Selitev v euroobmočje

Nadzor bančnega poslovanja v euroobmočju izvajajo ECB in nacionalni nadzorniki v sodelujočih državah, imenovani tudi »pristojni nacionalni organi«. Nadzor poteka v okviru enotnega mehanizma nadzora (EMN).

Nadzorne vloge in pristojnosti ECB in nacionalnih nadzornikov v euroobmočju so razdeljene glede na pomembnost nadzorovanih subjektov.

• Banke, ki izpolnjujejo določena merila pomembnosti (pomembne institucije), praviloma neposredno nadzira ECB.
• Banke, ki teh meril ne izpolnjujejo (manj pomembne institucije), neposredno nadzira nacionalni nadzornik države, v kateri imajo svoj sedež. (ECB ima pri tem vlogo preglednika, ki zagotavlja, da se nadzor v celotnem sistemu izvaja dosledno in kakovostno.)

ECB je edina pristojna, da izda ali odvzame dovoljenje za opravljanje bančnih storitev kreditnim institucijam v državah, ki sodelujejo v EMN. Odobri tudi pridobitve kvalificiranih deležev in izvaja druge skupne postopke v zvezi s kreditnimi institucijami v kontekstu uredbe o EMN (glej tudi 3. razdelek: »Dovoljenje in licenca za opravljanje bančnih storitev v euroobmočju« v pogostih vprašanjih).

EMN (enotni mehanizem nadzora) sestavljajo ECB in pristojni nacionalni organi sodelujočih držav. Skupaj tvorijo sistem usklajenega bančnega nadzora v euroobmočju, ki združuje individualne prednosti, izkušnje in znanje ECB in pristojnih nacionalnih organov. ECB je odgovorna za učinkovito in enotno delovanje EMN in skrbno spremlja njegovo delo, pri tem pa spoštuje razdelitev nadzorniških pristojnosti, ki je določena v uredbi o EMN. Za uspešnost in učinkovitost nadzora so kreditne institucije razdeljene na »pomembne« in »manj pomembne«: ECB neposredno nadzira pomembne kreditne institucije, pristojni nacionalni organi pa manj pomembne kreditne institucije.

Pristojni nacionalni organi in ECB tesno sodelujejo med seboj pri nadzoru bank s sedežem v euroobmočju. Procesi in postopki pristojnih nacionalnih organov in ECB so usklajeni tako, da se denimo zagotavlja spoštovanje rokov na področju bančnih dovoljenj.

Vsa relevantna merila so predstavljena na spletni strani o merilih za določitev pomembnosti.

Da. ECB skupaj z nacionalnimi nadzorniki izvaja finančne zdravstvene preglede bank, ki pridejo ali bodo verjetno prišle pod neposredni nadzor ECB. Celovite ocene prispevajo k temu, da so banke ustrezno kapitalizirane in lahko vzdržijo morebitne finančne šoke. Sestavljata jih pregled kakovosti sredstev in stresni test.

ECB se bo od primera do primera odločila, kdaj natančno bo posamezna institucija vključena v postopek. Splošni cilj je, da se celovita ocena opravi takoj, ko postane jasno, da bo institucija izpolnila merila pomembnosti in da je njen prenos dejavnosti/sredstev iz Združenega kraljestva v euroobmočje že toliko napredoval, da upravičuje oceno.

Celovita ocena se izvede na najvišji ravni bonitetne konsolidacije v sodelujoči državi članici. Če je investicijsko podjetje del konsolidirane bančne skupine, bo zajeto v oceni. Glavni poudarek bo na oceni tveganj, povezanih s kreditnim poslovanjem in investicijskimi storitvami.

Če je banka del skupine, se bo za namene določanja pomembnosti upoštevalo stanje skupine na najvišji ravni bonitetne konsolidacije v euroobmočju (ne individualno stanje vsakega subjekta). Na primer, če sredstva skupine presegajo 30 milijard EUR na zgoraj omenjeni ravni konsolidacije, potem se vsi nadzorovani subjekti v skupini štejejo za pomembne, čeprav posamično ne dosegajo praga 30 milijard EUR.

