nadzora v ECB, poleg tega pa je objavila tudi več člankov v glasilu Supervision Newsletter in opravila vrsto dvostranskih pogovorov z nadzorovanimi subjekti.

Pogled v prihodnost

V letu 2020 bo ECB še naprej spremljala, kako banke izvajajo načrte za brexit in ali spoštujejo zaveze in časovnice, ki so jih z nadzorniki sprejele za vzpostavitev ciljnih modelov delovanja. V letu 2019 so banke sicer dosegle določen napredek, vendar morajo storiti še več, da bi izpolnile nadzorniška pričakovanja ECB na različnih področjih, kot so notranje upravljanje, sklepanje poslov in dostop do infrastruktur finančnega trga, modeli knjiženja, ureditve znotraj skupine ter računalniška infrastruktura in poročanje.

Začele se bodo tudi celovite ocene za druge institucije, ki so bile na novo razvrščene med pomembne zaradi svojih dejavnosti, povezanih z brexitom.

ECB bo še naprej spremljala politična pogajanja med EU in Združenim kraljestvom ter ocenjevala njihove posledice z vidika bančnega nadzora.

1.2.7 Tveganje v zvezi s trgovanjem in vrednotenje premoženja

Leta 2019 je bančni nadzor v ECB začel izvajati vrsto usklajenih pobud na kraju samem in na daljavo na področju tržnega tveganja. To zajema tveganja, ki izhajajo iz trgovalnih dejavnosti in iz vrednotenja finančnih instrumentov, ki se knjigovodijo po pošteni vrednosti. Cilj teh pobud je bil:

• zagotoviti spoštovanje obstoječih predpisov;
• pridobiti dodatne informacije o sestavi tovrstnih finančnih sredstev in obveznosti;
• spremljati področja, ki so bolj izpostavljena tveganju vrednotenja;
• oceniti okvire, ki jih institucije uporabljajo za izračun poštene vrednosti, in dodatne prilagoditve preudarnega vrednotenja.

V letu 2019 so bili zbrani podrobni podatki o regulativni trgovalni knjigi za 13 velikih pomembnih institucij, ki predstavljajo 87% pozicij na ravneh 2 in 3^[26] v trgovalnih knjigah bank pod neposrednim nadzorom ECB.^[27] Ker so bile na voljo informacije na ravni oddelkov in produktov, je bilo mogoče vrtati globoko v sestavo velike podmnožice sredstev in obveznosti na ravneh 2 in 3. Tako bo mogoče določiti obseg pregledov na kraju samem, ki se bodo začeli v okviru kampanje pregledov na kraju samem za tveganje vrednotenja.

Kar zadeva ravni sredstev, je večina pozicij v trgovalni knjigi (približno 87%) razvrščena na raven 2, medtem ko pozicije na ravni 3 predstavljajo samo približno 2% in so skoncentrirane v nekaj bankah (približno 82% v treh bankah). Kar zadeva sestavo po produktih, predstavljajo velik del sredstev in obveznosti na ravni 2 posli zamenjave in repo pogodbe, večinoma z ročnostjo manj kot deset let.

V zvezi s pobudami na kraju samem se je leta 2019 začela kampanja^[28] o tveganju vrednotenja, ki se bo nadaljevala tudi v letih 2020 in 2021. Prvi rezultati kažejo, da so prakse bank zelo različne in da obstaja veliko možnosti, da se bodo njihovi pristopi razhajali, saj jim računovodski okvir pušča veliko svobode pri ugotavljanju opazljivosti, določanju ravni in dobička na prvi dan ter pri merjenju poštene vrednosti. Ta raznolikost predstavlja izziv pri ocenjevanju tveganja vrednotenja. Namen pobude za delovanje na kraju samem je zagotoviti enake pogoje za bonitetne namene in poenotiti uporabo metodologije za izvajanje inšpekcijskih pregledov na kraju samem.

Kar zadeva izvajanje regulativnih tehničnih standardov EBA za preudarno vrednotenje, so pregledi na kraju samem v letu 2019 pokazali, da okviri institucij za preudarno vrednotenje niso dosegali standardov, ki jih pričakuje ECB, pri čemer je bilo poudarjeno, da institucije s težavo pridobivajo podatke, ki bi jim omogočali, da dosežejo zahtevano raven gotovosti pri preudarnem vrednotenju. Proces vprašanj in odgovorov, ki ga je izvedel organ EBA, je pomagal razjasniti številna vprašanja v zvezi z uporabo okvira za preudarno vrednotenje.

1.2.8 Delo na nadzornih metodologijah

Finančni šoki v bančnem sektorju pogosto nastanejo ali so močnejši, ker banke nimajo dovolj kapitala in likvidnosti ali pa sta nezadostne kakovosti. V tej luči sta za krepitev odpornosti bank ključna dva temeljna procesa, namreč proces ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala (ICAAP) in proces ocenjevanja ustrezne notranje likvidnosti (ILAAP).

Cilj obeh je zagotoviti, da kapitalsko in likvidnostno tveganje institucije merijo in upravljajo strukturirano in v obliki, ki je prilagojena posebnostim dane institucije. Bankam omogočata, da lahko vedno ugotovijo, ocenijo in učinkovito obvladujejo in krijejo kapitalsko in likvidnostno tveganje.

V skladu s ključno vlogo procesov ICAAP in ILAAP pri upravljanju kapitalske in likvidnostne ustreznosti bank jima nadzorniki namenjajo posebno pozornost. Njuno kakovost in rezultate upoštevajo v procesu SREP, ko določajo kapitalske, likvidnostne in kvalitativne ukrepe. Dobra procesa ICAAP in ILAAP zmanjšujeta negotovost institucij in nadzornikov glede tega, koliko so institucije dejansko izpostavljene tveganju. To institucijam pomaga ohranjati ustrezno raven kapitala in likvidnosti, tako da lažje ostajajo rentabilne.

Novembra 2018 je bančni nadzor v ECB objavil vodnika za procesa ICAAP in ILAAP v institucijah in ju januarja 2019 začel uporabljati. Njun namen ni zagotoviti celovita navodila o vseh vidikih, ki so relevantni za dobra procesa ICAAP in ILAAP, saj namesto tega uporabljata pristop z glavnimi načeli, s posebnim poudarkom na izbranih ključnih vidikih.

S takšnim pristopom je bančni nadzor v ECB izpostavil, da sta ICAAP in ILAAP v prvi vrsti interna procesa, ki morata biti prilagojena vsaki posamezni instituciji. Zato je vsaka institucija sama odgovorna, da ju izvaja v obliki, ki je prilagojena in sorazmerna njenim konkretnim okoliščinam. Dobra, učinkovita, celovita in v prihodnost usmerjena procesa ICAAP in ILAAP sta glavni orodji za zagotavljanje odpornosti bank. Bančni nadzor v ECB zato spodbuja banke, da vodnika uporabljata tako, da bi čim prej odpravile morebitne pomanjkljivosti pri upravljanju kapitala in likvidnosti.

Horizontalne funkcije bančnega nadzora v ECB so v sodelovanju s skupnimi nadzorniškimi skupinami tekom leta 2019 z bankami razpravljale, kako nameravajo okrepiti svoja procesa ICAAP in ILAAP v skladu z novima vodnikoma.

Bančni nadzor v ECB je v ocenah SREP v letu 2019 zaključil, da v več kot polovici vseh procesov ICAAP in več kot tretjini vseh procesov ILAAP, ki jih uporabljajo pomembne institucije, še vedno obstajajo resne pomanjkljivosti. To pomeni, da procesa nista dajala trdne osnove za preudarno upravljanje kapitala in likvidnosti, zato ju morajo institucije (še) izboljšati. Zaključki, ki so sprejeti na podlagi teh individualnih ocen, imajo vedno večji vpliv na SREP in na nadzorne ukrepe za vsako posamezno institucijo. Z drugimi besedami, če ima institucija dobra procesa ICAP in ILAAP, to pozitivno vpliva na njen SREP.

Pričakuje se, da bosta imela ICAAP in ILAAP vedno večjo vlogo v procesu SREP, kar bo banke motiviralo, da še naprej izboljšujejo svoje interne procese. Med drugim bodo kvalitativni in kvantitativni vidiki procesa ICAAP imeli večjo vlogo pri določanju nadzornih kapitalskih pribitkov za vsako posamezno tveganje.

1.3 Neposredni nadzor pomembnih institucij

1.3.1 Nadzor na daljavo

Bančni nadzor v ECB si prizadeva, da bi pomembne institucije nadziral na sorazmeren in na tveganju temelječ način, ki je hkrati strog in dosleden. V ta namen vsako leto določi sklop najpomembnejših tekočih nadzornih dejavnosti. Pri tem se opira na obstoječe regulativne zahteve, na nadzorniški priročnik EMN in na prednostne naloge nadzora, načrtovane dejavnosti pa vključi v program nadzorniških pregledov (Supervisory Examination Programme, SEP) za vsako pomembno institucijo.

Poleg teh centralno določenih temeljnih dejavnosti so v program nadzorniških pregledov lahko vključene tudi druge nadzorne dejavnosti, ki so prilagojene posebnostim posamezne banke. To nadzornikom omogoča, da se odzivajo na hitro spreminjajoča se tveganja v posamezni instituciji ali celotnem sistemu.

Dejavnosti SEP na daljavo zajemajo (i) dejavnosti v zvezi s tveganji (npr. SREP, stresno testiranje), (ii) druge dejavnosti, povezane z organizacijskimi, administrativnimi ali pravnimi zahtevami (npr. letna ocena pomembnosti), in (iii) dodatne dejavnosti, ki jih načrtujejo skupne nadzorniške skupine, da bi tekoči program SEP dodatno prilagodile posebnostim nadzorovane skupine ali subjekta (npr. analize poslovnega modela banke ali strukture upravljanja). Medtem ko sta prva dva sklopa dejavnosti določena centralno, je tretji specifičen za vsako posamezno banko in ga določi skupna nadzorniška skupina.

Sorazmernost

SEP je oblikovan v skladu z načelom sorazmernosti, kar pomeni, da je intenzivnost nadzora odvisna od velikosti, sistemske pomembnosti in zapletenosti posamezne institucije. Na podlagi usmeritev, ki jih je leta 2019 pripravila interna skupina za poenostavitev EMN (SSM Simplification Group), se je povprečno število centralno opredeljenih nadzornih dejavnosti za vsako pomembno institucijo nekoliko zmanjšalo glede na leto prej (glej graf 17), tako da so skupne nadzorniške skupine imele nekoliko bolj proste roke pri obravnavi tveganj, specifičnih za posamezno institucijo.

Pristop na podlagi tveganj

Programi SEP temeljijo na tveganjih, kar pomeni, da se pri vsaki pomembni instituciji osredotočajo na kategorije tveganj, ki so zanjo najbolj relevantne. Odstotek nalog, povezanih s kreditnim tveganjem, je na primer večji pri bankah z velikim obsegom nedonosnih posojil kot pri povprečni banki, delež nalog v zvezi s tržnim tveganjem pa je večji pri bankah z velikimi izpostavljenostmi do trga in številnimi trgovalnimi dejavnostmi kot pri povprečni banki (glej graf 18).

Glavni poudarki na področju nadzora na daljavo v letu 2019

V okviru tekočega programa SEP za leto 2019 so posebej pomembne tri centralno usmerjane dejavnosti: (i) ocena SREP, (ii) likvidnostni stresni test in (iii) ocena bančnih meril za odobravanje posojil.

SREP je glavno nadzorno orodje, s katerim se na podlagi vseh informacij, zbranih o posamezni instituciji v določenem letu, pripravi letna ocena tveganj za to institucijo. Ta ocena je izhodišče za nadzorni dialog z institucijo o tem, kateri nadzorni ukrepi bi bili zanjo primerni, preden se o njih odloči ECB. V letu 2019 sta k procesu SREP med drugim pomembno prispevali oceni ICAAP in ILAAP v luči novih vodnikov ECB kot tudi rezultati likvidnostnega stresnega testa.

S stresnim testom je bila analizirana odpornost bank na področju likvidnosti. Test je bil zasnovan od spodaj navzgor, zajel je 103 pomembne institucije in je temeljil na bančnih podatkih o likvidnosti ob koncu leta 2018. Rezultati so bili objavljeni 7. oktobra 2019.^[29]

Druga dejavnost, v kateri so bile intenzivno udeležene skupne nadzorniške skupine, je bila strukturirana ocena kakovosti bančnih meril za odobravanje posojil. Zajela je 94 pomembnih institucij, ki so prispevale kvalitativne in kvantitativne podatke zlasti o standardnih posojilnih praksah. Na podlagi kvantitativne horizontalne analize zbranih podatkov bodo banke dobile povratne informacije, poleg tega pa bodo pripravljeni ukrepi za nadaljnje ukrepanje.^[30]

Poglobljene analize

V okviru tekočega nadzora imajo skupne nadzorniške skupine možnost, da po lastni presoji obravnavajo tveganja, ki so specifična za dano institucijo. To lahko storijo denimo tako, da določijo obseg poglobljene analize (deep dive), tj. analize idiosinkratičnih vprašanj, ki so vključena v program SEP. Leta 2019 je bilo opravljenih več poglobljenih analiz kot leta 2018, kar je morda posledica manjšega števila centralno usmerjanih nalog. Področja tveganj, ki so bila obravnavana v poglobljenih analizah, so bila večinoma usklajena s prednostnimi nalogami nadzora za leto 2019 (glej graf 19).

Stanje dejavnosti SEP

V letu 2019 so se programi nadzorniških pregledov SEP uspešno izvajali. Ob koncu leta je bilo izvedenih 90% dejavnosti, predvidenih v začetnih načrtih. Od tega je bilo 75% dejavnosti dokončanih, 15% pa se jih je še vedno izvajalo v skladu z načrti. Nadaljnji 3% dejavnosti bodo zaključeni v letu 2020 z nekaj zamude. Preklicanih je bilo 7% dejavnosti, in sicer predvsem zaradi sprememb v strukturi bank, pa tudi zato, ker so nekatere pomembne institucije postale manj pomembne in jih ECB zato ni več neposredno nadzirala (glej graf 20). Vse ključne dejavnosti so bile izvedene po načrtih in so zajele glavna tveganja v bančnem sektorju. Nizek delež zamud in preklicev kaže, da so programi SEP za tekoči nadzor primerni in stabilni, kot tudi, da so skupne nadzorniške skupine sposobne izvajati dejavnosti v skladu z načrti.

Nadzorniške ugotovitve

»Nadzorniške ugotovitve« so eden glavnih rezultatov rednih nadzornih dejavnosti in opisujejo pomanjkljivosti, ki jih morajo banke odpraviti. Skupne nadzorniške skupine so dolžne spremljati, kako banke upoštevajo te ugotovitve. V letu 2019 je bilo skupno število zabeleženih ugotovitev manjše kot v prejšnjih letih.^[31] Večina ugotovitev je prišla iz inšpekcijskih pregledov na kraju samem, preverjanj notranjih modelov in dejavnosti v zvezi z dovoljenji (glej graf 21).

SREP 2019

SREP je vsakoletni projekt, v katerem nadzorniki proučijo tveganja v bankah ter nato za vsako banko določijo individualne kapitalske zahteve in napotke poleg zakonsko obveznega minimalnega kapitala.

Za SREP v letu 2019 je ECB prvič objavila agregatne podatke po poslovnih modelih in informacije o zahtevah iz drugega stebra za vsako posamezno banko.^[32] To je skladno s ciljem, da bankam, vlagateljem in splošni javnosti omogoči boljši pregled.

V letu 2019 so zahteve in napotki SREP (razen sistemskih blažilnikov in proticikličnega blažilnika) za kapital CET1 ostali nespremenjeni glede na leto 2018 in so znašali 10,6%. To potrjuje, da se je nadzorniška ocena kapitalskih potreb bank stabilizirala. Skoraj vse banke so imele ustrezno raven kapitala, ki je presegala vse zahteve, vključno s sistemskimi blažilniki in proticikličnim blažilnikom.

Poleg kapitalskih zahtev in napotkov so na podlagi rezultatov SREP pogosto potrebni tudi kvalitativni ukrepi. V letu 2019 so bili kvalitativni ukrepi sprejeti za 91 bank, kar je samo malenkost več kot leta 2018. Porazdelitev kvalitativnih ukrepov kaže, da so imeli nadzorniki največ zadržkov glede notranjega upravljanja, saj se je na to področje nanašala skoraj tretjina vseh korektivnih ukrepov. Ocene SREP za notranje upravljanje so se v bistvu poslabšale v vseh poslovnih modelih, s čimer se nadaljuje trend iz prejšnjih let.

Hkrati so se poslabšale tudi ocene operativnega tveganja, kar kaže, da so se za številne banke povečala tveganja v zvezi z informacijsko tehnologijo in kibernetska tveganja. Zato bančni nadzor v ECB v letu 2020 tem tveganjem še naprej posveča povečano pozornost in izvaja inšpekcijske preglede na kraju samem, posvečene informacijski tehnologiji. Poleg tega bo usklajeni okvir za poročanje o kibernetskih incidentih omogočil boljši vpogled v kršitve kibernetske varnosti, kar je nedvomno eno od področij, na katerem morajo banke še delati.

1.3.2 Nadzor na kraju samem

V okviru načrta nadzorniških pregledov SEP na kraju samem je bilo leta 2019 začetih skupno 151 inšpekcijskih pregledov na kraju samem, v primerjavi s 156 v letu 2018. Ti pregledi so bili načrtovani v skladu s prednostnimi nalogami nadzora v letu 2019 (glej graf 22). Program inšpekcijskih pregledov na kraju samem je ostal prilagodljiv, tako da ga je bilo mogoče tekom leta redno posodabljati v odziv na izredne razmere in nepričakovane dogodke.

Načrtovanje nadzora na kraju samem je del tekočega nadzora. Čeprav program inšpekcijskih pregledov na kraju samem usmerjajo zlasti prednostne naloge nadzora v EMN, se vseeno prilagaja tudi posebnostim vsakega nadzorovanega subjekta v sorazmernem in tveganjem prilagojenem obsegu. Inšpekcijski pregledi na kraju samem črpajo iz tekočega nadzornega dela, ki ga izvajajo skupne nadzorniške skupine. Predstavljajo dopolnilno, poglobljeno in ciljno usmerjeno nadzorno orodje, ki temelji na tesnem sodelovanju s skupnimi nadzorniškimi skupinami, vendar hkrati omogoča dodaten in neodvisen pogled.

Ena od prednosti evropskega bančnega nadzora je v tem, da omogoča horizontalne analize in primerjave bank iz celotnega euroobmočja. Skladno s tem je bil v letu 2019 še dodatno razširjen koncept kampanj za inšpekcijske preglede na kraju samem. Kampanja združuje več inšpekcijskih pregledov na kraju samem, ki obravnavajo isto temo, s čimer zagotavlja okvir, v katerem inšpekcijske skupine usklajujejo svoje delo, ves čas medsebojno sodelujejo, skupno določajo cilje in izkoriščajo sinergije. Med letom je bil pristop kampanj za inšpekcijske preglede na kraju samem uporabljen na treh različnih področjih, v skladu s prednostnimi nalogami nadzora: (i) poslovne in stanovanjske nepremičnine, (ii) financiranje s finančnim vzvodom in preudarno tržno vrednotenje ter (iii) neprekinjeno poslovanje na področju informacijske tehnologije.

1.3.2.1 Glavne ugotovitve inšpekcijskih pregledov na kraju samem

V spodnji analizi so predstavljene najpomembnejše ugotovitve iz 113 inšpekcijskih pregledov na kraju samem, izvedenih v letih 2018 in 2019, za katera so bila končna poročila objavljena med četrtim četrtletjem 2018 in tretjim četrtletjem 2019.