Če je banka del pomembne skupine, ki jo neposredno nadzira ECB, se nadzira tako na individualni kot tudi na konsolidirani ravni. Da bi bilo mogoče izvajati obe plasti nadzora, uredba o EMN in okvirna uredba o EMN (»uredbi«) dajeta ECB posebne nadzorniške pristojnosti, in sicer ne le nad bankami, temveč tudi – na primer – nad (mešanimi) finančnimi holdingi, pod pogojem, da imajo sedež v euroobmočju, ter v skladu s posebnimi pravili v uredbah. Če skupina vključuje druge finančne institucije, kot so investicijska podjetja, teh institucij ECB ne bo nadzirala individualno, ampak bodo vključena v nadzor skupine na konsolidirani ravni.

Kot določa člen 2(20) okvirne uredbe o EMN, »nadzorovani subjekt« pomeni karkoli od naslednjega: (a) kreditno institucijo s sedežem v sodelujoči državi članici; (b) finančni holding s sedežem v sodelujoči državi članici; (c) mešani finančni holding s sedežem v sodelujoči državi članici pod pogojem, da izpolnjuje pogoje iz točke (21)(b) tega člena; (d) podružnico, ki jo je v sodelujoči državi članici ustanovila kreditna institucija s sedežem v nesodelujoči državi članici.

ECB je popolnoma nevtralna glede izbrane lokacije in skrbi za to, da se nadzor v celotnem euroobmočju izvaja enotno. Neposredno nadzira vse pomembne institucije, pri čemer uporablja enoten nabor nadzornih standardov, neodvisno od države, v kateri ima institucija svoj sedež. Manj pomembne institucije neposredno nadzira nacionalni nadzornik države, v kateri se nahajajo. ECB ima vlogo preglednika, ki zagotavlja doslednost in kakovost nadzora v vseh institucijah in v celotnem sistemu.

Ne. ECB in nacionalni nadzorniki so se dogovorili, da bodo v celotnem euroobmočju uporabljali enake pristope tako pri pomembnih kot tudi pri manj pomembnih institucijah.

Od bank pričakujemo, da bodo načrte v zvezi z brexitom v celoti izvedle v skladu s časovnico, ki so jo uskladile z nadzorniki.

ECB in nacionalni nadzorniki bodo preverjali izvajanje sprejetih zavez in spremljali, kako banke napredujejo pri vzpostavljanju ciljnega modela poslovanja. To je lahko zatem vključeno v ključne nadzorniške procese, kot je proces nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja.

Pristojni nacionalni organi in ECB tesno sodelujejo tako pri nadzoru kot tudi pri izdaji dovoljenja bankam. Postopki za izdajo dovoljenja se izvajajo v skladu z okvirno uredbo o EMN.

V euroobmočju postopek izdaje ali razširitve bančne licence (kjer je to relevantno) sodi med postopke, ki se imenujejo »skupni postopki«. ECB je pri teh postopkih pristojna za vse institucije v euroobmočju, torej tako za pomembne kot tudi za manj pomembne institucije. ECB in pristojni nacionalni organi so udeleženi v različnih fazah postopka. Pri skupnih postopkih je vstopna točka za vse prošnje nacionalni nadzornik države, v kateri bo banka imela svoj sedež, ne glede na to, ali izpolnjuje merila pomembnosti ali ne. Delo nadzornikov od vsega začetka poteka usklajeno, da se postopek ne zatika in ne prihaja do zamud. Nacionalni nadzorniki in ECB med seboj tesno sodelujejo v celotnem trajanju postopka, ki je za vse nadzorovane kreditne institucije zaključen in se konča, ko ECB sprejme odločitev.

Zato se v vseh primerih prošnja za pridobitev dovoljenja predloži neposredno relevantnemu nacionalnemu nadzorniku, tako da se lahko začne skupni postopek. V skladu s členom 22 direktive o kapitalskih zahtevah (CRD) je postopek enak tudi za pridobitev kvalificiranega deleža v banki.

To bo odvisno od različnih dejavnikov. Med drugim so to lokalne zahteve, pa tudi oblika in obseg bančnega dovoljenja, ki ga je pristojni organ že izdal. Vse to se od ene do druge sodelujoče države članice lahko razlikuje. Če banka namerava razširiti svoje poslovne dejavnosti, naj kontaktira ECB ali pristojni nacionalni organ (odvisno od tega, ali je banka pomembna ali manj pomembna), da bi ugotovila, ali je potrebno novo oziroma dodatno dovoljenje.