Kreditno tveganje

V več kot polovici inšpekcijskih pregledov kreditnega tveganja so inšpektorji obravnavali kakovost premoženja in inšpekcijo opravili s pregledom kreditnih map. Ugotovili so, da morajo institucije oblikovati za več kot 5 milijard EUR dodatnih rezervacij in prerazvrstitev iz donosnih v nedonosne izpostavljenosti v višini približno 4,4 milijarde EUR. V ostalih pregledih so bili obravnavani kvalitativni vidiki upravljanja kreditnega tveganja. Najpomembnejše ugotovitve so bile naslednje:

• Neustrezna razvrstitev dolžnika: pomanjkljivosti pri opredelitvi in/ali ugotavljanju neplačanih ali nedonosnih izpostavljenosti ter pomanjkljivosti v postopku za ugotavljanje restrukturiranja in zaznavanje signalov zgodnjega opozarjanja.
• Prenizka ocena pričakovanih kreditnih izgub: previsoko vrednotenje zavarovanja in stopnje ozdravitve, neustrezne ocene denarnega toka ter pomanjkljivosti pri kolektivnih odbitkih za vrednotenje in parametrih za oblikovanje rezervacij.
• Šibki postopki spremljanja: pomanjkljivosti pri odkrivanju zgodnjih signalov poslabševanja kreditne kakovosti in neustrezni sistemi za določanje bonitetnih ocen.
• Šibki postopki odobravanja posojil: nezadostna ocena tveganosti dolžnika, neustrezni mehanizmi za določanje cene in neustrezni postopki za odobravanje izjem.

Tveganja v zvezi z upravljanjem

Najresnejše ugotovitve o tveganjih v zvezi z upravljanjem institucij so bile na naslednjih področjih:

• Korporativna struktura in organizacija: šibka kultura upravljanja tveganj na ravni institucije, nezadostni kadrovski viri, pomanjkljivosti v okvirih notranjih kontrol in nerazumljive organizacijske smernice.
• Funkcije notranje kontrole (skladnost poslovanja, upravljanje tveganj in notranja revizija): resne pomanjkljivosti pri statusu, virih in obsegu dejavnosti vseh funkcij notranje kontrole.
• Agregiranje podatkov o tveganjih in poročanje o tveganjih: nerazumljivo poročanje o upravljanju tveganj, slabosti v podatkovni arhitekturi in infrastrukturi IT.

Tveganja v zvezi z informacijsko tehnologijo

V večini zelo resnih ugotovitev so bile razkrite pomanjkljivosti na naslednjih področjih:

• upravljanje varnosti IT: nezadostni ukrepi za pravočasno odkrivanje in blažitev incidentov v zvezi z varnostjo informacijske tehnologije ter neustrezno upravljanje pravic dostopa za privilegirane uporabniške račune.
• upravljanje tveganja IT: nezadostna ocena preostalih tveganj.
• upravljanje operacij IT: pomanjkanje celovitih in točnih evidenc IT-naprav.

Kapitalsko tveganje

Glavne ugotovitve v zvezi z regulativnim kapitalom (prvi steber) so se nanašale na pomanjkljivosti pri dodeljevanju pravilnih uteži za tveganje izpostavljenostim, zaradi česar je bila prenizko ocenjena tveganju prilagojena aktiva, predvsem pri kreditnem tveganju zaradi nepravilne določitve razredov izpostavljenosti in zaradi nepravilne določitve vrednosti zavarovanja. Druga resna pomanjkljivost je predstavljala odsotnost ustreznih kontrolnih okvirov za postopek izračunavanja kapitalskih zahtev.

Najresnejše ugotovitve, ugotovljene pri inšpekcijskih pregledih o procesu ICAAP, so bile pomanjkljivosti pri kvantifikaciji tveganj (predvsem kreditnega tveganja in obrestnega tveganja v bančni knjigi (IRRBB)), preslabo razviti okviri za stresno testiranje (ki niso bili sposobni zajeti vsa pomembna tveganja z dovolj resnimi, a verjetnimi dogodki) in velike pomanjkljivosti pri vključevanju procesa ICAAP v okvir upravljanja institucije.

Tržno tveganje

Najresnejše ugotovitve so bile na področju merjenja in upravljanja tveganja vrednotenja (pomanjkljivosti v metodologijah za razporejanje finančnih instrumentov po hierarhiji poštene vrednosti, neustrezne prakse priznavanja dobička na prvi dan, nepopolni okviri za merjenje poštene vrednosti ter resne pomanjkljivosti pri izvajanju regulativnih tehničnih standardov EBA o preudarnem vrednotenju).

Obrestno tveganje v bančni knjigi (IRRBB)

Najpomembnejše ugotovitve o IRRBB so bile na področju merjenja in upravljanja tveganj, tj. neustrezne metode kvantifikacije, uporaba neustreznih predpostavk in parametrov, odsotnost trdne podlage za modeliranje vlog brez zapadlosti, odsotnost redne validacije modelov IRRBB in slabosti v usmerjanju skupine.

Likvidnostno tveganje

Večina najresnejših ugotovitev je bila na področju merjenja in spremljanja tveganj (napačna klasifikacija vlog, napačne predpostavke v metodologiji za izračun količnika likvidnostnega kritja), na področju izpolnjevanja poročevalskih zahtev (odsotnost kontrolnega pregleda izračunov in napake v izračunu količnika likvidnostnega kritja) in na področju stresnega testiranja (posebnosti institucije niso upoštevane v scenarijih stresnih testov).

Poslovni modeli in dobičkonosnost

Najbolj kritične ugotovitve so bile povezane z analizo finančnih napovedi (preveč optimistične finančne napovedi in scenariji) in analizo dobičkonosnosti (nezadostna analiza ključnih dejavnikov dobičkonosnosti in poslovnih linij, pomanjkljivosti v orodjih za določanje cen, kar zadeva vključitev vseh stroškov in tveganj).

Operativno tveganje

Najbolj kritične ugotovitve so bile povezane z ugotavljanjem operativnega tveganja (nezadostno kritje in nezadostna opredelitev pomembnega operativnega tveganja) in z merjenjem operativnega tveganja (pomanjkljivosti v postopku zbiranja podatkov o operativnem tveganju, neustrezno preprečevanje tveganj in neustrezni ukrepi za obravnavo dogodkov operativnega tveganja).

1.4 Posredni nadzor manj pomembnih institucij

Na področju nadzora manj pomembnih institucij ima ECB po uredbi o EMN^[33] funkcijo pregleda nad izvajanjem nadzora, medtem ko neposredni nadzor sam izvajajo pristojni nacionalni organi. V letu 2019 je bilo doseženih več pomembnih mejnikov pri razvoju in vzdrževanju operativnega okvira za nadzor manj pomembnih institucij s strani pristojnih nacionalnih organov in za pregled nad izvajanjem nadzora s strani ECB.

1.4.1 Pregled nad nadzorom manj pomembnih institucij

ECB je leta 2019 v okviru dejavnosti pregleda pripravila poročilo o tveganjih v manj pomembnih institucijah, ki je bilo objavljeno januarja 2020. V poročilu so predstavljeni rezultati letne ocene razmer v sektorju manj pomembnih institucij, ki je bila izvedena v sodelovanju s pristojnimi nacionalnimi organi. Poročilo vsebuje celovito kvantitativno analizo sedanjega profila tveganosti manj pomembnih institucij in analizo njihovih glavnih tveganj in ranljivosti v prihodnosti.

Poleg tega je ECB še naprej razvijala več analitičnih orodij, ki jih je dala v uporabo nadzornikom manj pomembnih institucij v pristojnih nacionalnih organih. Ta orodja prikazujejo agregatne kazalnike tveganj v vsaki jurisdikciji evropskega bančnega nadzora, skupaj z ustreznimi referenčnimi vrednostmi na ravni celotnega sistema. Omogočajo tudi učinkovitejše odkrivanje osamelcev v vsaki jurisdikciji.

ECB je še izpopolnila svoj sistem zgodnjega opozarjanja manj pomembnih institucij, ki vnaprej odkriva manj pomembne institucije, katerih finančno stanje se bo verjetno poslabšalo, in zagotavlja informacije za stalni dialog s pristojnimi nacionalnimi organi.

Ker so hibridne^[34] institucionalne sheme za zaščito vlog v nekaterih jurisdikcijah evropskega bančnega nadzora zelo pomembne za sektor manj pomembnih institucij, je ECB te sheme v letu 2019 še naprej spremljala. Izvedla je tudi poglobljeno analizo ene institucionalne sheme za zaščito vlog in podprla en pristojni nacionalni organ pri vlogi za priznanje institucionalne sheme za zaščito vlog.

Poleg tega je še naprej dejavno sodelovala s pristojnimi nacionalnimi organi in tekom leta opravila vrsto obiskov in srečanj tako na tehnični kot tudi na vodstveni ravni. Organiziranih je bilo več izmenjav osebja med ECB in pristojnimi nacionalnimi organi, v katerih so uslužbenci ECB tri do šest mesecev delali v pristojnih nacionalnih organih in obratno. Vse tovrstne pobude prispevajo k boljšemu delovanju nadzora ECB.

Poleg tega je ECB organizirala več delavnic o nadzorniških informacijah o manj pomembnih institucijah, ki omogočajo razpravo z manj pomembnimi institucijami in drugimi relevantnimi tržnimi udeleženci.

Spodbujanje skupnih visokih standardov za nadzor manj pomembnih institucij v okviru evropskega bančnega nadzora

Leta 2019 je ECB še naprej izvajala vrsto pobud za spodbujanje dosledne uporabe visokih standardov za nadzor manj pomembnih institucij.

Od januarja 2018, ko je Nadzorni odbor ECB odobril metodologijo SREP za manj pomembne institucije,^[35] ECB in pristojni nacionalni organi to metodologijo postopno uvajajo. V letu 2019 se je tako uporabljala za prednostne manj pomembne institucije,^[36] medtem ko naj bi se za vse manj pomembne institucije uporabljala od leta 2020 dalje. ECB je organizirala več usposabljanj za uslužbence pristojnih nacionalnih organov, da bi se metodologija povsod uporabljala enako, in pristojnim nacionalnim organom pomagala pri njenem uvajanju. Poleg tega je metodologijo še naprej izboljševala, da bi bolje upoštevala nova tveganja.

Poleg vseobsegajočega procesa SREP za manj pomembne institucije je ECB napredovala tudi pri spodbujanju enotnega nadzora nad informacijskimi in kibernetskimi tveganji v manj pomembnih institucijah. S horizontalno analizo je opredelila najboljše prakse, ki jih je posredovala tudi nadzornikom v pristojnih nacionalnih organih, da bi prispevala k čim večji kakovosti nadzora.

ECB je dokončala tudi pomemben projekt v zvezi z nacionalnimi računovodskimi standardi (nGAAP). V tem okviru je razvila metodologijo za pretvorbo delov nGAAP v MSRP in pripravila ustrezno orodje za nadzornike. To orodje bo okrepilo notranje analitične zmogljivosti in olajšalo primerjavo podatkov bank, ki uporabljajo različne računovodske standarde.

Še eno ključno področje nadzora je razvoj politike EMN za nadzor institucij finančne tehnologije (pomembne in manj pomembne institucije). Po objavi Vodnika za ocenjevanje prošenj finančnotehnoloških kreditnih institucij za pridobitev licence v letu 2018 je ECB maja 2019 organizirala panožni dialog. Glavne teme dogodka so bile uporaba kreditnega točkovanja na podlagi umetne inteligence in masovnih podatkov ter uporaba računalništva v oblaku in avtomatiziranega svetovanja. Istega leta je ECB prenovila svoje vozlišče za finančno tehnologijo v EMN, ki predstavlja enotno referenčno točko o tej temi za vse nadzorne organe v EMN, ter organizirala tečaje usposabljanja za vse nadzornike v EMN.

ECB je leta 2019 tudi preverila, ali pristojni nacionalni organi izvajajo Smernico (EU) 2017/697^[37] o izvajanju opcij in diskrecijskih pravic za manj pomembne institucije.

1.4.2 Druge pomembne teme pri nadzoru manj pomembnih institucij

Po sprejetju revidirane uredbe o kapitalskih zahtevah (CRR II)^[38] in revidirane direktive o kapitalskih zahtevah (CRD V)^[39] so se ECB in pristojni nacionalni organi leta 2019 pripravljali na uporabo načela sorazmernosti pri nadzoru manj pomembnih institucij. ECB je zlasti ocenila posledice nove razvrstitve majhnih in nezapletenih institucij. To delo se bo nadaljevalo tudi v letu 2020 v tesnem sodelovanju z organom EBA.

Po začetku uporabe smernic EBA za upravljanje nedonosnih in restrukturiranih izpostavljenosti je ECB začela ocenjevati, kako pristojni nacionalni organi uporabljajo te smernice pri nadzoru manj pomembnih institucij. To delo se bo nadaljevalo v letu 2020 in v njegovem okviru bo ECB izvedla tudi horizontalno primerjalno analizo vzorca strategij za nedonosna posojila, ki jih uporabljajo manj pomembne institucije.

Leta 2019 je ECB začela izvajati oceno kreditnih standardov, ki jih uporabljajo manj pomembne institucije. Ocena je temeljila na raziskavi, ki je bila nato dopolnjena z zbiranjem statističnih podatkov, ki so jih prispevale nacionalne centralne banke, in izborom manj pomembnih institucij. Te informacije bodo podlaga za horizontalno analizo in bodo vključene v nadaljnje delo v letu 2020.

ECB je še naprej spodbujala zbliževanje standardov za nadzor manj pomembnih institucij v vseh državah, ki sodelujejo v EMN, in pristojnim nacionalnim organom zagotavljala standardizirana tehnična računalniška orodja. Ta temeljijo na orodjih, ki jih ECB in nacionalni nadzorniki uporabljajo za nadzor pomembnih institucij, a so prilagojena posebnostim manj pomembnih institucij in potrebam nadzornikov v pristojnih nacionalnih organih.

1.5 Makrobonitetne naloge ECB

Kar zadeva makrobonitetno politiko v euroobmočju, je ECB v letu 2019 še naprej aktivno sodelovala z nacionalnimi organi v zvezi z nalogami, ki jih ima po 5. členu uredbe o EMN. Ta ECB dopušča, da določi (i) višje zahteve za relevantne kapitalske blažilnike od tistih, ki jih določijo nacionalni organi, in (ii) strožje ukrepe za obravnavo sistemskih ali makrobonitetnih tveganj. Makrobonitetni forum deluje kot prostor, kjer člani Sveta ECB in Nadzornega odbora lahko skupaj obravnavajo mikro- in makrobonitetne vidike iz celotnega EMN. ECB je sodelovala tudi pri delu Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB), ki je odgovoren za makrobonitetni pregled nad delovanjem finančnega sistema v EU.

ECB je v letu 2019 od nacionalnih organov prejela 105 makrobonitetnih obvestil. Glavnina teh so bile (i) četrtletne odločitve o določitvi proticikličnih kapitalskih blažilnikov ter odločitve o identifikaciji in kapitalski obravnavi globalnih sistemsko pomembnih institucij in/ali drugih sistemsko pomembnih institucij. Pregledala je tudi obvestila o drugih makrobonitetnih ukrepih, na primer o blažilnikih sistemskih tveganj, ukrepih, uvedenih v skladu s členom 458 uredbe o kapitalskih zahtevah (CRR),^[40] in o vzajemnosti makrobonitetnih ukrepov, sprejetih v drugih državah članicah.

ECB in nacionalni organi so z metodologijo, ki jo je razvil Baselski odbor za bančni nadzor (BCBS), v euroobmočju identificirali osem globalnih sistemsko pomembnih institucij,^[41] ki bodo morale v letu 2021 vzdrževati dodaten kapitalski blažilnik v obsegu od 1,0% do 1,5%. Od nacionalnih organov je ECB prejela tudi obvestila o stopnji kapitalskih blažilnikov za 109 drugih sistemsko pomembnih institucij. Te stopnje so bile skladne z metodologijo za določanje najnižje ravni kapitalskih blažilnikov drugih sistemsko pomembnih institucij, ki jo ECB uporablja od leta 2016. Revizija te metodologije je zdaj končana, revidirana metodologija pa bo objavljena v 10. izdaji makrobonitetnega biltena ECB (ECB Macroprudential Bulletin).

1.6 Pogled v prihodnost – tveganja in prednostne naloge nadzora v letu 2020

Ugotavljanje in ocenjevanje tveganj, s katerimi se soočajo nadzorovani subjekti, je bistveno za uspešno izvajanje bančnega nadzora in predstavlja podlago za prednostne naloge nadzora, ki se določijo med rednim strateškim načrtovanjem. Oktobra 2019 je bančni nadzor v ECB v tesnem sodelovanju z nacionalnimi nadzorniki objavil posodobljeno shemo tveganj v EMN za leto 2020 in pozneje.

Trije glavni dejavniki tveganj, ki bodo po pričakovanjih vplivali na bančni sektor euroobmočja v obdobju 2020–2022, so (i) gospodarske in politične razmere ter vzdržnost dolga v euroobmočju, (ii) vzdržnost poslovnih modelov in (iii) kibernetska kriminaliteta in pomanjkljivosti IT-sistemov. Drugi dejavniki tveganja so tveganja v zvezi z izvajanjem strategij za nedonosna posojila, zniževanje kreditnih standardov, spremembe cen na finančnih trgih, nepravilno ravnanje zaposlenih, pranje denarja in financiranje terorizma (glej graf 23).

V primerjavi z oceno tveganja za leto 2019 so se tveganja v zvezi z gospodarskimi razmerami v euroobmočju povečala, skladno z vse slabšimi obeti za svetovno gospodarstvo, zlasti zaradi vse močnejšega trgovinskega protekcionizma, negotovosti v zvezi z brexitom in okrepljenih skrbi glede vzdržnosti dolga v nekaterih državah. To skupaj z dolgotrajnim obdobjem nizkih obrestnih mer, ki se bo predvidoma nadaljevalo, še povečuje zaskrbljenost glede skromne dobičkonosnosti bank v euroobmočju in vzdržnosti njihovih poslovnih modelov. Zaradi natančnejšega preverjanja primerov pranja denarja se zvišuje tudi tveganje izgub zaradi nepravilnega ravnanja.

Da bi banke učinkovito obravnavale te ključne izzive, je bančni nadzor v ECB revidiral prednostne naloge nadzora, ki so bile nato objavljene skupaj s shemo tveganj v EMN. V prvih letih evropskega bančnega nadzora je bilo najpomembneje zagotoviti, da imajo banke zdrave bilance stanja, od takrat pa se je nadzor postopno preusmerjal na druga področja. Tako zdaj zajema odpornost bank v prihodnosti in vzdržnost njihovih poslovnih modelov. Prednostne naloge nadzora so bile zato prilagojene tako, da vključujejo temeljna prednostna področja, ki so (i) nadaljnje izboljševanje bilanc stanja, (ii) krepitev prihodnje odpornosti in (iii) spremljanje dela v zvezi z brexitom (glej sliko 3).

Enako kot v prejšnjih letih bo učinkovito izvajanje zagotavljal pristop v treh korakih: (i) načrtovanje dejavnosti, ki jih bo evropski bančni nadzor izvajal v letu 2020, na podlagi prednostnih nalog nadzora, (ii) zagotavljanje, da se te dejavnosti izvajajo, in (iii) ocena uspešnosti izvedenih dejavnosti, tj. v kolikšnem obsegu so dejansko dosegle cilje, zastavljene v prednostnih nalogah nadzora.

2 Izdajanje dovoljenj, uveljavljanje pravil in nalaganje sankcij

2.1 Dovoljenja

2.1.1 Spremembe v številu nadzorovanih subjektov

Letna ocena, s katero se v skladu z okvirno uredbo o EMN^[44] ugotovi, ali banka oziroma bančna skupina izpolnjuje katero od meril za določitev pomembnosti,^[45] je bila zaključena oktobra 2019. Dopolnjena je bila s priložnostnimi ocenami pomembnosti, ki so se izvajale po spremembah strukture skupin in drugih spremembah v bančnih skupinah. V letu 2019 ali od začetka leta 2020 je bilo med pomembne institucije razvrščenih skupno sedem bank, devet bank pa je bilo odstranjenih s seznama pomembnih institucij. Na dan 1. novembra 2019 je bilo tako med pomembne razvrščenih 117 institucij,^[46] manj kot v prejšnjem obdobju, v katerem bilo na podlagi letne ocene pomembnosti, opravljene 14. decembra 2018, teh institucij 119 (glej tabelo 1). Sestava seznama pomembnih institucij in manj pomembnih institucij se je spremenila zaradi novih struktur skupin, odvzema dovoljenja, selitev poslovanja zaradi brexita, regulatornih sprememb in drugih sprememb. Čeprav se je število pomembnih institucij zmanjšalo, te na splošno postajajo večje in kompleksnejše, saj se bančne skupine združujejo ali svoje dejavnosti selijo iz Združenega kraljestva v euroobmočje.

Leta 2019 je bilo na seznam subjektov, ki jih nadzoruje ECB, dodanih sedem bank.

• Na podlagi letne ocene pomembnosti je bila ena banka, tj. Akcinė bendrovė Šiaulių bankas, razvrščena med pomembne institucije, potem ko je postala tretja največja kreditna institucija v Litvi. ECB jo neposredno nadzira od 1. januarja 2020.
• Zaradi brexita se pričakuje, da bodo štiri banke, namreč UBS Europe SE, J.P. Morgan AG, Morgan Stanley Europe Holding SE in Goldman Sachs Bank Europe SE, precej povečale poslovne dejavnosti v euroobmočju, zato so v letu 2019 prešle pod neposredni nadzor ECB.
• V letu 2019 je bila med pomembne institucije razvrščena nova bančna skupina, ki jo vodi Cassa Centrale Banca – Credito Cooperativo Italiano S.p.A., saj so njena sredstva presegla vrednost 30 milijard EUR. Skupina se je izoblikovala po združitvi več zadružnih bank, potem ko je bil v Italiji sprejet zakon o reformi sektorja.
• ECB je aprila 2019 na zahtevo latvijske komisije za finančne in kapitalske trge prevzela tudi nadzor nad banko AS »PNB Banka« in jo pozneje razglasila za banko, ki »propada ali bo verjetno propadla«.

Medtem je bilo s seznama bank, ki jih nadzoruje ECB, odstranjenih devet bank:

• Pet bank je bilo s seznama odstranjenih zato, ker so postale podružnice pomembnih institucij, čeprav so še vedno nadzorovane kot del skupine, in sicer: Luminor Bank AB, Luminor Bank AS ter podružnice banke Barclays Bank plc v Nemčiji, Franciji in Italiji.
• EBC je prenehala neposredno nadzirati tri banke, potem ko so bile z revidirano direktivo o kapitalskih zahtevah (CRD V) uvedene spremembe, po katerih so razvojne banke izključene iz okvira nadzorniških pristojnosti ECB: Landeskreditbank Baden-Württemberg-Förderbank, Landwirtschaftliche Rentenbank in NRW.BANK.
• Eni banki, in sicer ABLV Bank Luxembourg, S.A., je bilo odvzeto dovoljenje.

Seznam nadzorovanih subjektov se med letom posodablja. Najnovejša različica seznama je dostopna na spletnem mestu ECB o bančnem nadzoru.

Celovite ocene v letu 2019

V juliju 2019 je ECB zaključila celovito oceno banke Nordea Bank Abp, ki je leta 2018 prešla pod neposredni nadzor ECB zaradi preselitve sedeža s Švedske na Finsko. V istem mesecu so bile opravljene celovite ocene šestih bolgarskih bank, potem ko je Bolgarija zaprosila za vzpostavitev tesnega sodelovanja med ECB in centralno banko Българска народна банка (Bolgarska narodna banka). Bolgarske oblasti trenutno določajo ukrepe za banke, ki izhajajo iz rezultatov ocene, s ciljem začeti tesno sodelovanje v letu 2020 (glej razdelek 4.1).

Maja 2019 je prošnjo za vzpostavitev tesnega sodelovanja, in sicer med ECB in Hrvatsko narodno banko, vložila tudi Hrvaška (glej razdelek 4.1). ECB je tako septembra 2019 po uveljavljenem postopku začela izvajati celovito oceno petih hrvaških bank, ki naj bi bile zaključene v drugem četrtletju 2020.

Svojo prisotnost v državah članicah, ki sodelujejo v EMN, sta v povezavi z brexitom močno povečali še dve banki. Celovita ocena zanju se je začela izvajati septembra 2019, zaključena pa naj bi bila v drugem četrtletju 2020.

2.1.2 Postopki v zvezi z dovoljenji

Število postopkov

Leta 2019 so pristojni nacionalni organi bančnemu nadzoru v ECB priglasili skupaj 3.569 postopkov v zvezi z dovoljenji^[47] (glej tabelo 2), od tega 34 vlog za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev, 15 odvzemov dovoljenja, 36 postopkov za prenehanje dovoljenja^[48], 110 postopkov za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, 407 postopkov za izdajo dovoljenja za čezmejno opravljanje storitev (»passporting«) ter 2.967 postopkov presoje sposobnosti in primernosti (individualnih ocen za člane uprave in nadzornega odbora, nosilce ključnih funkcij in vodje podružnic v tretjih državah^[49]).

V letu 2019 je bilo dokončanih približno 1.282 odločitev o dovoljenjih.^[50] Od tega je Nadzorni odbor predložil 556 osnutkov odločitev, ki jih je nato odobril Svet ECB. Preostalih 726 odločitev je odobrilo višje vodstvo v okviru prenesenih pooblastil.^[51] Teh 1.282 odločitev o dovoljenjih predstavlja 54,41% vseh posameznih nadzorniških odločitev ECB.

V primerjavi z letom 2018 so se gibanja postopkov v zvezi z dovoljenji spremenila: število postopkov v zvezi z ocenjevanjem sposobnosti in primernosti se je precej povečalo, medtem ko se je število skupnih postopkov zmanjšalo ali pa je, kar zadeva postopke v zvezi s kvalificiranimi deleži in čezmejnimi dejavnostmi, ostalo bolj ali manj nespremenjeno.

Dogajanja v zvezi s skupnimi postopki

V letu 2019 se je velika večina postopkov za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev nanašala na ustanovitev novih manj pomembnih institucij. Enako kot v prejšnjih letih sta bila glavna razloga za nove vloge bank za izdajo dovoljenja povezana z načrtovanim izstopom Združenega kraljestva iz EU in naraščanjem uporabe digitalnih inovacij za zagotavljanje storitev strankam v EU (finančnotehnološki poslovni modeli).

Postopki za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev, ki so se nanašali na pomembne institucije, so bili izvedeni predvsem zaradi organizacijskega prestrukturiranja ali potrebe po podaljšanju bančnega dovoljenja za dodatne regulirane dejavnosti, ki jih je načrtovala banka. Dva postopka v zvezi s pomembnimi institucijami sta zadevala podaljšanje dovoljenja za investicijske storitve, en postopek pa se je nanašal na podaljšanje dovoljenja za izdajanje kritih obveznic. En postopek v zvezi s pomembnimi institucijami se je nanašal tudi na večje preoblikovanje družbe, v okviru katerega je ta svoje bančne storitve prenesla na novoustanovljen subjekt.

ECB je januarja 2019 objavila konsolidirano izdajo obeh delov svojega Vodnika za ocenjevanje prošenj za pridobitev licence.

Postopki za odvzem dovoljenja so se nanašali predvsem na banke, ki so prostovoljno prenehale opravljati poslovne dejavnosti ali začele postopke za združitve in prevzeme ali druge vrste prestrukturiranja. To je zadevalo zlasti opustitve dovoljenj, ki so obsegale približno polovico vseh postopkov za odvzem dovoljenja. Kljub temu je bil v majhnem številu primerov odvzem dovoljenja potreben, ker institucija ni izpolnjevala bonitetnih zahtev ali predpisov o preprečevanju pranja denarja.

Dobra polovica vseh postopkov v zvezi s kvalificiranimi deleži je zadevala pomembne institucije. Leta 2019 je bil pri pomembnih institucijah zabeležen le omejen obseg čezmejnih konsolidacijskih aktivnosti. Gledano v absolutnem številu se je večina postopkov v zvezi s kvalificiranimi deleži, ki so bili leta 2019 priglašeni ECB, nanašala na notranjo reorganizacijo delniške strukture nadzorovanih subjektov. S tako reorganizacijo se je predvsem poskušala poenostaviti struktura skupine in/ali pa so se skušali zmanjšati stroški.

Manjše število postopkov je bilo povezanih s pridobitvijo deležev v pomembnih institucijah s strani vlagateljev zasebnega kapitala ali drugih nadzorovanih subjektov, čeprav glede na leto 2018 v zvezi s tem ni bilo mogoče zaznati opaznega trenda. Taki primeri so pogosto zapleteni, zahtevajo večplastne ocene različnih zasebnih in javnih deležnikov ter imajo lahko posledice za prihodnje politike. Z vidika pomembnosti in globine analize taki primeri predstavljajo večino dela, opravljenega v zvezi s postopki, ki zadevajo pomembne institucije.

Zaradi brexita so imeli nadzorniki tudi v letu 2019 precej dela z oceno bank, ki želijo dejavnosti subjektov s sedežem v Združenem kraljestvu preseliti v euroobmočje. ECB je bila s temi bankami nenehno v stiku, pri čemer si je prizadevala predvsem preprečiti, da bi ustanavljale prazne lupine. V ta namen je z bankami podrobno razpravljala o njihovih načrtih glede notranjega upravljanja, zaposlovanja in organizacije, strategij knjiženja in varovanja pred tveganji ter ureditev znotraj skupine.

Kar zadeva skupne postopke na splošno, so se vlagatelji v nekaterih primerih, ki so se nanašali predvsem na kvalificirane deleže, po predložitvi prvih osnutkov odločili za umik svojih prošenj zaradi razlogov, specifičnih za posamezen primer, vključno z dvomi ali pomisleki, ki so jih med prvotnim ocenjevanjem izrazili nadzorniki.

Dogajanja v zvezi z ocenjevanjem sposobnosti in primernosti

V letu 2019 je ECB prejela precej več postopkov ocenjevanja sposobnosti in primernosti kot v letu 2018, kar je treba pripisati reformi in poznejši konsolidaciji zadružnega bančnega sektorja v Italiji, zaradi česar sta se oblikovali dve veliki zadružni bančni skupini. Poleg tega je zato pod neposredni nadzor ECB prešlo več kot 200 majhnih kreditnih institucij, za katere je bilo (ponovno) imenovanih okrog 1.000 članov organov vodenja ali nadzora, ki jih je bilo treba oceniti med letom.

Okrog 75% vseh postopkov ocenjevanja sposobnosti in primernosti, prejetih leta 2019, se je nanašalo na člane upravljalnega organa v nadzorni funkciji, preostalih 25% pa na člane upravljalnega organa v vodstveni funkciji (okrog 20%), na nosilce ključnih funkcij (3%) in vodje podružnic v tretjih državah (1%).

ECB je pri okrog 40% ocenjenih članih upravljalnih organov ugotovila pomanjkljivosti glede izpolnjevanja enega ali več meril sposobnosti in primernosti. Zato je zadevnim pomembnim institucijam določila pogoje, obveznosti ali priporočila za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti. Najpogostejše težave so se nanašale na izkušnje in časovno razpoložljivost kandidatov.

Ocenjevanje sposobnosti in primernosti, ki ga izvede ECB, vključuje sodelovanje s pristojnimi nacionalnimi organi in samimi bankami. Kadar se glede primernosti kandidata pojavijo dvomi ali pomisleki, se pogosto zgodi, da se bodisi kandidat sam bodisi institucija odloči za umik vloge. Taki primeri zato za posledico nimajo negativne odločitve. Leta 2019 so bile na podlagi omenjenega sodelovanja vloge umaknjene v 12 postopkih.

Avgusta 2019 je ECB objavila poročilo o deklarirani časovni razpoložljivosti neizvršnih direktorjev v EMN. Na podlagi primerjalnih podatkov, na katerih temelji poročilo, je mogoče dobiti vpogled v čas, ki ga neizvršni direktorji namenijo opravljanju svojih funkcij, z njimi pa si banke in nadzorniki pomagajo pri ocenjevanju primernosti neizvršnih direktorjev.

ECB je v letu 2019 nadaljevala okrepljen dialog z bankami, ki predložijo največ vlog za ocenjevanje sposobnosti in primernosti. Namen je bil še okrepiti preglednost in komunikacijo glede ocenjevanja sposobnosti in primernosti ter pomagati bankam, da predložijo popolne in natančne vloge. V okviru tega stalnega dialoga je ECB februarja 2019 s predstavniki bank organizirala okroglo mizo, na kateri so udeleženci obravnavali ocenjevanje sposobnosti in primernosti ter poudarili njegov pomen pri zagotavljanju visokokakovostnega pregleda nad delovanjem, ki ga opravljajo neizvršni direktorji. Izmenjali so tudi mnenja o najboljših praksah na področju upravljanja in skupnih izzivih glede tega vprašanja. Nerešeno ostaja vprašanje razdrobljenosti pravil za ocenjevanje sposobnosti in primernosti v euroobmočju.

ECB v sodelovanju s pristojnimi nacionalnimi organi pripravlja tudi spletni portal, ki bi omogočal učinkovitejšo obravnavo vlog za oceno sposobnosti in primernosti. Dejavno sodelovanje bank kot končnih uporabnikov v fazi zasnove projekta je zagotovila z vrsto delavnic, izvedenih v letih 2018 in 2019. Več podrobnosti je v okvirju 2 o nadzorni tehnologiji.

2.2 Prijava kršitev, uveljavljanje pravil in nalaganje sankcij

2.2.1 Uveljavljanje pravil in sankcije

Po uredbi o EMN in okvirni uredbi o EMN je razdelitev pooblastil za uveljavljanje pravil in nalaganje sankcij med ECB in pristojnimi nacionalnimi organi odvisna od narave domnevne kršitve, osebe, odgovorne zanjo, ter ukrepa, ki ga je treba sprejeti (glej Letno poročilo ECB o nadzornih aktivnostih v letu 2014). V skladu z veljavnim pravnim okvirom se kazni, ki jih ECB naloži v okviru svojih nadzorniških nalog, objavijo na spletnem mestu ECB o bančnem nadzoru. Tu se objavijo tudi kazni, ki jih na zahtevo ECB naložijo pristojni nacionalni organi.

Skupaj z 11 postopki, ki so bili ob koncu leta 2018 še v teku, je ECB v letu 2019 vodila 34 postopkov za nalaganje sankcij (glej tabelo 3), v katerih je sprejela 11 sklepov.

Od 34 postopkov za nalaganje sankcij, vodenih v letu 2019, se jih je 21 nanašalo na sum kršitve neposredno veljavne zakonodaje EU (vključno z odločbami in uredbami ECB) s strani desetih pomembnih institucij.

ECB je leta 2019 sprejela tri odločbe o sankcijah in s tem trem nadzorovanim subjektom naložila tri kazni v skupnem znesku 7,6 milijona EUR. Poleg tega so bile ob koncu leta 2018 proti enemu nadzorovanemu subjektu sprejete tri sklepe o sankcijah (v skupnem znesku 0,6 milijona EUR). Ti sklepi so bili objavljeni v letu 2019. Omenjene kazni so bile naložene za kršitve, storjene na področju kapitala, kapitalskih zahtev, poročanja in velikih izpostavljenosti.

En postopek v zvezi s kršitvami neposredno veljavne zakonodaje EU je bil med letom 2019 zaključen, ker v tem konkretnem primeru za uvedbo sankcij ni bilo pravne podlage. Osem postopkov je bilo ob koncu leta še vedno v teku.

Kar zadeva preostalih 13 postopkov za nalaganje sankcij, vodenih v letu 2019, ECB ni imela neposrednih pooblastil za izrek sankcij in je tako lahko le zahtevala, da postopke uvedejo pristojni nacionalni organi. Ti postopki so se nanašali na sume kršitve nacionalne zakonodaje, s katero se prenašajo določbe direktive o kapitalskih zahtevah (CRD IV),^[52] in sicer predvsem v zvezi z zahtevami glede upravljanja, pri čemer naj bi te kršitve storile pomembne institucije ali fizične osebe. Na podlagi teh postopkov je ECB sprejela pet sklepov, s katerimi je od pristojnih nacionalnih organov zahtevala, naj začnejo postopek sankcioniranja s področja v njihovi nacionalni pristojnosti.

Pristojni nacionalni organi so na podlagi prejšnjih zahtev ECB uvedli postopek in po oceni, opravljeni v skladu z nacionalno zakonodajo, v letu 2019 izdali opomin in naložili denarno kazen v višini 0,1 milijona EUR.

V grafu 24 je prikazana celotna razčlenitev domnevnih kršitev, zaradi katerih je ECB v letu 2019 vodila postopke za uveljavljanje pravil in nalaganje sankcij, po področjih.

2.2.2 Prijava kršitev

ECB je dolžna zagotoviti, da se vzpostavijo učinkoviti mehanizmi, na podlagi katerih lahko kdor koli prijavi kršitev zadevne zakonodaje EU (ta proces navadno imenujemo »žvižgaštvo«). Skladno s tem je ECB vzpostavila mehanizem za prijavo kršitev, ki vključuje spletno platformo, dostopno s spletnega mesta ECB o bančnem nadzoru.

ECB zagotavlja popolno zaupnost prijav kršitev, prejetih prek te spletne platforme ali drugih kanalov (npr. po elektronski ali navadni pošti), in pri izvajanju svojih nadzorniških nalog upošteva vse razpoložljive informacije.

ECB je leta 2019 v okviru mehanizma za prijavo kršitev prejela 133 prijav, kar je 10% več kot leto prej. Od tega se je 73 prijav nanašalo na domnevno kršitev zakonodaje EU, med njimi jih je bilo 63 s področja nadzorniških nalog ECB, deset prijav pa je bilo povezanih z nadzorniškimi nalogami pristojnih nacionalnih organov. Preostale prijave so se večinoma nanašale na domnevne kršitve nebonitetnih zahtev (npr. varstvo potrošnikov), ki so zunaj področja uporabe mehanizma za prijavo kršitev.

Največ prijav je bilo povezanih z vprašanji upravljanja (72%) ter nepravilnega izračuna kapitala in kapitalskih zahtev (19%). Celotna razčlenitev je prikazana v grafu 25. Vprašanja v zvezi z upravljanjem so se nanašala predvsem na upravljanje tveganj in notranje kontrole, zahteve glede sposobnosti in primernosti ter na organizacijsko strukturo.^[53]

Z informacijami, sporočenimi prek mehanizma za prijavo kršitev, so bile seznanjene skupne nadzorniške skupine. Te informacije je ECB ustrezno upoštevala (npr. tako, da je ocenila njihov vpliv na profil tveganosti nadzorovanih subjektov) in obravnavala v okviru svojih nadzorniških nalog. Glavni preiskovalni ukrepi, sprejeti leta 2019 v zvezi s prijavami kršitev zadevne zakonodaje EU, so vključevali:

• notranjo oceno na podlagi obstoječe dokumentacije (79% primerov);
• zahtevo za dokumente/pojasnila nadzorovanemu subjektu (14% primerov);
• zahtevo za notranjo revizijo ali inšpekcijski pregled na kraju samem (7% primerov).