Neodvisno od tega, ali je dovoljenje potrebno ali ne, pa se od bank, ki razširjajo svoje dejavnosti, pričakuje, da s svojim nadzornikom že zgodaj in proaktivno preučijo svoje načrte in ugotovijo, kako bodo zagotovile, da imajo vzpostavljene sisteme in kontrole, ki so potrebni za upravljanje novih dejavnosti. Seveda bodo morale ves čas izpolnjevati vse zahteve v zvezi z dovoljenjem.

Da. Po mnenju ECB in nacionalnih nadzornikov je koristno, da z bankami, ki želijo vzpostaviti ali razširiti svojo prisotnost v euroobmočju, opravijo pripravljalni pogovor. Priporočljivo je, da pogovor o vprašanjih v zvezi z vašo prošnjo opravite takoj, ko ste določili temeljne elemente in zožili izbor možnosti v svojem načrtu preoblikovanja in reorganizacije. V vsakem primeru začnejo ECB in nacionalni nadzorniki v zvezi s prošnjami med seboj komunicirati že v zgodnji fazi, da zagotovijo nemoten potek postopka.

Da, ECB bo prošnje za izdajo dovoljenja za opravljanje bančnih storitev obravnavala tudi brez dokumentacije, ki potrjuje obstoj družbe, kateri naj se izda dovoljenje. Vendar pa je dokumentacijo treba predložiti v obdobju presoje.

Opozoriti želimo, da je obvezne informacije v zvezi z izdajo dovoljenja kreditnim institucijam dodatno razdelal Evropski bančni organ (EBA) v osnutku regulativnih tehničnih standardov, ki je bil objavljen 14. julija 2017, v skladu s členom 8(2) CRD pa mora standarde sprejeti Evropska komisija. Zato je mogoče, da bo ECB spremenila zgoraj opisano prakso, da bi zagotovila skladnost kreditnih institucij z relevantno zakonodajo, ko bo ta začela veljati.

Navadno traja šest mesecev od datuma, ko je oddana popolna prošnja, do sprejetja odločitve o izdaji dovoljenja. To obdobje je lahko krajše, če vložnik zaprosi za podaljšanje obstoječega dovoljenja, pod pogojem, da nacionalni okvir dopušča takšno podaljšanje in ne obstajajo nadzorniški zadržki glede danega subjekta v okviru EMN. V vsakem primeru mora biti odločitev sprejeta v roku 12 mesecev od datuma, ko je bila prošnja vložena. (Za podrobnejše informacije o skupnih postopkih glej člena 14 in 15 uredbe o EMN ter del V okvirne uredbe o EMN.) Vsekakor je za čim hitrejšo obravnavo bistveno, da je vložena popolna in kakovostno pripravljena prošnja. Zato je pomembno, da institucija pred oddajo prošnje interno pripravi vso relevantno dokumentacijo. Za pripravo vse dokumentacije je treba predvideti dovolj časa.

Ne. Vse prošnje za izdajo dovoljenja se obravnavajo po skupnem postopku, ki je opisan zgoraj, ne glede na to, v kateri državi je prošnja vložena (glej tudi vprašanje o tem, kako oddati prošnjo za izdajo dovoljenja).

Na splošno v skladu s členom 18(a) CRD lahko pristojni organ odvzame dovoljenje, izdano kreditni instituciji, če ta med drugim dovoljenja ne uporabi, tj. če ne začne poslovati v 12 mesecih od izdaje dovoljenja. Vseeno je v nekaterih državah članicah obdobje, v katerem mora institucija začeti s poslovanjem, potem ko ji je bilo izdano dovoljenje, lahko daljše ali krajše. V vsakem primeru mora institucija v postopku izdaje dovoljenja jasno navesti, kdaj namerava začeti s poslovanjem. Predstaviti mora tudi strategijo, ki jasno določa, kako namerava izvajati svoj poslovni načrt in vzpostaviti ustrezen sistem za obvladovanje tveganj.