3 Pomoč pri kriznem upravljanju

3.1 Primeri kriz v letu 2019

3.1.1 Primer banke AS PNB Banka

ECB lahko po posvetovanju z Enotnim odborom za reševanje (SRB) na podlagi okvira EU za krizno upravljanje ugotovi, da nadzorovani subjekt propada ali bo verjetno propadel. Bančni nadzor v ECB je 15. avgusta 2019 v skladu s členom 18(4)(a) in (b) uredbe o enotnem mehanizmu reševanja^[54] ugotovil, da latvijska pomembna institucija^[55] AS PNB Banka, propada ali bo verjetno propadla. Z inšpekcijskim pregledom na kraju samem, ki ga je opravila ECB, so bili zlasti ugotovljeni objektivni elementi v podporo ugotovitvi, da so sredstva banke AS PNB Banka vredna manj od njenih obveznosti. Banka je tudi kršila zahteve za nadaljnje dovoljenje na način, ki je upravičil odvzem dovoljenja s strani ECB.

Ozadje ugotovitve, da banka propada ali bo verjetno propadla

AS PNB Banka že od 31. decembra 2017 zlasti zaradi idiosinkratičnih slabosti vztrajno krši zahteve iz drugega stebra. Te idiosinkratične slabosti so zlasti posledica (i) velikega obsega nedonosnih sredstev, koncentriranih med majhnim številom posojilojemalcev; (ii) strukturnega zmanjšanja poslovnih prihodkov, v preteklosti odvisnih od nadomestil za velike mednarodne denarne transferje in nadomestil za vzdrževanje bančnih računov nerezidentov, ter (iii) visokih administrativnih stroškov zaradi nadomestil, plačanih članom organov vodenja ali nadzora banke, in stroškov pravnih storitev.

AS PNB Banka je od marca 2016 poleg tega kršila dodatne zahteve, in sicer omejitve velikih izpostavljenosti v skladu s členom 395 uredbe o kapitalskih zahtevah (CRR), in s tem povezano nacionalno omejitev posojil za stranke v višini 15% sprejemljivega kapitala v skladu s členom 43(1) latvijskega zakona o kreditnih institucijah od februarja 2018.

AS PNB Banka kljub večkratnim pozivom pristojnih organov (vključno s sprejetjem sklepa ECB o ukrepu za zgodnje posredovanje z dne 11. julija 2019) ni bila sposobna ponovno vzpostaviti skladnosti z zgoraj navedenimi zahtevami. Zunanji revizor finančnih izkazov banke AS PNB Banka za leto 2018 je v kvalificiranem mnenju navedel, da so potrebne dodatne oslabitve in popravki poštene vrednosti. Skupna vrednost podcenjenih rezervacij in nepripoznano zmanjšanje poštene vrednosti sredstev, ki jih je odkril revizor, sta bila tako velika, da bi banka, če bi jih pripoznala, kršila zahteve iz prvega stebra. Resne kapitalske težave banke AS PNB Banka so bile potrjene tudi z rezultati inšpekcijskega pregleda kreditnega tveganja na kraju samem, ki ga je opravila ECB. V tem inšpekcijskem pregledu je bilo zaključeno, da je imela AS PNB Banka 31. decembra 2018 negativno neto vrednost.

AS PNB Banka ni predložila dokazov, da bi lahko zmogla obnoviti kapital v skladu s časovnim načrtom iz sklepa o zgodnjem posredovanju. Nadzorni odbor se je zato glede na to in po rezultatih inšpekcijskega pregleda na kraju samem odločil, da bo sprožil postopek za subjekt, ki propada ali bo verjetno propadel, in 14. avgusta 2019 začel formalno posvetovanje z Enotnim odborom za reševanje. Nadzorni odbor in Svet ECB sta nato za banko AS PNB Banka sprejela oceno, da subjekt propada ali bo verjetno propadel. Ocena, da subjekt propada ali bo verjetno propadel, je bila 15. avgusta 2019 v skladu s členom 18 uredbe o enotnem mehanizmu reševanja poslana Enotnemu odboru za reševanje in Evropski komisiji. Bančni nadzor v ECB je o svoji odločitvi v skladu s členom 81 direktive o reševanju in sanaciji bank (BRRD)^[56] ter direktivo CRD IV obvestil tudi vse relevantne organe.

Sodelovanje in izmenjava informacij z Enotnim odborom za reševanje

Bančni nadzor v ECB je Enotni odbor za reševanje obvestil takoj, ko je prevzel neposredni nadzor nad banko AS PNB Banka. Z njegovimi predstavniki je podrobno razpravljal o kapitalskem položaju banke na sejah o kriznem upravljanju v ECB. Odbor je bil tudi povabljen, da kot opazovalec sodeluje na relevantnih sejah Nadzornega odbora ECB. Na vseh izvršnih sejah Enotnega odbora za reševanje v zvezi z obravnavano zadevo, vključno s sejo, na kateri se je odbor odločil, da ne bo sprejel ukrepa za reševanje, je kot opazovalec sodeloval tudi predstavnik ECB.

Ukrepi po oceni, da subjekt propada ali bo verjetno propadel

SRB se je 15. avgusta 2019 odločil, da v primeru AS PNB Banke ne bo sprejel ukrepa za reševanje. Ugotovil je, da sta bila sicer izpolnjena pogoja za reševanje iz člena 18(1)(a) in (b) uredbe o enotnem mehanizmu reševanja, ne pa tudi pogoj iz člena 18(1)(c), ki se nanaša na javni interes. Hkrati je latvijska komisija za finančne in kapitalske trge (FCMC) sklenila banki AS PNB Banka določiti moratorij, ki je prekinil njene finančne dejavnosti s takojšnjim učinkom. Poleg tega je FCMC kot imenovani organ na podlagi Direktive 2014/49/EU^[57] ugotovil, da so postale krite vloge banke AS PNB Banka nerazpoložljive. FCMC je 22. avgusta 2019 pri pristojnem sodišču vložil zahtevo^[58] za razglasitev insolventnosti. Sodišče je 12. septembra 2019 odločilo, da je AS PNB Banka insolventna, in imenovalo insolvenčnega upravitelja. Bančni nadzor v ECB je februarja 2020 na predlog FCMC, ki še naprej nadzoruje postopke v primeru insolventnosti, banki AS PNB Banka odvzel dovoljenje.

Glavna pridobljena spoznanja

Že v spoznanjih, pridobljenih v primeru banke ABLV Bank, opisanem v letnem poročilu ECB o nadzornih aktivnostih 2018, so bile izpostavljene precejšnje negotovosti zaradi premajhne usklajenosti med sprožilnimi dejavniki, ki opozarjajo, da subjekt propada ali bo verjetno propadel, na podlagi direktive o reševanju in sanaciji bank (BRRD)/uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje (SRMR), sprožilnimi dejavniki za postopek likvidacije na podlagi nacionalne insolvenčne zakonodaje in sprožilnimi dejavniki za odvzem dovoljenja v skladu z nacionalno zakonodajo o izvajanju CRD IV. Po ugotovitvi, da AS PNB Banka propada ali bo verjetno propadla, in po sklepu Enotnega odbora za reševanje, da reševanje ni v javnem interesu, se postopki v primeru insolventnosti niso mogli začeti takoj, ker se po latvijski zakonodaji zanje zahteva sklep sodišča. Ta zamik pomeni, da so potrebni nadaljnji ukrepi, in sicer da FCMC določi omejitev dejavnosti (moratorij), če se postopek v primeru insolventnosti ne začne takoj.

ECB je po primeru banke ABLV Bank zakonodajalca EU že opozorila na vprašanje neusklajenosti med sprožilnimi dejavniki v primeru, da subjekt propada ali bo verjetno propadel, ter v primeru insolventnosti/odvzema dovoljenj. Zato je bila v BRRD II uvedena zahteva, da države članice zagotovijo, da subjekt, katerega reševanje ni v javnem interesu, urejeno preneha skladno z veljavno nacionalno zakonodajo. To sicer v določeni meri rešuje vprašanje, vendar je ta zahteva zelo široka ter ne odpravlja neusklajenosti med sprožilnimi dejavniki v primeru, da subjekt propada ali bo verjetno propadel, in odvzemom dovoljenja. Zato bo pomembno, da se BRRD II primerljivo prenese v nacionalno zakonodajo vseh držav članic EU, da se zagotovijo enaki pogoji v okviru bančne unije. To bi lahko tudi pomenilo, da bo treba reformirati nacionalne sisteme za prekinitev bančnega poslovanja in po možnosti nekatere vidike pravilnikov o insolventnosti bank. Vsi ti ukrepi bi skupaj prispevali k uskladitvi različnih sistemov in olajšali pravilno načrtovanje v času krize.

3.1.2 Obveščanje o banki AS PNB Banka

Obveščanje je bistveni sestavni del upravljanja krize. Odzivi trgov so manj burni, če vidijo, da odgovorni organi obravnavajo krizo, zato se zmanjša tudi tveganje okužbe. Kadar banka propada ali bo verjetno propadla, je učinkovito obveščanje javnosti ključnega pomena. Zato je sporočilo ECB za javnost o oceni, da AS PNB Banka propada ali bo verjetno propadla^[59], vsebovalo relevantna dejstva o banki, ki je propadala, in jasno obrazložitev odziva bančnega nadzora na pomanjkljivosti, ki so jih ugotovili pristojni organi.

Da bi javnosti v zvezi s tem poslali jasno in celovito sporočilo, je bistveno, da so različni deležniki medsebojno usklajeni. V primeru banke AS PNB Banka so ECB, Enotni odbor za reševanje in komisija FCMC tesno sodelovali pri komuniciranju. V četrtek, 15. avgusta 2019, po oceni ECB, da banka AS PNB Banka propada oziroma bo verjetno propadla, je Enotni odbor za reševanje sporočil svojo odločitev, da reševanje ni v javnem interesu.^[60] Temu so nemudoma sledila usklajena obvestila, ki sta jih objavila bančni nadzor v ECB in komisija FCMC v zvezi z oceno ECB, da banka propada oziroma bo verjetno propadla, ter ustrezni sklepi FCMC, ki uvajajo moratorij in ugotavljajo nerazpoložljivost bančnih vlog.^[61]

3.1.3 Primer banke Banca Carige

ECB je 2. januarja 2019 imenovala tri začasne upravitelje in tričlanski nadzorni odbor, ki so prevzeli upravljanje banke Banca Carige in nadomestili njen upravni odbor. Ta odločitev je bila sprejeta po odstopu večine članov upravnega odbora banke Banca Carige.

Odločitev o uvedbi začasne uprave je bil ukrep za zgodnje posredovanje, katerega namen je bil zagotoviti stalno izpolnjevanje bonitetnih zahtev. Načrt je obsegal povečanje kapitala in izvajanje ukrepov za zmanjševanje tveganja, da se doseže morebitna poslovna kombinacija. Naloga začasnih upraviteljev je bila varovati stabilnost banke Banca Carige s tesnim spremljanje stanja, stalnim obveščanjem ECB in po potrebi sprejetjem ukrepov, ki zagotavljajo, da banka ustrezno ponovno vzpostavi skladnost s kapitalskimi zahtevami.

Na izredni skupščini delničarjev banke Banca Carige je bila 20. septembra 2019 odobrena dokapitalizacija v skupnem obsegu 900 milijonov EUR. Obsegala je izdajo novih delnic (387 milijonov EUR), preoblikovanje obstoječih obveznic dodatnega temeljnega kapitala (T2) v kapital CET1 (313 milijonov EUR) in izdaja obveznic dodatnega temeljnega kapitala (200 milijonov EUR). Povečanje kapitala je vodil italijanski medbančni sklad za varstvo vlog (Fondo Interbancario per la tutela dei depositi, FITD) in njegova prostovoljna intervencijska shema (Voluntary Intervention Scheme, VIS), skupaj z banko Cassa Centrale Banca Credito Cooperativo Italiano, ki je sodelovala kot manjšinski delničar z možnostjo nakupa delnic Carige v imetju FITD in VIS v prihodnosti.

Po izvedbi povečanja kapitala konec decembra 2019 so novi delničarji imenovali nove upravne organe banke Banca Carige. Začasna uprava je prenehala delovati konec januarja 2020

3.2 Sodelovanje z Enotnim odborom za reševanje

Kot v preteklih letih sta tudi leta 2019 bančni nadzor v ECB in Enotni odbor za reševanje še naprej tesno sodelovala pri izvajanju svojih funkcij.

Bančni nadzor v ECB se je v skladu s pravnim okvirom posvetoval z Enotnim odborom za reševanje glede 98 načrtov sanacije, ki jih je prejel od pomembnih institucij, za katere je ECB konsolidacijski nadzornik. Povratne informacije, ki jih je prejel od Enotnega odbora za reševanje, je pozneje upošteval v svoji oceni načrtov sanacije in, če je bilo primerno, v dopisih s povratnimi informacijami posameznim bankam.

Enako se je v okviru cikla posvetovanj o načrtih za reševanje Enotni odbor za reševanje posvetoval z bančnim nadzorom v ECB o petih svežnjih načrtov za reševanje (kar ustreza približno 30 načrtom za reševanje), vključno z določitvijo minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti ter oceno rešljivosti. Bančni nadzor v ECB je podal povratne informacije po obravnavi možnih posledic z vidika nadaljnjega poslovanja. Poleg tega je podal mnenje o izračunu predhodnih prispevkov v enotni sklad za reševanje, svojo oceno pa je osredotočil na oceno potencialnih učinkov na pomembne institucije.

Leta 2019 sta bančni nadzor v ECB in Enotni odbor za reševanje še naprej tesno sodelovala na vseh ravneh. Nadzorni odbor ECB je povabil predsednika Enotnega odbora za reševanje, da kot opazovalec sodeluje na njegovih sejah v zvezi z zadevami, ki so se nanašale na naloge in odgovornosti Enotnega odbora za reševanje, predstavnik ECB pa je kot opazovalec sodeloval na izvršnih in plenarnih sejah Enotnega odbora za reševanje.

Na tehnični ravni se je zaradi dejavnosti pri uvajanju bančnega svežnja^[62] okrepilo in povečalo sodelovanje med bančnim nadzorom v ECB in Enotnim odborom za reševanje na področjih, povezanih s kriznim upravljanjem. Tesno sodelovanje med bančnim nadzorom v ECB in Enotnim odborom za reševanje je potekalo v okviru pristojnih odborov in med relevantnimi horizontalnimi funkcijami.

Sporazum o sodelovanju med ECB in Enotnim odborom za reševanje (pregledan leta 2017/2018)^[63] je omogočil nadaljnjo krepitev vsakodnevnega sodelovanja ter izmenjavo informacij med skupnimi nadzorniškimi skupinami in notranjimi skupinami za reševanje.

3.3 Delo v zvezi z načrtovanjem sanacije

ECB pri ocenjevanju načrtov sanacije skrbi predvsem za to, da so banke pripravljene in sposobne ponovno doseči uspešno poslovanje v obdobjih resnih finančnih pretresov. Zato morajo biti v načrtih predstavljene verodostojne možnosti sanacije, ki se lahko izvajajo učinkovito in pravočasno. Zanesljivi načrti sanacije so bistveni element za zagotovitev učinkovitega delovanja evropskega okvira za krizno upravljanje.

V primerjalni analizi načrtov sanacije pomembnih institucij, ki jo je ECB izvedla leta 2019, so bile pridobljene številne pomembne ugotovitve.

Prvič, čeprav načrti sanacije pomembnih institucij izpolnjujejo minimalne zahteve za krizno upravljanje ter za izbor in kalibracijo kazalnikov sanacije, jih je treba še nadalje izboljšati, da bi postali učinkovito orodje v kriznih razmerah. Primerjalna analiza je zlasti potrdila, da je za številne banke velik izziv pripraviti verodostojno oceno skupne sposobnosti za sanacijo.^[64]

Zato si je ECB kot eno ključnih prednostnih področij v letu 2019 zadala, da institucije obvešča o tem, kako bi lahko izboljšale izračunavanje in poročanje o sposobnosti za sanacijo. Junija 2019 je organizirala delavnico z več kot 180 udeleženci iz 88 bank. Na podlagi najboljših praks, opisanih v poročilu ECB o načrtih sanacije za leto 2018, je razložila, kako izračunati verodostojno sposobnost za sanacijo. Za to morajo najprej pripraviti seznam verodostojnih možnosti, nato upoštevati omejujoče dejavnike (npr. medsebojno izključevanje ali odvisnost možnosti, operativne omejitve pri hkratni uporabi več možnosti) in nazadnje oceniti občutljivost možnosti sanacije na različne scenarije.^[65]

Druga ključna ugotovitev primerjalne analize ECB je bila, da ena tretjina bank še ni predstavila zadostnega števila likvidnostnih možnosti, ki bi jih bilo mogoče izvesti takoj (v največ treh mesecih). Da bi bilo mogoče bolje razumeti razloge za to in zagotoviti, da bodo banke v svojih načrtih za sanacijo imele dovolj kratkoročnih likvidnostnih možnosti, je predvideno nadaljnje delo.

Spodbudna ugotovitev ECB pri primerjalni analizi pa je, da je leta 2019 več bank pripravilo protokole in opravilo poskusne izvedbe.^[66] To so najboljše prakse, ki jih je ECB v poročilu leta 2018 predstavila kot koristna orodja za povečanje uporabnosti načrtov sanacije v kriznih razmerah in priporočala njihovo uporabo. Zdaj ima protokole 40% pomembnih institucij, 27% pa jih je opravilo prvo poskusno izvedbo.

3.4 Krizno upravljanje v manj pomembnih institucijah

Za upravljanje kriznih razmer v manj pomembni instituciji sta potrebna temeljita izmenjava informacij in tesno usklajevanje med pristojnim nacionalnim organom kot neposrednim nadzornikom dane manj pomembne institucije ter ECB v pregledniški funkciji in v vlogi pristojnega organa za odločanje o skupnih postopkih. Tesnejše sodelovanje je potrebno, kadar se manj pomembna institucija približa točki nerentabilnosti. Na tej stopnji se morata ECB in pristojni nacionalni organ dogovoriti o odvzemu dovoljenja, oceni pridobitev ali povečanju kvalificiranih deležev ter o izdaji novih dovoljenj (npr. za premostitveno institucijo).

Glede tega je ECB leta 2019 tesno sodelovala s pristojnimi nacionalnimi organi v približno 15 primerih poslabšanja finančnega stanja manj pomembnih institucij. V dveh primerih je sprejela odločitev o odvzemu dovoljenja, potem ko so ustrezni pristojni nacionalni organi ugotovili, da institucija propada ali bo verjetno propadla.^[67] Razlogi za odvzem dovoljenja so navadno nezmožnost institucije, da bi izpolnila bonitetne zahteve, ali neizpolnjevanje pravil o preprečevanju pranja denarja.

Namen takega tesnega sodelovanja na področju kriznega upravljanja je pomagati pristojnim nacionalnim organom in ECB pri njihovih nalogah ter zagotoviti, da so zahtevane informacije na voljo, kadar je treba hitro sprejeti nujne odločitve. Izmenjane informacije, sprejeti ukrepi in sodelovanje med ECB in pristojnimi nacionalnimi organi so sorazmerni s tveganji, ki jih predstavlja manj pomembna institucija, tudi ob upoštevanju rešitev v zasebnem sektorju, ki jih je že določil pristojni nacionalni organ. Med letom 2019 je sodelovanje med pristojnimi nacionalnimi organi in ECB zaznamovala redna in podrobna izmenjava informacij. Med drugim so bile ustanovljene namenske skupine za usklajevanje kriznega upravljanja, sestavljene iz strokovnjakov ECB in nacionalnih pristojnih organov, ki so zagotavljale učinkovito sodelovanje in usklajevanje med institucijami. Okrepljeno sodelovanje zagotavlja pravočasno in usklajeno sprejemanje nadzorniških ukrepov in odločitev v primeru potrebe.

Glavni razlogi za poslabšanje finančnega stanja manj pomembnih institucij v letu 2019 so bili neuspešni poslovni modeli in nizka dobičkonosnost, pomanjkljivi sistemi upravljanja in neprimerni okviri za preprečevanje pranja denarja. V tem pogledu je razporeditev kriznih primerov po jurisdikcijah odsevala tudi dejstvo, da so določena geografska območja, ki jih pokriva EMN, bolj prizadeta zaradi strukturne nizke dobičkonosnosti bančnega sektorja in bolj izpostavljena tveganjem iz preprečevanja pranja denarja.

Razpon različnih nacionalnih pristopov in procesov, prisotnih v času okrepljenega sodelovanja na področju kriznega upravljanja, je hkrati pokazal, da je potreben usklajen evropski pristop za obravnavo bank v težavah. Kljub vzpostavitvi evropskih mehanizmov za nadzor in reševanje, je večji del odziva na krizo še vedno odvisen od nacionalne zakonodaje na področju reševanja in insolventnosti, tako da na ta odziv vplivajo tudi vse razlike med njimi.

4 Čezmejno sodelovanje

4.1 Širitev bančne unije s tesnim sodelovanjem

Države članice EU, katerih valuta ni euro, lahko zaprosijo za vzpostavitev tesnega sodelovanja med ECB in svojimi pristojnimi nacionalnimi organi. Glavni pogoji za to so določeni v členu 7 uredbe o EMN, proceduralni vidiki pa so opredeljeni v Sklepu ECB/2014/5 tesnem sodelovanju.^[68] Ko je tesno sodelovanje vzpostavljeno, se pristojni nacionalni organi teh držav članic pridružijo enotnemu mehanizmu nadzora, medtem ko se njihovi nacionalni organi za reševanje pridružijo enotnemu mehanizmu za reševanje. Sodelovanje pristojnih nacionalnih organov držav članic zunaj euroobmočja v EMN na podlagi tesnega sodelovanja prispeva k širitvi bančne unije in spodbuja bolj integriran bančni nadzor, hkrati pa prispeva k ohranjanju in poglabljanju notranjega trga.

V skladu z uredbo o EMN in Sklepom ECB/2014/5 mora država članica zunaj euroobmočja, ki želi začeti postopek vzpostavitve tesnega sodelovanja, pri ECB vložiti uradno prošnjo.

Hrvaška je 27. maja 2019 postala druga država članica, ki je uradno zaprosila za vzpostavitev tesnega sodelovanja med svojo centralno banko (Hrvatsko narodno banko) in ECB na področju bančnega nadzora. Pred njo je 18. julija 2018 prošnjo za vzpostavitev tesnega sodelovanja med centralno banko Българска народна банка (Bolgarska narodna banka) in ECB vložila Bolgarija.

Postopek vzpostavitve tesnega sodelovanja vključuje dva glavna elementa. Prvi je pravna presoja ustrezne nacionalne zakonodaje, po kateri mora pristojni nacionalni organ po vzpostavitvi tesnega sodelovanja sprejeti kateri koli ukrep, ki ga v zvezi s kreditnimi institucijami zahteva ECB. Pri presoji se upošteva tudi praktično izvajanje take zakonodaje. Drugi element je celovita ocena izbranih^[69] kreditnih institucij, ustanovljenih v državi članici, ki vlaga prošnjo. Celovita ocena vključuje pregled kakovosti sredstev in stresni test, ki temelji na metodologijah ECB.^[70] Poleg tega začne ECB s tehničnim dialogom s pristojnim nacionalnim organom države članice, da bi olajšala nemoten prehod na nadzorni pristop EMN.

Ocena prošnje Bolgarije za vzpostavitev tesnega sodelovanja

ECB je v letu 2019 nadaljevala izvajanje pravne presoje, potrebne v zvezi s prihodnjim tesnim sodelovanjem z bolgarskim pristojnim nacionalnim organom. Poleg tega so bili 26. julija 2019 objavljeni rezultati celovite ocene šestih bolgarskih kreditnih institucij. Българска народна банка (Bolgarska narodna banka) je rezultate te celovite ocene javno potrdila. Ker dve od šestih bank nista dosegali pragov, uporabljenih za oceno. Българска народна банка (Bolgarska narodna banka) trenutno določa ukrepe za banke, ki izhajajo iz rezultatov ocene, z namenom, da bi se ti primanjkljaji odpravili, preden ECB sprejme sklep o tesnem sodelovanju.

Ocena prošnje Hrvaške za vzpostavitev tesnega sodelovanja

ECB je v odgovor na prošnjo Hrvaške 8. julija 2019 sprejela mnenje^[71] o osnutku hrvaškega pravnega akta. Ta pravni akt je bil potreben za vzpostavitev mehanizmov za delovanje tesnega sodelovanja in za zagotavljanje vseh informacij, ki bi jih ECB lahko potrebovala za izvedbo celovite ocene hrvaških kreditnih institucij. ECB je 7. avgusta 2019 sporočila, da bo za pet bank s sedežem na Hrvaškem izvedena obvezna celovita ocena.^[72] Ta se je začela septembra 2019 in temelji na podatkih z dne 30. junija 2019. Podobno kot pri Bolgariji je mogoče pričakovati, da bo ECB celovito oceno zaključila približno v enem letu po vložitvi uradne prošnje Hrvaške.

V letu 2019 ni ECB prejela nobene druge uradne prošnje za tesno sodelovanje, čeprav je na tehnični ravni potekala neformalna izmenjava informacij z državami članicami, da bi pojasnila relevantne vidike tesnega sodelovanja.

4.2 Evropsko in mednarodno sodelovanje

Ker so banke euroobmočja prisotne v več kot 90 neevropskih jurisdikcijah (glej sliko 4), EMN obširno sodeluje z drugimi nadzornimi organi v EU kot tudi zunaj nje. ECB si zato prizadeva olajševati sodelovanje tako, da prispeva h kolegijem nadzornikov ali razvija orodja za sodelovanje, kot so sporazumi o sodelovanju. Sporazumi o sodelovanju so bili sklenjeni z nasprotnimi strankami, kot so nadzorni organi držav članic EU zunaj euroobmočja, nadzorni organi tretjih držav in nacionalni organi za nadzor trga.

Bančni nadzor v ECB navadno sodeluje z drugimi organi bonitetnega nadzora na podlagi sporazumov o sodelovanju, s sodelovanjem v kolegijih nadzornikov ali na podlagi sporazumov, sklenjenih za vsak primer posebej (glej sliko 5).

Sodelovanje z drugimi nadzornimi organi EU

ECB v skladu z določbami uredbe CRD IV, ki urejajo skupne odločitve, sodelovanje in izmenjavo informacij med pristojnimi organi v EU, redno sodeluje s pristojnimi nacionalnimi organi iz držav članic EU zunaj euroobmočja.

Bančni nadzor v ECB je do zdaj sklenil tudi sporazume o sodelovanju s 15 nadzornimi organi iz EU, vključno z nacionalnimi organi za nadzor trga. Poleg tega je podpisal večstranski sporazum o sodelovanju, ki določa praktične postopke za izmenjavo informacij z 48 organi za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ki nadzorujejo kreditne in finančne institucije v Evropskem gospodarskem prostoru (glej tudi okvir 4). Bančni nadzor v ECB je torej z več kot 60 organi iz EU sklenil skupno devet dvo- in večstranskih sporazumov o sodelovanju.

Poleg tega je ECB zaradi načrtovanega izstopa Združenega kraljestva iz EU z britanskim organom za bonitetni nadzor (Prudential Regulation Authority) in z britanskim finančnim nadzornim organom (Financial Conduct Authority) oblikovala okvir sodelovanja, ki bo omogočil nadaljnje in nemoteno nadzorniško sodelovanje ter izmenjavo informacij.

Sodelovanje z organi iz tretjih držav

ECB si prizadeva za plodno sodelovanje z nadzornimi organi tretjih držav in čim boljši tekoči čezmejni nadzor. Do zdaj je sklenila sporazume o sodelovanju s 13 nadzornimi organi tretjih držav. Kjer je to mogoče, se bančni nadzor v ECB še naprej zanaša na sporazume o sodelovanju, ki so jih pristojni nacionalni organi držav euroobmočja sklenili z nadzornimi organi tretjih držav pred vzpostavitvijo EMN. Kadar so potrebne prilagojene rešitve, ECB sklene tudi številne dogovore za vsak primer posebej.

Da bi zagotovili enotno delovanje na ravni EU, bančni nadzor v ECB tesno sodeluje z mrežo Evropskega bančnega organa (EBA) za enakovrednost (Network on Equivalence), ki ocenjuje enakovrednost ureditev zaupnosti nadzornih organov tretjih držav. Sporazumi o nadzorniškem sodelovanju se lahko sklenejo le, če je zagotovljena zahtevana enakovrednost ureditve varovanja poklicnih skrivnosti.

Programi MDS za ocenjevanje finančnega sektorja

Programi Mednarodnega denarnega sklada (MDS) za ocenjevanje finančnega sektorja (IMF Financial Sector Assessment Programmes, FSAP) so celoviti in poglobljeni pregledi finančnega sektorja posamezne jurisdikcije. Obsegajo: (i) ugotovitev glavnih ranljivih točk in oceno odpornosti finančnega sektorja; (ii) oceno okvira politik posamezne države za zagotavljanje finančne stabilnosti ter oceno njenega nadzornega okvira in izvajanja nadzora ter (iii) oceno finančnih varnostnih mrež in sposobnosti finančnega sistema, da upravlja in razreši finančno krizo.

V okviru ocene FSAP za euroobmočje, ki jo je MDS izvedel leta 2018, je bila pregledana nova arhitektura bančnega nadzora in reševanja v euroobmočju. Na podlagi te ocene je bančni nadzor v ECB pripravil akcijski načrt za obravnavo priporočil, ki spadajo v okvir nadzornih pristojnosti ECB. Bančni nadzor v ECB nadaljuje izvajanje teh priporočil, namenjenih povečanju njegove nadzorniške učinkovitosti, sozakonodajalca EU pa obravnavata priporočila, zaradi katerih so potrebne spremembe zakonodaje EU.

MDS v svojih nacionalnih ocenah FSAP za države članice euroobmočja še naprej celostno obravnava pregledovane bančne sisteme, hkrati pa preprečuje podvajanje z ocenami FSAP za euroobmočje. Po analogiji z obravnavo denarne politike v nacionalnih poročilih MDS po členu IV tudi nacionalne ocene FSAP ne bi smele vključevati ocen učinkovitosti bančnega nadzora EMN. Ta splošni pristop omogoča, da MDS uskladi obseg nacionalnih ocen FSAP in tudi ocen FSAP euroobmočja z novo evropsko arhitekturo bančnega nadzora in reševanja. Pomaga zagotavljati, da bodo nadzor in nasveti MDS še naprej učinkoviti in relevantni za vse zadevne organe.

MDS je v letu 2019 zaključil nacionalno oceno FSAP za Francijo in Malto, nadaljeval delo v zvezi z oceno FSAP za Italijo ter začel izvajati oceno FSAP za Avstrijo in Latvijo. S temi nacionalnimi ocenami FSAP se ocenijo vsi relevantni nebančni vidiki (npr. dejavnosti v zvezi z zavarovalništvom, vrednostnimi papirji in pokojninskimi skladi) in pomenijo celostno oceno zadev, povezanih z bančništvom, zlasti tistih, za katere so odgovorni nacionalni organi, ki nadzorujejo manj pomembne institucije, ali vidiki, povezani s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma.

Sodelovanje ECB v nacionalnih posvetovanjih MDS po členu IV za države članice euroobmočja se v skladu z njenimi odgovornostmi na teh področjih nanaša na mikro- in makrobonitetna vprašanja.

4.3 Sodelovanje pri oblikovanju evropskega in mednarodnega regulativnega okvira

4.3.1 Prispevek k delu Odbora za finančno stabilnost

Bančni nadzor v ECB je leta 2019 dejavno prispeval k delu Odbora za finančno stabilnost (FSB), zlasti na področjih nadzorniškega in regulativnega sodelovanja, izvajanja standardov in reševanja. Prispeval je k več pomembnim dosežkom odbora FSB v letu 2019 pod japonskim predsedovanjem skupini G-20, in sicer k izvajanju standarda o skupni sposobnosti pokrivanja izgub (TLAC), k poročilu o napredku glede fragmentacije trga, k dokončanju ocenjevanja učinkov reform na financiranje malih in srednje velikih podjetij (MSP) ter k oceni ranljivosti, povezanih s posojili s finančnim vzvodom in finančnimi instrumenti, zavarovanimi z zastavo posojila. Sodeloval je tudi na sejah njegove regionalne posvetovalne skupine za Evropo.

Odbor za finančno stabilnost zdaj predvsem spremlja izvajanje globalnih reform finančnega sektorja in ocenjuje njihove učinke, kar je eno od njegovih treh prednostnih področij. Bančni nadzor v ECB bo še naprej prispeval k programu dela FSB na več področjih, vključno z oceno učinkov reform v zvezi z bankami, ki so »prevelike, da bi propadle«, učinkovitimi praksami v zvezi s kibernetski incidenti, nadzorniškimi vprašanji, povezanimi s prehodom na druge referenčne obrestne mere, nadaljnjim delom glede fragmentacije trga in kriznim upravljanjem.

4.3.2 Prispevek k baselskemu procesu

V letu 2019 je Baselski odbor za bančni nadzor (BCBS) še naprej ocenjeval učinke pokriznih reform, izvajal program za oceno regulativne doslednosti (Regulatory Consistency Assessment Programme, RCAP) ter vzdrževal forum za izmenjavo med bančnimi regulatorji in nadzorniki iz različnih jurisdikcij. Bančni nadzor v ECB je k delu odbora BCBS prispeval tako, da je sodeloval v razpravah o usmeritvah politik, zagotavljal strokovno znanje za delovne skupine odbora BCBS, sodeloval s člani odbora BCBS v EU in po svetu ter prispeval k ocenam učinka novih standardov. To delo je med drugim vključevalo (i) revizije kapitalskega okvira za tržno tveganje, ki jih je podprl nadzorni organ odbora BCBS, tj. skupina guvernerjev centralnih bank in glavnih nadzornikov, (ii) objavo posvetovalnega dokumenta o revizijah okvira za tveganje prilagoditve kreditnega vrednotenja ter revizije obravnave izvedenih finančnih instrumentov, za katere kliring izvajajo stranke, z vidika količnika finančnega vzvoda ter zahtev glede razkritja, da bi se odpravilo »olepševanje bilanc«, ki ga prakticirajo nadzorovani subjekti.

Odbor BCBS si je med letom prizadeval uresničiti svoj cilj, po katerem naj bi se okvir Basel III izvajal v celoti, pravočasno in enotno ter, splošneje, s katerim naj bi se zagotavljal močan bančni nadzor. To delo bo ob podpori bančnega nadzora v ECB nadaljeval tudi v naslednjih letih.

Bančni nadzor v ECB je sodeloval tudi pri izvajanju celovitega delovnega programa odbora BCBS za ocenjevanje regulativnih reform, uvedenih kot odgovor na krizo. S tem programom se ocenjujejo učinkovitost posameznih standardov, interakcija in skladnost med standardi, tveganje regulativne arbitraže ter širši makroekonomski učinek reform, uvedenih po krizi.

Pet članov osebja bančnega nadzora v ECB se je pridružilo ekipi odbora BCBS za analizo podatkov, da bi prispevali k pripravi poročil o učinkih baselskih reform. Še en član osebja je prispeval k delu ekipe za ocenjevanje GSPB, ki izračunava ocene, uporabljene za določanje globalnih sistemsko pomembnih bank (GSPB).

4.3.3 Prispevek k delu EBA

Bančni nadzor v ECB je skozi vse leto 2019 tesno sodeloval z organom EBA pri doseganju njunih skupnih ciljev za povečanje finančne stabilnosti in krepitev enotnega nadzora za celoten evropski bančni sektor.

Bančni nadzor v ECB je dejavno prispeval k delu organa EBA na vseh ravneh. V letu 2019 so predstavniki bančnega nadzora v ECB sodelovali v skupno 50 odborih in na delovnih področjih EBA. V petih od teh odborov so opravljali vlogo predsedujočega ali sopredsedujočega. Bančni nadzor v ECB je sodeloval v Odboru nadzornikov EBA kot član brez glasovalne pravice.

Sodelovanje EBA in bančnega nadzora v ECB je vključevalo številne zadeve. Precej dela je bilo namenjenega pripravam na stresni test na ravni EU v letu 2020, pri čemer so zaposleni v bančnem nadzoru v ECB pomagali med drugim pripraviti metodologijo, ureditev upravljanja, smernice in priročnik za zagotavljanje kakovosti. ECB je na primer prispevala k odgovoru organa EBA na prošnjo Evropske komisije za mnenje o izvajanju svežnja za dokončanje okvira Basel III. Prispevala je tudi k smernicam EBA, in sicer Smernicam o ocenjevanju izgube ob neplačilu (LGD), primerne za obdobje gospodarske recesije, Smernicam o dajanju in spremljanju posojil, Smernicam o upravljanju tveganja, povezanega z IKT, in varnostnih tveganj ter Smernicam o upravljanju obrestnega tveganja, ki izhaja iz netrgovalnih dejavnosti.

EBA uporablja postopek »upoštevaj ali pojasni«, s katerim spodbuja k poenotenju zakonodaje v EU.^[75] Po tem postopku mora ECB kot pristojni organ za neposredni nadzor pomembnih institucij obvestiti EBA o tem, ali izpolnjuje oziroma namerava izpolnjevati na novo izdane smernice in priporočila. V letu 2019 je ECB obvestila organ EBA v zvezi z desetimi smernicami in enim priporočilom, kot je dokumentirano na spletnem mestu ECB o bančnem nadzoru.^[76] Do zdaj je bančni nadzor ECB dosledno obveščal EBA, da je upošteva ali namerava upoštevati vse veljavne smernice, ki jih je izdal Evropski bančni organ ali Skupni odbor evropskih nadzornih organov (Joint Committee of the European Supervisory Authorities).

5 Organizacijska struktura bančnega nadzora v ECB

5.1 Izpolnjevanje obveznosti na področju demokratične odgovornosti

To letno poročilo je v skladu z uredbo o EMN ena od glavnih poti za izpolnjevanje odgovornosti bančnega nadzora v ECB do Evropskega parlamenta in Sveta EU. Uredba določa, da morajo za nadzorniške naloge ECB veljati ustrezne zahteve glede preglednosti in demokratične odgovornosti. ECB pripisuje velik pomen vzdrževanju in celoviti uporabi okvira demokratične odgovornosti, natančno opredeljenega v medinstitucionalnem sporazumu med Evropskim parlamentom in ECB ter v memorandumu o soglasju med Svetom EU in ECB.

Kar zadeva stike z Evropskim parlamentom v letu 2019, je predsednica Nadzornega odbora nastopila pred parlamentarnim Odborom za ekonomske in monetarne zadeve, (i) da bi predstavila letno poročilo ECB o nadzornih aktivnostih v letu 2018 (21. marca), (ii) na dveh navadnih javnih obravnavah (4. septembra in 12. decembra) ter (iii) na treh priložnostnih izmenjavah mnenj (21. marca, 4. septembra in 12. decembra). Med obravnavanimi ključnimi vprašanji so bila dokončanje Basla III, vloga ECB pri preprečevanju pranja denarja, nadzorniški pristop k zelenemu financiranju in prihodnost bančne unije.

V skladu z uredbo o EMN in medinstitucionalnim sporazumom med Evropskim parlamentom in ECB je bil Yves Mersch, potem ko ga je ECB predlagala na mesto podpredsednika Nadzornega odbora ECB, 4. aprila zaslišan pred parlamentarnim odborom za ekonomske in monetarne zadeve. Evropski parlament je odobril predlog ECB na plenarnem zasedanju dne 17. septembra in Y. Mersch je bil imenovan z izvedbenim sklepom Sveta EU z veljavnostjo od 7. oktobra.

Leta 2019 je ECB objavila 22 odgovorov na pisna vprašanja poslancev o zadevah s področja bančnega nadzora. Dopisi so obravnavali vprašanja z različnih področij, vključno s stresnimi testi, pristopom bančnega nadzora v ECB do združitev ter z vprašanji glede upravljanja in vodenja v bančnem sektorju.

Poleg tega je ECB v skladu z medinstitucionalnim sporazumom Evropskemu parlamentu poslala zapisnike sej Nadzornega odbora.

Kar zadeva Svet EU, se je predsednik Nadzornega odbora udeležil dveh sej Euroskupine, od katerih je bila prva 5. aprila. Na ta dan je predsednik predstavil letno poročilo ECB o nadzornih aktivnostih za leto 2018. Dne 9. oktobra se je udeležil izmenjave mnenj o izvajanju nadzorniških nalog ECB.

Bančni nadzor v ECB je v letu 2019 še naprej izpolnjeval svoje obveznosti poročanja nacionalnim parlamentom, kot je določeno v uredbi o EMN. Objavil je pet odgovorov na pisna vprašanja članov nacionalnih parlamentov.

ECB je tudi leta 2019 pomagala Evropskemu računskemu sodišču (ERS) pri reviziji Evropskega bančnega organa (EBA) na področju stresnega testiranja bank v vseh EU. V okviru preiskav izvajanja okvira za stresno testiranje v EBA, ki jih je opravilo Evropsko računsko sodišče, je ECB predložila informacije o procesu za zagotavljanje kakovosti stresnega testiranja, ocenjevanje učinkov stresa in poročanje Evropskemu bančnemu organu o rezultatih stresnega testiranja.

ECB je Evropskemu računskemu sodišču poročala tudi o ukrepih, ki jih je izvedla za obravnavo ugotovitev in priporočil iz prvega poročila Evropskega računskega sodišča o delovanju EMN. ECB je za okrepitev odgovornosti navzven in na podlagi enega od priporočil Evropskega računskega sodišča opravila pripravljalno delo za izvedbo ankete o vseh ustreznih združenjih bank. Anketa bo pomagala odkriti problematična področja in določiti možne izboljšave, izvedba pa je načrtovana v prvi polovici leta 2020. ECB je tudi nadaljevala obravnavo priporočil iz poročila Evropskega računskega sodišča o kriznem upravljanju bank v ECB. Kot je podrobneje opisano v okvirju 5 v tem poglavju, je Bančni nadzor v ECB podpisal sporazum o sodelovanju z Evropskim računskim sodiščem o praktični ureditvi izmenjave podatkov na področju mikrobonitetnega nadzora.

5.2 Transparentnost in komuniciranje

Komuniciranje je pomembno orodje, ki zagotavlja, da vlogo bančnega nadzora v ECB dobro razumejo nadzorovane banke in tudi širok krog deležnikov v bančnem sistemu. Zato bančni nadzor v ECB redno objavlja informacije. V tem duhu je leta 2019 še naprej pojasnjeval svoje dejavnosti po številnih komunikacijskih kanalih, vključno s spletnim mestom ECB o bančnem nadzoru in na več družbenih omrežjih. Bančni nadzor v ECB je trdno zavezan zagotavljanju transparentnosti svojih nadzornih dejavnosti, rednega obveščanja javnosti o najnovejših dogodkih in ključnih nadzorniških konceptov. V letu 2019 sta imela predsednik in podpredsednik 25, oba predstavnika ECB v Nadzornem odboru pa 14 govorov. Skupaj so opravili tudi 15 pogovorov za medije. Bančni nadzor v ECB je objavil 28 sporočil za javnost in devet pisem bankam pod neposrednim nadzorom. Leta 2019 so bile objavljene še štiri številke glasila EMN o nadzoru (Supervision Newsletter), ki ima že več kot 6.300 naročnikov. Bančni nadzor v ECB je objavil tudi rezultate svojih osnovnih dejavnosti, kot so agregirani rezultati procesa nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja (SREP), likvidnostnega stresnega testa, celovite ocene banke Nordea in šestih bolgarskih bank ter odločitve o sankcijah. ECB je še naprej uporabljala vsa družbena omrežja za obveščanje javnosti o najnovejših dogodkih in za razlago ključnih konceptov.

Bančni nadzor v ECB je poleg tega gostil in v živo prenašal svoj tretji forum o bančnem nadzoru, na katerem je sodelovalo 180 predstavnikov bank, pristojnih nacionalnih organov, institucij EU, revizorjev, možganskih trustov in medijev. Predsednik je v okviru nadaljnjih prizadevanj bančnega nadzora v ECB, da bi dosegel mlajše občinstvo, sodeloval na dveh dialogih ECB z mladimi. Na prvem, ki ga je organizirala Banco de Portugal v Lizboni, je sodelovalo 50 mladih strokovnjakov s področja financ, na drugem pa se je zbralo okoli 350 študentov in diplomantov univerze Sapienza v Rimu. Bančni nadzor v ECB je organiziral tudi javno posvetovanje o okviru nadomestil za nadzor,^[77] ki se je zaključilo s svežnjem sporočil, v katerih so bili podrobno opisani postopek in rezultati. ECB je v letu 2019 odgovorila na več kot 1.500 vprašanj javnosti, osredotočenih na vprašanja s področja bančnega nadzora, ki so se nanašala na posamezne banke, dovoljenja in finančno tehnologijo. Gostila je tudi 32 predavanj z več kot 1.300 udeleženci o temah, ki so se posebej nanašale na nadzorne pristojnosti ECB.

5.3 Odločanje

5.3.1 Seje in odločitve Nadzornega odbora in usmerjevalnega odbora

Nadzorni odbor ECB sestavljajo predsednik (imenovan za obdobje petih let, ki se ne podaljšuje), podpredsednik (izbran izmed članov izvršilnega odbora ECB), štirje predstavniki ECB in predstavniki pristojnih nacionalnih organov. Če pristojni nacionalni organ ni nacionalna centralna banka, lahko predstavnika pristojnega nacionalnega organa spremlja predstavnik nacionalne centralne banke. V tem primeru se predstavnika za namene glasovanja skupaj štejeta kot en član.

Svet ECB je aprila 2019 predlagal imenovanje člana Izvršilnega odbora ECB Yvesa Merscha za podpredsednika Nadzornega odbora ECB. Po zaslišanju v Odboru Evropskega parlamenta za ekonomske in monetarne zadeve je septembra 2019 Evropski parlament na plenarnem zasedanju odobril poročilo, ki priporoča njegovo imenovanje, to pa je bilo potrjeno oktobra 2019 v Evropskem svetu.

Leta 2019 so bili za predstavnike ECB v Nadzornem odboru imenovani Edouard Fernandez-Bollo, Kerstin af Jochnick in Elizabeth McCaul, ki so se tako pridružili Penttiju Hakkarainenu, imenovanemu leta 2016.

Nadzorni odbor ECB se je leta 2019 sestal osemnajstkrat. Od tega je bilo 13 sej v Frankfurtu na Majni, štiri pa so bile telekonferenčne. Ena seja je na povabilo centralne banke Banco de Portugal potekala v Lizboni.

Usmerjevalni odbor^[78] Nadzornega odbora se je leta 2019 sestal sedemkrat, vse seje pa so bile v Frankfurtu na Majni. Aprila je bila izvedena običajna rotacija petih članov pristojnih nacionalnih organov, imenovanih v usmerjevalni odbor za dobo enega leta.

Leta 2019 je ECB izdala 2.356^[79] nadzorniških odločitev,^[80] ki so se nanašale na posamezne nadzorovane subjekte (glej sliko 6). Od teh so 961 odločitev sprejeli vodje delovnih enot ECB v skladu s splošnim okvirom za prenos pooblastil za odločanje o pravnih instrumentih v zvezi z nadzorniškimi nalogami. Preostalih 1.395 odločitev je sprejel Svet ECB po postopku z neugovarjanjem na podlagi osnutkov predlogov Nadzornega odbora. Večina nadzorniških odločitev je zadevala postopke v zvezi s presojo sposobnosti in primernosti (47,3%), SREP (8,6%), notranjimi modeli (7,5%), lastnimi sredstvi (7,0%) in kvalificiranimi deleži (5,5%).

Nadzorni odbor se je poleg končnih predlog odločitev za posamezne banke, ki se posredujejo Svetu ECB, po postopku brez ugovarjanja ukvarjal z več horizontalnimi vprašanji, predvsem o uporabi skupnih metodologij in okvirov na določenih področjih nadzora. Nekatere od teh odločitev so pripravile začasne strukture, ki jih je pooblastil Nadzorni odbor, sestavljene pa so bile iz predstavnikov višjega vodstva ECB in pristojnih nacionalnih organov. Opravile so pripravljalno delo glede tem, kot so metodologija SREP in poenostavitve postopkov v EMN.

Nadzorni odbor je večino odločitev sprejel po pisnem postopku^[81].

Od 117 bančnih skupin pod neposrednim nadzorom ECB v letu 2019 jih je 34 zahtevalo, da formalne odločitve ECB prejemajo v uradnem jeziku EU, ki ni angleščina (v primerjavi s 35 leta 2018).

5.3.2 Nadaljnja racionalizacija postopka odločanja

Eden od ukrepov, ki je najbolj vplival na odločanje, je bila razširitev okvira prenesenih pooblastil^[82] Izvršilnega odbora na dodatne vrste rutinskih nadzorniških odločitev ECB, v skladu s predlogom skupine za poenostavitev v EMN. Marca 2019 je bil okvir za prenos pooblastil razširjen na odločitve o nadzorniških pooblastilih, podeljenih z nacionalno zakonodajo. Avgusta 2019 je bil še nadalje razširjen na pooblastila za odločanje v zvezi s čezmejnim opravljanjem storitev (passporting), pridobivanjem kvalificiranih deležem in odvzemom dovoljenja kreditnih institucij.

Pretok informacij do Nadzornega odbora je bil tudi poenostavljen, avtomatiziran in izboljšan z vidika kakovosti. Tudi izboljšana orodja za sledenje so pomagala optimizirati in poenostaviti dejavnosti Nadzornega odbora.

5.3.3 Dejavnosti Upravnega odbora za pregled

Upravni odbor za pregled (ABoR)^[83] je organ ECB, sestavljen iz članov, ki so kot posamezniki in skupina neodvisni od ECB ter so zadolženi za pregledovanje odločitev o nadzorniških zadevah, ki jih sprejme Svet ECB, na podlagi dopustne zahteve za pregled.^[84]

Leta 2019 so bile na Upravni odbor za pregled naslovljene štiri nove zahteve za upravni pregled nadzorniške odločitve ECB (glej tabelo 4). Istega leta je ABoR sprejel pet mnenj, od katerih se je eno nanašalo na zahtevo za pregled, vloženo leta 2018. V dveh mnenjih je ugotovil, da so zahteve nedopustne. V enem mnenju je predlagal, naj se prvotni sklepi ECB razveljavijo in nadomestijo z novimi. V še enem mnenju je predlagal, naj se prvotni sklep nadomesti s popravljenim. V zadnjem mnenju pa je predlagal, naj se sklep nadomesti s sklepom z enako vsebino. V dveh primerih je ABoR opravil obravnavo kot del svojega inšpekcijskega pregleda, zato sta imela vložnik in ECB dodatno priložnost predložiti pripombe v zvezi s spornim sklepom.

Obravnavane teme in pomembna vprašanja

Mnenja, ki jih je ABoR dokončal leta 2019, so obravnavala več vrst nadzorniških odločitev v zvezi z naslednjimi vprašanji.

• Možnost anonimizacije odločitve ECB, da določi upravno kazen za kršitve zahtev, določenih v uredbi o kapitalskih zahtevah. Objava odločitve ECB je bila odložena, dokler Svet ECB ni sprejel končne odločitve po preučitvi mnenja ABoR.
• Začasni ukrepi postopkovne narave, izvedeni v okviru postopka za odvzem dovoljenja.
• Razlaga skupnih smernic EBA, ESMA in EIOPA o skrbni oceni pri pridobitvah in povečanjih kvalificiranih deležev v finančnem sektorju, zlasti kar zadeva integriteto predlaganega pridobitelja.
• Dopustnost zahteve za revizijo v zvezi z ugotovitvijo, da subjekt propada ali bo verjetno propadel, ki jo sprejme ECB na podlagi uredbe o enotnem mehanizmu reševanja.
• Ocena skladnosti z zahtevami predpisanega postopka, zlasti pravica do zaslišanja in omejitve diskrecijske pravice, ki jo ima ECB v okviru nekaterih sklepov o notranjih modelih, ki se nanašajo na projekt TRIM pri ECB, tudi ob upoštevanju vodnika ECB za ciljno usmerjeni pregled notranjih modelov.

5.4 Zaposlovanje v bančnem nadzoru v ECB

Leta 2019 je bilo skupno število odobrenih delovnih mest v ekvivalentu polnega delovnega časa (EPDČ) za pet glavnih poslovnih področij bančnega nadzora v ECB 1.189 EPDČ v primerjavi s 1.099 leta 2018.

Svet ECB je za leto 2019 odobril povečanje števila zaposlenih za 90 EPDČ na ključnih poslovnih področjih bančnega nadzora v ECB in 18 EPDČ na poslovnih področjih, ki zagotavljajo skupne storitve za naloge, povezane z EMN. V zvezi s prvimi se skoraj polovica nanaša na potrebe po zaposlovanju, povezane z brexitom. Preostanek povečanja za ključna poslovna področja bančnega nadzora v ECB v letu 2019 je v glavnem povezan z internalizacijo virov za dejavnosti stresnega testiranja, ki so se prej izvajale ob podpori zunanjih svetovalcev.

Kar zadeva leto 2020, se načelo stabilnega oblikovanja proračuna uporablja za bančni nadzor v ECB. To vključuje ugotavljanje možnih prihodnjih notranjih in zunanjih dejavnikov sredstev ter določanje konkretnih področij, na katerih se lahko še izboljša učinkovitost. Ta zaveza pomeni, da se bo proračun bančnega nadzora v ECB stabiliziral od leta 2023 in po predvidevanjih ne bo zahteval sistematičnega povečevanja sredstev; pri tem niso upoštevani možna internalizacija svetovalcev ali prihodnji delovni procesi v zvezi z evropskim bančnim nadzorom. Skupna potreba po dodatnih sredstvih v okviru bančnega nadzora v ECB in s tem povezanih skupnih notranjih storitev za leto 2020 je 112,5 EPDČ.

Notranja reorganizacija bančnega nadzora v ECB

Organizacijske spremembe bančnega nadzora v ECB, ki jih je odobril Izvršilni odbor, so obsegale ustanovitev enega novega oddelka (Oddelek XVI) in ene nove sekcije v generalnem direktoratu Mikrobonitetni nadzor I, z namenom ponovno uskladiti sestavo oddelkov s ciljnim modelom, določenim na začetku evropskega bančnega nadzora. Novi oddelek je obravnaval dve vprašanji: obseg nadzora in potrebo po primerni nadrejenosti pri obravnavi pomembnih institucij.

Raznolikost

Glede spolne strukture se je delež žensk med zaposlenimi v letu 2019 povečal s 40% na 41% vseh zaposlenih s pogodbo za nedoločen čas ali s pogodbo za določen čas na ključnih poslovnih področjih bančnega nadzora v ECB. Delež žensk na vodstvenih položajih se je rahlo povečal z 31% leta 2018 na 32% leta 2019. Medletno se je povečal tudi delež žensk na nevodstvenih položajih, in sicer z 42% na 43%.

Sodelovanje znotraj enotnega mehanizma nadzora

Uspešno izvajanje nalog in ciljev evropskega bančnega nadzora je odvisno od tesnega sodelovanja med ECB in pristojnimi nacionalnimi organi. V zvezi s tem pristojni nacionalni organi ne prispevajo virov samo za skupne nadzorniške skupine, temveč tudi za nadzor na kraju samem, horizontalne projekte in delovne skupine.

V zvezi s skupnimi nadzorniškimi skupinami in v skladu z novo metodologijo zaposlovanja, ki se uporablja od leta 2019, nadzorniki ECB sestavljajo 37% skupne nadzorniške skupine, preostalih 63% pa sestavljajo nadzorniki pristojnih nacionalnih organov (glej tabelo 5).

Leta 2019 se je načrt usposabljanja za EMN še naprej širil, da bi zajel potrebe po učenju in razvoju, spodbujal skupno nadzorniško kulturo in zagotavljal sposobnost evropskega bančnega nadzora za reševanje tekočih izzivov. Tako je bil med drugimi ključnimi zadevami v načrt usposabljanja dodan sklop izobraževalnih seminarjev o IT-tveganjih, ki obsegajo vidike, kot so upravljanje IT v bankah, strategija IT in izvajanje ter zunanje izvajanje storitev IT. Načrt usposabljanja za koordinatorje v okviru skupnih nadzorniških skupin (kot so koordinatorji skupnih nadzorniških skupin, lokalni koordinatorji ali vodje skupin območja tveganja) je bil pregledan tako, da bolj ustreza potrebam. Cilji za leto 2020 obsegajo krepitev sodelovanja, izboljšanje upravljanja in obogatitev tekoče ponudbe usposabljanja s povečanjem števila tečajev, uvedbo novih tečajev na podlagi študij primerov in možnosti e-učenja.

Program usposabljanja za zaposlene v EMN, ki sodelujejo v inšpekcijskih pregledih, je bil izboljšan tudi s ponudbo več terminov štiritedenskih usposabljanj v različnih krajih. Skupaj je bilo ponujenih 25 usposabljanj, ki so obsegala vse glavne vrste tveganj v okviru SREP ter potrebna znanja in spretnosti za opravljanje inšpekcijskih pregledov. V program usposabljanja je bilo vključenih več kot 30% od približno 1.200 inšpektorjev na kraju samem, zaposlenih na področju evropskega bančnega nadzora.

Junija 2019 je bil za skupne nadzorniške skupine uveden nov postopek povratnih informacij, imenovan »JST Share and Connect«. Postopek je utemeljen na pravni podlagi, ki določa načela za opredelitev ciljev in izmenjavo povratnih informacij v skupnih nadzorniških skupinah.^[85] Skupni cilj postopka je olajšati dialog o rezultatih in načinih sodelovanja med skupinami, ki omogočajo doseganje letnih ciljev. Postopek je rezultat dveh pilotnih projektov, obsežnih izmenjav med ECB in predstavniki pristojnih nacionalnih organov ter internih razprav med generalnim direktoratom za kadrovske zadeve, generalnim direktoratom Mikrobonitetni nadzor I in generalnim direktoratom Mikrobonitetni nadzor II.

Dva programa sta bila namenjena tudi povečanju mobilnosti znotraj skupnih nadzorniških skupin. Prvi je pilotni program za izmenjave znotraj skupnih nadzorniških skupin, ki omogoča članom skupnih nadzorniških skupin, da se za dva tedna izmenjujejo med ECB ali pristojnim nacionalnim organom in drugo institucijo, hkrati pa ostajajo v isti skupni nadzorniški skupini in opravljajo iste naloge. Stroški se krijejo na podlagi lokalnih pravil za poslovna potovanja. Drugi program je program napotitev znotraj skupnih nadzorniških skupin, v okviru katerega se zaposleni iz pristojnih nacionalnih organov za tri mesece pridružijo ECB na podlagi ESCB/IO. Oba programa sta pozitivno vplivala na udeležence z vidika (i) boljšega razumevanja delovne kulture institucije gostiteljice in dinamike med ECB in pristojnimi nacionalnimi organi, (ii) spodbujanja skupne kulture EMN ter (iii) pridobivanja koristnih znanj in spretnosti za prihodnje delo v okviru skupnih nadzorniških skupin.

Zaposleni v skupinah na kraju samem

Inšpekcijski pregledi na kraju samem (On-site inspections, OSI) so načrtovani in kadrirani v tesnem sodelovanju s pristojnimi nacionalnimi organi, iz katerih prihaja večina vodij misij in članov skupin.

Za izvajanje priporočil Evropskega računskega sodišča si je Evropski bančni nadzor zadal večletni cilj za povečanje deleža pregledov, ki jih bodo izvajale čezmejne^[86] in mešane^[87] skupine na kraju samem. Pobuda si prizadeva doseči več ciljev:

• poenotiti uporabo metodologije za izvajanje inšpekcijskih pregledov na kraju samem in razširiti izkušnje, pridobljene na kraju samem, v evropskem bančnem nadzoru;
• varovati kakovost skupin in enako obravnavo pomembnih institucij ter upoštevati lokalne posebnosti;
• zagotoviti dodaten pregled položaja banke skozi oči zaposlenih pristojnega nacionalnega organa, ki prihajajo iz drugih držav;
• krepiti timskega duha med zaposlenimi, ki izvajajo preglede na kraju samem, in vzpostaviti skupno kulturo izvajanja pregledov na kraju samem;
• okrepiti ugled in verodostojnost evropskega bančnega nadzora.

Za spodbujanje pregledov, ki jih izvajajo čezmejne in mešane skupine, imajo inšpektorji pristojnih nacionalnih organov na voljo več možnosti. Predvsem lahko izbirajo, da jih napotijo na delo v ECB v času trajanja pregledov, ki jih izvajajo čezmejne ali mešane skupine. V tem primeru z ECB sklenejo pogodbo ESCB/IO, po kateri se plača, potni stroški in stroški nastanitve krijejo iz proračuna ECB (namesto da bi ostali v tekočem delovnem sistemu pristojnega nacionalnega organa). Ta možnost je bila uvedena leta 2018 in se uporablja pogosto: leta 2019 je bilo za inšpektorje pristojnih nacionalnih organov za preglede, ki jih izvajajo čezmejne in mešane skupine, izdanih 186 pogodb ESCB/IO, to pa spodbuja izmenjavo zaposlenih v evropskem bančnem nadzoru. S temi pogodbami so pristojni nacionalni organi za pomoč tem skupinam zagotovili 61,3 EPDČ. Zaradi teh ureditev so lahko ECB in nacionalni pristojni nacionalni organi leta 2019 napotili zaposlene v 73 čezmejnih skupin in 19 mešanih skupin v evropskem bančnem nadzoru.

Člani inšpekcijskih skupin, ki imajo sklenjene pogodbe ESCB/IO, delajo pod enakimi pogoji zaposlitve, kar omogoča razvoj vključujočega timskega duha in skupne kulture izvajanja pregledov na kraju samem. Poleg tega izboljšuje medsebojno izmenljivost kadrov za inšpekcijske preglede na kraju samem za ves evropski bančni nadzor. Če na primer na nekem področju primanjkuje posebnega strokovnega znanja, lahko vskočijo strokovnjaki iz drugega nadzornega organa.

5.5 Izvajanje kodeksa ravnanja

V skladu s členom 19(3) uredbe o EMN mora ECB imeti kodeks ravnanja, ki velja za zaposlene in vodilne v ECB, ki sodelujejo pri bančnem nadzoru, ter obravnava zlasti vprašanja glede nasprotja interesov. Ustrezne določbe so vključene v okvir poklicne etike ECB, ki ga izvaja Služba za skladnost s predpisi in upravljanje.

Služba za skladnost s predpisi in upravljanje si je tudi med letom 2019 prizadevala oblikovati močno etično kulturo v ESCB in evropskem bančnem nadzoru ter podpirati nenehno usklajevanje etičnih standardov in praks prek projektne skupine za etiko in uslužbence za zagotavljanje skladnosti poslovanja (Ethics and Compliance Officers Task Force, ECTF). V okviru ECB so vsi novi zaposleni v bančnem nadzoru v ECB opravili program obveznega e-učenja, hkrati pa so imeli možnost, da se na namenskih delavnicah dodatno poučijo o etičnih dilemah. Poleg tega je Služba za skladnost s predpisi in upravljanje odgovorila na okrog 1.850 vprašanj, ki so se nanašala na zelo različne teme. Skoraj polovico teh vprašanj so poslali zaposleni v bančnem nadzoru v ECB. Več kakor 40% vprašanj se je nanašalo na zasebne finančne transakcije zaposlenih, sledila so vprašanja glede pozaposlitvenih omejitev in nasprotja interesov (glej graf 26).

Poleg svetovanja vsem zaposlenim v ECB o etičnih vprašanjih je Služba za skladnost s predpisi in upravljanje organizirala spremljanje skladnosti zasebnih finančnih transakcij zaposlenih. Pri tem je bilo ugotovljeno omejeno število neskladnih primerov, od teh je bilo okoli 25% pri zaposlenih v bančnem nadzoru v ECB, nobeden od teh primerov pa ni vključeval namerne kršitve ali drugih resnih primerov neskladnosti.

Pri tistih zaposlenih v bančnem nadzoru, ki so v letu 2019 dali odpoved, je bilo v dveh primerih uvedeno obdobje mirovanja v skladu z okvirom poklicne etike.

Z začetkom veljavnosti Enotnega kodeksa ravnanja za visoke uradnike ECB dne 1. januarja 2019 je Odbor ECB za poklicno etiko ocenil novo izjavo o interesih, ki jo predložijo vsi člani Nadzornega odbora; izpolnjene izjave so bile nato objavljene na spletni strani bančnega nadzora v ECB. Odbor je izdal tudi 17 mnenj glede visokih uradnikov ECB, ki sodelujejo pri bančnem nadzoru, večina od teh pa se je nanašala na nasprotje interesov.

Sodelovanje med nadzornimi organi ter vzpostavljanje delovne in etične kulture v celotnem evropskem bančnem nadzoru sta se še okrepila prek projektne skupine za etiko in uslužbence ECTF. Ta je postala središče za izmenjavo informacij in forum za pomoč pri doslednem izvajanju enotnega kodeksa v celotnem enotnem mehanizmu nadzora.

5.6 Izvajanje načela ločenosti denarne politike in nadzora

V letu 2019 se je načelo ločenosti nalog denarne politike in nadzorniških nalog uporabljalo predvsem za izmenjavo informacij med različnimi področji delovanja.^[88]

V skladu s Sklepom ECB/2014/39 o izvajanju ločenosti med funkcijo denarne politike in nadzorno funkcijo ECB^[89] je za izmenjavo informacij veljala potreba po seznanitvi. To pomeni, da je moralo vsako področje delovanja dokazati, da je bila zahtevana informacija nujna za doseganje ciljev politike tega področja. Dostop do zaupnih informacij je večinoma odobrila neposredno tista funkcija ECB, ki je lastnica informacij. To se je izvajalo v skladu s Sklepom ECB/2014/39, ki omogoča dostop do informacij, ki se nanašajo na anonimizirane podatke, ali informacij, ki z vidika politike niso občutljive, pri čemer mora politična funkcija ta dostop odobriti neposredno. Posredovanje Izvršilnega odbora ECB, da bi razrešil morebitna nasprotja interesov, ni bilo potrebno.

V skladu s Sklepom ECB/2014/39 je bilo v nekaj primerih vseeno treba vključiti Izvršilni odbor ECB, ki je omogočil izmenjavo neanonimiziranih podatkov o posameznih bankah ali z vidika politike občutljivih informacij. Dostop do podatkov je bil odobren po oceni poslovnega primera na podlagi potrebe po seznanitvi in za omejeno obdobje, s čimer je bilo ob vsakem času zagotovljeno izpolnjevanje potrebe po seznanitvi.

Ločenost na odločevalski ravni ni bila vprašljiva, tako da posredovanje Odbora za mediacijo ni bilo potrebno.

5.7 Okvir za poročanje podatkov in upravljanje informacij

5.7.1 Spremembe okvira za poročanje podatkov

V skladu s členom 140(4) okvirne uredbe o EMN je ECB odgovorna za organizacijo procesov, ki se nanašajo na zbiranje in pregled kakovosti podatkov, ki jih predložijo nadzorovani subjekti.^[90] Glavni cilj je zagotoviti, da bančni nadzorniki uporabljajo zanesljive in pravočasne nadzorniške podatke.

Pregledi kakovosti dodatnih podatkov se objavljajo na spletnem mestu ECB o bančnem nadzoru. ECB je leta 2019 v okviru pregleda kakovosti podatkov posodobila seznam pregledov kakovosti dodatnih podatkov, razvitih v sodelovanju s pristojnimi nacionalnimi organi, objavljen pa je na spletnem mestu ECB o bančnem nadzoru. Namen teh pregledov je dopolniti pravila za preverjanje, ki jih objavi EBA, in okrepiti kakovost nadzorniških podatkov. ECB je leta 2019 začela objavljati rezultate ocene kakovosti nadzorniških podatkov, posredovanih v skladu z izvedbenimi tehničnimi standardi, ki jih objavlja EBA. Rezultati se objavljajo četrtletno in so agregirani na voljo javnosti v razdelku o nadzorniških podatkih na spletnem mestu ECB o bančnem nadzoru.

Leta 2019 je ECB še povečala preglednost in dostopnost nadzorniških podatkov, objavljenih na spletnem mestu ECB o bančnem nadzoru. ECB je najprej uvedla četrtletno objavo za javnost, v kateri je izpostavila trende v gibanju ključnih količnikov za kapitalsko ustreznost ter kakovost in likvidnost sredstev. Zdaj poleg tega nalaga agregirane nadzorniške podatke v statistično skladišče ECB (SDW), s čimer bo omogočila uporabnikom preprost prenos časovnih vrst. ECB je tudi nadaljevala razširjeno objavljanje informacij iz tretjega stebra na ravni bank: poleg treh količnikov solventnosti ter razmerja med zadolženostjo in sredstvi, ki jih razkrivajo pomembne institucije na najvišji ravni konsolidacije v 19 državah euroobmočja, je objava leta 2019 za vse globalne sistemsko pomembne institucije in druge sistemsko pomembne institucije vključevala tudi predlogo (EU-LIQ1) za razkritje količnika likvidnostnega kritja, ki obsega obseg likvidnih sredstev visoke kakovosti, gotovinske odlive in prilive ter ustrezne razčlenitve.

Dosežen je bil tudi napredek pri povečevanju učinkovitosti poročanja in zmanjševanju poročevalskega bremena bank. Bančni integrirani slovar poročanja (Integrated Reporting Dictionary, BIRD)^[91] je bil še izboljšan, saj so bile v podatkovno zbirko vključene zahteve, ki se nanašajo na obremenitev sredstev in načrtovanje reševanja, ter različica 2.8 FINREP. Trenutno se zaključuje vključitev kreditnega tveganja v okviru COREP v skladu z internim pristopom na podlagi bonitetnih ocen (IRB) in listinjenja v skladu s standardnim pristopom (SA) ter nedonosnih posojil v okviru FINREP. Testira se uporaba sistema za vnos podatkov BIRD za izračun različnih zahtev za poročanje, kot je opisano v slovarju, da se odpravijo morebitne nedoslednosti ter dokaže pravilnost in uporabnost sistema BIRD.

ECB pomaga tudi organu EBA pri nalogah iz člena 430(c) revidirane uredbe o kapitalskih zahtevah (CRR II) za oceno izvedljivosti integriranega sistema za zbiranje statističnih podatkov, podatkov o reševanju in bonitetnih podatkov. Namen takega integriranega sistema bi moral biti povečati učinkovitost poročanja s pomočjo skupnih opredelitev ter preprečevanje prekrivanj, izboljšati izmenjavo podatkov med organi oblasti in povečati kakovost podatkov.

5.7.2 Sistem EMN za upravljanje informacij

Nadzorniki za pomoč pri vsakodnevnih dejavnostih uporabljajo Sistem EMN za upravljanje informacij (SSM Information Management System, IMAS). IMAS je skupna IT-platforma, ki nadzornikom omogoča izmenjavo informacij, ne glede na to, ali se nahajajo v ECB ali v pristojnem nacionalnem organu, in ne glede na to, ali so člani skupne nadzorniške skupine ali specializirane funkcije. Zato IMAS vsem omogoča, da lažje delujejo kot ena ekipa, in prispeva k temu, da se spoštujejo pravice dostopa. IMAS prispeva k učinkovitosti in usklajenosti nadzorniških dejavnosti z izvajanjem procesov, kakršni so SREP, inšpekcijski pregledi na kraju samem in postopki izdaje dovoljenj. To poteka natančno in učinkovito z uporabo avtomatiziranih delovnih postopkov, ki spremljajo in evidentirajo vse ustrezne informacije. Tako je zagotovljena primerljivost med bankami, kar omogoča horizontalne analize.

Nova podatkovna zbirka, imenovana IDRA (IMAS Data Reporting and Analytics), omogoča prožen dostop do nadzorniških podatkov, uvedla pa je tudi nove zmogljivosti upravljanja podatkov za vse uporabnike IMAS, kar pomaga pri napredni analitiki.

5.7.3 Platforma za stresno testiranje in kreditna aplikacija za inšpekcijske preglede na kraju samem

Stresno testiranje in pregledi kreditnih map, ki jih izvajajo evropski nadzorniki, sta podprta z namenskim IT-sistemom STAR (Stress Test Account Reporting). Platforma STAR zagotavlja celovito podporo za postopke stresnega testiranja, od zbiranja in analize podatkov za stresno testiranje do zagotavljanja povratnih informacij sodelujočim institucijam. Z avtomatizacijo procesov in podporo za analize rezultatov stresnih testov izboljšuje učinkovitost ter uporabnikom iz ECB, pristojnih nacionalnih organov in sodelujočih institucij omogoča delo na centralizirani spletni platformi, ki je varna in skladna s politiko EMN o pravicah dostopa.

Infrastruktura STAR podpira tudi kreditno aplikacijo za inšpekcijske preglede na kraju samem, ki je bila razvita, da bi se povečala učinkovitost in usklajenost pregledov kreditnega tveganja. Pomaga pri različnih korakih pregledov kreditnega tveganja, avtomatizira delovne postopke, izdeluje poročila in zagotavlja platformo za nadaljnjo analizo kreditnih portfeljev.

6 Poročanje o proračunski porabi

6.1 Izdatki v letu 2019

Uredba o EMN določa, da mora ECB za učinkovito izvajanje nadzorniških nalog imeti na voljo zadostne vire. Ti viri se financirajo z nadomestili za nadzor, ki jih krijejo subjekti pod nadzorom ECB.

Izdatki za nadzorniške naloge so v proračunu ECB navedeni ločeno. Vlogo proračunskega organa v ECB opravlja Svet ECB. Ta sprejme letni proračun ECB na predlog Izvršilnega odbora ter potem, ko se je glede zadev, ki se nanašajo na bančni nadzor, posvetoval s predsednikom in podpredsednikom Nadzornega odbora. Svetu ECB pomaga Odbor za proračun (BUCOM), katerega člani prihajajo iz vseh nacionalnih centralnih bank Eurosistema in iz ECB. BUCOM pomaga Svetu ECB s tem, da pregleda poročila ECB o načrtovanju proračuna in spremljanju njegovega izvajanja.

Stroški v letu 2019 so bili večinoma skladni z ocenami

Izdatke, ki jih ima ECB z opravljanjem nadzorniških nalog, sestavljajo zlasti neposredni izdatki za generalne direktorate ECB za bančni nadzor. Nadzorna funkcija uporablja tudi skupne storitve, ki jih zagotavljajo obstoječa podporna poslovna področja ECB, kamor spadajo upravljanje prostorov, kadrovsko upravljanje, administrativne storitve, proračun in kontroling, računovodske, pravne, komunikacijske in prevajalske storitve, notranja revizija ter storitve na področju statistike in informacijske tehnologije.

Aprila 2019 je Svet ECB sprejel sklep o znesku, ki se ECB povrne z nadomestili za nadzor v letu 2019. S tem sklepom so bili letni stroški za bančni nadzor ocenjeni na ravni 559,0 milijona EUR.^[92] Ob koncu leta 2019 so stroški ECB za nadzorniške naloge znašali 537,0 milijona EUR (glej tabelo 6). Nastali stroški so bili za 4% nižji od ocenjenih, ki so bili objavljeni v aprilu 2019, kar pomeni, da načrtovanje stroškov postaja vse bolj stabilno. Nastali presežek v višini 22,0 milijona EUR se bo v celoti odštel od skupnega zneska, ki se bo zaračunal za obdobje zaračunavanja nadomestil v letu 2020 in ki se bo v letu 2021 na podlagi revidiranega okvira nadomestil fakturiral naknadno.^[93]

ECB razvršča stroške v skupine na podlagi funkcij, kar omogoča ločevanje stroškov. Pri nadzorniških nalogah ECB so najpomembnejše na dejavnostih temelječe skupine naslednje:

• neposredni nadzor pomembnih bank ali bančnih skupin;
• pregled nad nadzorom manj pomembnih bank ali bančnih skupin (posredni nadzor);
• izvajanje horizontalnih nalog in specializiranih storitev.

Razvrščanje je določeno na podlagi stroškov, ki jih imajo poslovna področja ECB, pristojna za zadevne nadzorniške naloge. V vsaki skupini vključujejo stroški, o katerih se poroča, tudi stroške skupnih storitev, ki jih zagotavljajo podporna poslovna področja ECB. ECB s to razvrstitvijo določa tudi razdelitev letnih stroškov, ki se povrnejo z letnimi nadomestili za nadzor glede na nadzorni status pomembne ali manj pomembne institucije. Metodologija, ki je v zvezi z razdelitvijo letnih nadomestil za nadzor opredeljena v členu 8 uredbe o nadomestilih, določa, da se stroški, povezani s horizontalnimi nalogami in specializiranimi storitvami, razdelijo sorazmerno glede na celotne stroške nadzora pomembnih institucij in stroške pregleda nad nadzorom manj pomembnih institucij.

Stroški neposrednega nadzora pomembnih bank ali bančnih skupin so večinoma sestavljeni iz stroškov sodelovanja ECB v skupnih nadzorniških skupinah in inšpekcijskih pregledih na kraju samem. Vključujejo tudi stroške, povezane s projektom TRIM. Pregled nadzora manj pomembnih bank ali bančnih skupin obsega dejavnosti pregleda in naloge, povezane z izdajo dovoljenj. Horizontalne naloge in specializirane storitve zajemajo dejavnosti, kot so dejavnosti sekretariata Nadzornega odbora, makrobonitetne naloge, vključno z nalogami v zvezi s stresnim testiranjem, oblikovanje politik nadzora, statistične storitve in namenske pravne storitve.

Največji delež stroškov nadzorniških nalog se nanaša na plače in zaslužke ter s tem povezane izdatke za najemnine in stavbe ter druge stroške v zvezi z zaposlenimi, kot so stroški za poslovna potovanja in usposabljanja.

V letu 2019 so se dejanski letni izdatki v primerjavi z letom 2018 povečali za 4%, k čemur je prispevala predvsem rast odobrenega števila zaposlenih v ECB. Zaradi tega so se ustrezno zvišali tudi stroški, povezani s prostori in dejavnostmi, kot so poslovna potovanja.

Za pokrivanje začasnih pomanjkanj virov ECB poleg svojih notranjih virov uporablja tudi zunanje svetovalne storitve za zagotavljanje bodisi specializiranega strokovnega znanja bodisi integriranih svetovalnih storitev pod vodstvom notranjih strokovnjakov. ECB je v letu 2019 za svetovalne storitve pri osnovnih nadzorniških nalogah porabila skupno 68,7 milijona EUR, kar je 7,1 milijona EUR manj kot v letu 2018. Največja posamezna dejavnost, pri kateri je bila potrebna svetovalna podpora, je bil projekt TRIM, pri čemer so leta 2019 stroški zunanje podpore v zvezi z njim znašali 34,9 milijona EUR. Projekt TRIM bo kmalu zaključen, pri čemer bodo nekatere dejavnosti v letu 2020 postale redne naloge. V letu 2019 so bila sredstva v višini 21,4 milijona EUR porabljena tudi za zunanje vire pri izvajanju celovitih ocen, dodatnih 2,1 milijona EUR pa je bilo porabljenih za priprave na brexit. Preostali izdatki za svetovanje so bili uporabljeni predvsem za izvajanje »rednih« nalog nadzora na kraju samem, vključno s čezmejnimi misijami. Več informacij o teh dejavnostih je v poglavju 1.

Obeti glede nadomestil za bančni nadzor v letu 2020

Evropski bančni nadzor po petih letih delovanja prehaja iz faze vzpostavljanja v fazo zrelosti, zaradi česar se razvijajo tudi stroški bančnega nadzora. V naslednji fazi se bo ECB osredotočila na vzdržno upravljanje stroškov. V zvezi s tem si prizadeva za dosledno in stalno izboljševanje učinkovitosti z ukrepi internalizacije, kjer je to mogoče, za vzdrževanje discipline glede virov ter za stalno izboljševanje produktivnosti, za kar bodo, to je treba poudariti, morda potrebne začetne naložbe. ECB se je k temu zavezala zato, da bi se v srednjeročnem obdobju premaknila proti doseganju stabilnosti stroškov.

V letu 2019 je Svet ECB za leto 2020 odobril neto povečanje števila zaposlenih za 112,5 EPDČ – 59,5 EPDČ na temeljnih poslovnih področjih bančnega nadzora in 53 EPDČ za s tem povezane skupne storitve. Skladno s strategijo stabilizacije te številke vključujejo 44 zaposlenih v EPDČ, odobrenih za internalizacijo virov, ki bi jih sicer bilo treba zagotoviti prek svetovalne podpore (zlasti za storitve IT v podporo poročanju podatkov in upravljanju informacij). Dodatni ukrepi internalizacije se še vedno preučujejo in bi lahko povzročili, da se bo število zaposlenih v EPDČ v prihodnje povečalo.

Zato se bo obvladovana rast izdatkov za nadzorniške naloge nadaljevala tudi v letu 2020, pri čemer se bodo izdatki v primerjavi z letom 2019 predvidoma povečali za 12%. Zvišanje stroškov je delno posledica (i) pričakovanega povečanja števila bank, ki bodo nadzorovane zaradi sklenitve sporazumov o tesnem sodelovanju med državami in ECB, in (ii) brexita. Hkrati se bosta na najvišji ravni konsolidacije povečala število in/ali velikost nadzorovanih bank in bančnih skupin. Zato se, če vse drugo ostane nespremenjeno, nadomestila za posamezne banke ali bančne skupine morda ne bodo zvišala po enaki stopnji kot izdatki ECB.

Od obdobja zaračunavanja nadomestil v letu 2020 se bodo nadomestila za nadzor ECB izračunavala na podlagi dejanskih letnih stroškov bančnega nadzora, tj. po zaključku obdobja zaračunavanja nadomestil.

Letno nadomestilo za nadzor za leto 2020, ki se bo zaračunalo v letu 2021, bo znano šele ob koncu obdobja zaračunavanja nadomestil in bo vključevalo dejanske izdatke za celotno leto, prilagojene glede na: (i) presežek v višini 22,0 milijona EUR, prenesen iz obdobja zaračunavanja nadomestil v letu 2019, ter (ii) zneske, vrnjene posameznim bankam ali pobrane od njih za prejšnja obdobja zaračunavanja nadomestil, prejete zamudne obresti in nadomestila, ki jih ni mogoče pobrati. Neto vrednost teh prilagoditev, ki se nanašajo na poslovno leto 2019, vendar se ne odražajo v predhodnem izračunu nadomestil za leto 2019, je znašala 0,1 milijona EUR. Vrednosti za leto 2020 bodo znane šele ob koncu obdobja zaračunavanja nadomestil.

Na podlagi trenutno razpoložljivih informacij se predvideva, da bo skupni znesek, ki se bo zaračunal v letu 2021, podoben skupnemu znesku, zaračunanemu v letu 2019. Ocenjeni delež skupnega zneska, ki se bo zaračunal vsaki kategoriji institucij, znaša 90% za pomembne institucije in 10% za manj pomembne institucije, kar ustreza porazdelitvi dejanskih izdatkov v letu 2019.

6.2 Okvir nadomestil za leto 2019

Uredba o nadomestilih tvori skupaj z uredbo o EMN pravni okvir, po katerem ECB zaračunava letna nadomestila za nadzor za pokrivanje izdatkov, ki jih ima z nadzorniškimi nalogami. Uredba o nadomestilih določa metode za: (i) določitev skupnega zneska letnih nadomestil za nadzor; (ii) izračun zneska, ki ga bo plačala posamezna nadzorovana institucija, in (iii) pobiranje letnih nadomestil za nadzor.

Zaključek posodobitve okvira ECB za nadomestila za nadzor

Rezultati posodobitve okvira ECB za nadomestila za nadzor so bili objavljeni 17. decembra 2019. ECB je posodobitev začela izvajati junija 2017 z javnim posvetovanjem, v okviru katerega je zainteresirano javnost pozvala k predložitvi povratnih informacij in predlogov za morebitne izboljšave okvira. Po zaključku javnega posvetovanja je ECB analizirala vse pripombe, ki jih je prejela od javnosti, opravila pa je tudi svoj notranji pregled okvira. Rezultati so bili predstavljeni v obliki predlogov za izboljšanje okvira v drugem javnem posvetovanju, ki se je začelo aprila 2019. ECB je s tem, ko je organizirala dve javni posvetovanji, opravila koristno razpravo z javnostjo o metodologiji v zvezi z nadomestili za nadzor. ECB ceni prejete povratne informacije in si je prizadevala odpraviti pomisleke posameznih deležnikov, kadar koli je bilo to mogoče, hkrati pa je poskrbela, da bo okvir za nadomestila še naprej pošten in pregleden.

Spremenjena uredba in z njo povezani sklep se uporabljata za izračun letnih nadomestil za nadzor za obdobje zaračunavanja nadomestil v letu 2020.^[94] Glavne spremembe okvira so povzete v nadaljevanju.

Naknadno zaračunavanje nadomestil za nadzor: nadomestila za nadzor se ne zaračunavajo več na podlagi ocenjenih stroškov nadzora, temveč na podlagi dejanskih letnih stroškov bančnega nadzora, tj. po zaključku obdobja zaračunavanja nadomestil.

Znižanje minimalnega dela nadomestila za manjše manj pomembne institucije: minimalni del nadomestila je bil za manj pomembne institucije, ki imajo bilančno vsoto v višini 1 milijarde EUR ali manj, prepolovljen. Po podatkih iz leta 2019 se to znižanje uporablja za približno 60% manj pomembnih institucij, zaradi česar se je njihovo nadomestilo efektivno zmanjšalo za 3% do 50%. Nadomestila za nadzor za manj pomembne institucije, za katere se znižanje ne uporablja, so se zmerno zvišala za približno 3%.

Ponovna uporaba nadzorniških podatkov, ki so na voljo v ECB: zaradi odprave ločene predložitve faktorjev za izračun nadomestila se je povečala učinkovitost pri več kot 90% nadzorovanih subjektih in skupinah. Faktorjev za izračun nadomestila ni mogoče določiti na podlagi nadzorniških podatkov za (i) nadzorovane skupine, ki pri izračunu svojega nadomestila ne upoštevajo sredstev podrejenih družb v nesodelujočih državah članicah in tretjih državah, ali (ii) podružnice, ki niso dolžne sporočati nadzorniških finančnih informacij v skladu z Uredbo (EU) 2015/534.^[95] Te institucije morajo zato faktorja za izračun nadomestila še naprej sporočati po postopku, določenem za ta namen.

Sprememba zahteve za predložitev revizorjeve potrditve podatkov o bilančni vsoti podružnic: za večino podružnic, ki so plačnice nadomestila, je bila njihova obveznost, da za potrebe izračuna nadomestila za nadzor ECB predložijo revizorjevo potrdilo podatkov o svoji bilančni vsoti, nesorazmerna glede na nadomestilo za nadzor, ki so ga morale plačevati. Zato je podružnicam, ki so plačnice nadomestila, zdaj dovoljeno, da namesto revizorjeve izjave predložijo pismo poslovodstva, s katerim se potrdi njihov faktor za izračun nadomestila.

Jezikovne različice obvestila o nadomestilu: ECB bo obvestila o nadomestilih izdajala v vseh uradnih jezikih EU.

Ker je leto 2020 prehodno leto, bodo nadomestila za nadzor za leto 2020 fakturirana šele leta 2021. Nadomestila za dejanske stroške nalog bančnega nadzora za poslovno leto 2020 bodo fakturirana v prvi polovici leta 2021. Da bi izvedli prehod s predhodnega na naknadno pobiranje nadomestil, bodo presežek za obdobje zaračunavanja nadomestil v letu 2019 in prilagoditve zaradi z nadomestili povezanih dejavnosti v letu 2019, ki niso bile vključene v izračun nadomestil za leto 2019, vključeni v izračun nadomestila za leto 2021.

ECB bo institucijam, ki so plačnice nadomestila, v celotnem prehodnem obdobju pošiljala redna obvestila, s katerimi jih bo obveščala o tem, kaj te spremembe pomenijo v praktičnem smislu, ter jih usmerjala skozi nove postopke.

Skupni zaračunani znesek v letu 2019

ECB se je aprila 2019 odločila, da bo skupni znesek, ki se povrne z nadomestili za nadzor v letu 2019, znašal 576,0 milijona EUR. Ta znesek temelji na pričakovanih izdatkih za celotno leto 2019, ki znašajo 559,0 milijona EUR in so prilagojeni glede na: (i) primanjkljaj v višini 15,3 milijona EUR, prenesen iz obdobja zaračunavanja nadomestil v letu 2018, in (ii) znesek v višini 1,7 milijona EUR (neto), vrnjen posameznim bankam za prejšnja obdobja zaračunavanja nadomestil.

Znesek, ki se povrne z nadomestili za nadzor, je razdeljen v dva dela glede na status nadzorovanega subjekta (pomemben ali manj pomemben), kar je določeno z obsegom nadzora dane institucije s strani ECB.

Kot je pojasnjeno v razdelku 6.1, obstaja skupni presežek v višini 22,0 milijona EUR, kar je razlika med dejanskimi izdatki za naloge bančnega nadzora v letu 2019 in zneskom, ocenjenim za to leto. Zaradi tega presežka bodo nadomestila, ki se bodo zaračunala za obdobje zaračunavanja nadomestil v letu 2020, nižja.

Po objavi skupnega zneska, ki se bo zaračunal za leto 2019, je bilo ugotovljeno neskladnje med zneski, dodeljenimi vsaki kategoriji bank iz primanjkljaja, prenesenega iz obdobja zaračunavanja nadomestil v letu 2018. Zato je bilo za leto 2019 pomembnim institucijam skupno zaračunano 0,7 milijona EUR premalo, manj pomembnim institucijam pa 0,7 milijona EUR preveč. To je bilo upoštevano v presežku, zaradi katerega bo nadomestilo v letu 2020 nižje.

Posamična nadomestila za nadzor

Na ravni posamezne banke se nadomestilo izračuna glede na njeno pomembnost in profil tveganosti, pri čemer se uporabita faktorja za izračun letnega nadomestila z referenčnim datumom 31. decembra prejšnjega leta, ki so ju predložile nadzorovane banke. Nadomestilo za vsako banko se nato zaračuna v obliki letnega plačila (glej sliko 7).

Nadomestilo za nadzor se določi na najvišji ravni konsolidacije v državi članici, ki sodeluje v EMN. Vsebuje spremenljivi in minimalni del. Slednji je enak za vse banke in predstavlja 10% celotnega povrnljivega zneska.^[96]

V skladu s členom 7 uredbe o nadomestilih je nadomestilo za nadzor treba prilagoditi pri naslednjih spremembah stanja v posamezni banki: (i) sprememba nadzornega statusa nadzorovanega subjekta, tj. pomemben subjekt je na novo razvrščen med manj pomembne ali obratno; (ii) izdaja dovoljenja novemu nadzorovanemu subjektu ali (iii) odvzem dovoljenja. Spremembe, ki se nanašajo na prejšnja obdobja zaračunavanja nadomestil in zaradi katerih je ECB izdala nove sklepe glede nadomestila za nadzor, so v letu 2019 skupaj znašale 1,8 milijona EUR, od česar je bilo 1,7 milijona EUR vključenih v letna nadomestila za nadzor, fakturirana v letu 2019.

Več informacij o nadomestilih za nadzor je na spletnem mestu ECB o bančnem nadzoru. Te strani se redno posodabljajo in so na voljo v vseh uradnih jezikih EU.

Drugi prihodki v zvezi z bančnim nadzorom

ECB ima pravico, da naloži upravno kazen nadzorovanim subjektom, ki ne izpolnjujejo obveznosti iz pravil skrbnega in varnega poslovanja bank EU (vključno z nadzorniškimi odločitvami ECB).^[97] Prihodki iz tega naslova se ne upoštevajo pri izračunu letnih nadomestil za nadzor. Uredba o nadomestilih zagotavlja, da niti odškodnine, plačane tretjim osebam, niti upravne kazni (sankcije), ki jih nadzorovani subjekti plačajo ECB, ne vplivajo na nadomestilo za nadzor. Upravne kazni, naložene nadzorovanim subjektom, se v izkazu poslovnega izida ECB evidentirajo kot prihodki. V letu 2019 so prihodki iz kazni, naloženih nadzorovanim subjektom, znašali 7,0 milijona EUR.^[98]

7 Pravni instrumenti, ki jih je sprejela ECB

V tem poglavju so našteti pravni instrumenti, ki se nanašajo na bančni nadzor ter jih je ECB sprejela v letu 2019 in objavila v Uradnem listu Evropske unije in/ali na svojem spletnem mestu. Zajema pravne instrumente, sprejete na podlagi člena 4(3) Uredbe (EU) št. 1024/2013, in druge relevantne pravne instrumente.

7.1 Uredbe ECB

ECB/2019/37
Uredba Evropske centralne banke (EU) 2019/2155 z dne 5. decembra 2019 o spremembi Uredbe (EU) št. 1163/2014 o nadomestilih za nadzor (UL L 327, 17.12.2019, str. 70)

Popravek Uredbe Evropske Centralne banke (EU) 2019/2155 z dne 5. decembra 2019 o spremembi Uredbe (EU) št. 1163/2014 o nadomestilih za nadzor (UL L 330, 20.12.2019, str. 106)

7.2 Pravni instrumenti ECB razen uredb

ECB/2019/1
Priporočilo Evropske centralne banke z dne 7. januarja 2019 o politiki razdelitve dividend (UL C 11, 11. 1. 2019, str. 1)

ECB/2019/4
Sklep Evropske centralne banke (EU) 2019/322 z dne 31. januarja 2019 o prenosu pooblastila za sprejetje odločitev v zvezi nadzorniškimi pooblastili, podeljenimi po nacionalnem pravu (UL L 55, 25.2.2019, str. 7)

ECB/2019/5
Sklep Evropske centralne banke (EU) 2019/323 z dne 12. februarja 2019 o imenovanju vodij delovnih enot za sprejetje odločitev v zvezi z nadzorniškimi pooblastili, podeljenimi po nacionalnem pravu (UL L 55, 25.2.2019, str. 16)

ECB/2019/10
Sklep Evropske centralne banke (EU) 2019/685 z dne 18. aprila 2019 o skupnem znesku letnih nadomestil za nadzor za leto 2019 (UL L 115, 2.5.2019, str. 16)

ECB/2019/14
Sklep Evropske centralne banke (EU) 2019/976 z dne 29. maja 2019 o določitvi načel za opredelitev ciljev in izmenjavo povratnih informacij v skupnih nadzorniških skupinah ter razveljavitvi Sklepa (EU) 2017/274 (UL L 157, 14.6.2019, str. 61).

ECB/2019/23
Sklep Evropske centralne banke (EU) 2019/1376 z dne 23. julija 2019 o prenosu pooblastila za sprejetje odločitev o čezmejnem opravljanju storitev, pridobitvi kvalificiranih deležev in odvzemu dovoljenj kreditnim institucijam (UL L 224, 28.8.2019, str. 1)

ECB/2019/26
Sklep Evropske centralne banke (EU) 2019/1377 z dne 31. julija 2019 o imenovanju vodij delovnih enot za sprejetje delegiranih sklepov o čezmejnem opravljanju storitev, pridobitvi kvalificiranih deležev in odvzemu dovoljenj kreditnim institucijam (UL L 224, 28.8.2019, str. 6)

ECB/2019/27
Sklep Evropske centralne banke (EU) 2019/1378 z dne 9. avgusta 2019 o spremembi Sklepa ECB/2014/16 o ustanovitvi Upravnega odbora za pregled in določitvi njegovih pravil za delovanje (UL L 224, 28.8.2019, str. 9)

ECB/2019/38
Sklep Evropske centralne banke (EU) 2019/2158 z dne 5. decembra 2019 o metodologiji in postopkih za določitev in zbiranje podatkov o faktorjih za izračun nadomestila, ki se uporabijo za izračun letnih nadomestil za nadzor (UL L 327, 17.12.2019, str. 99)

Popravek Sklepa Evropske centralne banke (EU) 2019/2158 z dne 5. decembra 2019 o metodologiji in postopkih za določitev in zbiranje podatkov o faktorjih za izračun nadomestila, ki se uporabijo za izračun letnih nadomestil za nadzor (UL L 330, 20.12.2019, str. 105)

Kodeks ravnanja za visoke uradnike Evropske centralne banke (UL C 89, 8.3.2019, str. 2)

Sporazum o sodelovanju med Evropskim računskim sodiščem in Evropsko centralno banko o revizijah nadzorniških nalog ECB (9.10.2019)