Pridobitev ali povečanje kvalificiranega deleža v kreditni instituciji – kot je opredeljeno v direktivi o kapitalskih zahtevah – mora predhodno odobriti ECB. Enako kot ocena za izdajo dovoljenja za opravljanje bančnih storitev se tudi ta ocena opravi po skupnem postopku. Zato je nacionalni nadzornik vstopna točka, na katero je treba nasloviti obvestilo. Po tesnem sodelovanju in posvetovanju z nacionalnim nadzornikom bo ECB sprejela nadzorniško odločitev o pridobitvi kvalificiranega deleža. Da bi postopek potekal gladko, je priporočljivo, da vložnik pred uradno oddajo obvestila vzpostavi dialog s pristojnim nacionalnim organom in ECB.

Po izteku prehodnega obdobja CRD za britanske banke ne velja več, podružnice britanskih kreditnih institucij v EU pa izgubijo pravico do opravljanja finančnih storitev v EU. Da bi lahko te institucije izvajale kakršnekoli regulirane dejavnosti, morajo imeti ustrezno dovoljenje.

Banke v euroobmočju bi morale biti zmožne upravljati vsa pomembna tveganja, ki bi jih lahko prizadela, neodvisno in na lokalni ravni, in bi morale imeti nadzor nad bilanco stanja in vsemi izpostavljenostmi. Biti bi morale sposobne, da neposredno in neodvisno odgovarjajo na poizvedbe ECB ali nacionalnih nadzornikov o vseh dejavnostih, ki vplivajo na banke, ter hitro zagotoviti potrebne informacije. Sistema notranjega upravljanja in upravljanja tveganj bi morala biti sorazmerna naravi, obsegu in zapletenosti poslovanja in popolnoma skladna z evropsko zakonodajo. Ustanavljanje družb, ki so »prazne lupine«, ne bi bilo sprejemljivo.

Na splošno morajo kreditne institucije zagotoviti, da je v nadzorovanem subjektu zaposlenih dovolj ljudi, da lahko posluje, vključno z upravljanjem tveganj in enoto za poslovanje s strankami.

Če banke načrtujejo, da bodo zaposleni trajno ali začasno imeli več kot eno vlogo, tj. da bodo delali za več subjektov v skupini (»dual hatting«), bodo ECB in nacionalni organi natančno preučili, ali imajo zaposleni dovolj časa za izvajanje svojih nalog v nadzorovanih bankah. Organizacijska struktura ne bi smela biti takšna, da ovira jasne linije poročanja in pristojnosti v nadzorovanem subjektu oziroma da lahko ustvarja nasprotje interesov. Banke morajo vzpostaviti lokalno neodvisne funkcije in kontrole, ki poročajo lokalni upravi, denimo na področju obvladovanja tveganj, skladnosti poslovanja ali notranje revizije. Nekatere ključne vloge ne smejo biti zaupane zaposlenim s funkcijami v več subjektih v skupini.

Pomembno je, da upravljalni organ nameni dovolj časa obravnavi vprašanj v zvezi s tveganji. Upravljalni organ mora dejavno sodelovati pri upravljanju vseh pomembnih tveganj kakor tudi pri vrednotenju sredstev, uporabi zunanjih bonitetnih ocen in notranjih modelov v zvezi s temi tveganji ter obenem zagotoviti, da so za te naloge na voljo zadostni viri. Institucije morajo imeti tudi funkcijo za upravljanje tveganj, ki je neodvisna od operativnih funkcij in ima zadostna pooblastila, status, vire in dostop do upravljalnega organa.

Po mnenju ECB in nacionalnih nadzornikov je namen podružnic v tretjih državah, da zadovoljujejo lokalne potrebe. ECB in nacionalni nadzorniki ne pričakujejo, da podružnice v tretjih državah izvajajo kritične funkcije za kreditno institucijo samo ali da izvajajo storitve za stranke v EU.

Pogoji za dobro delujočo banko morajo biti izpolnjeni prej, preden institucija začne izvajati kakršnekoli bančne dejavnosti v euroobmočju.

Če bo institucija svoje dejavnosti postopno dopolnjevala, bi lahko bilo dopustno, da nekatere lokalne zmogljivosti in ureditev vzpostavlja vzporedno. Takšno ureditev lahko dovoli nadzornik ločeno za vsak primer posebej in pod pogojem, da je usklajena s poslovnim načrtom banke. Vsakršna ureditev mora temeljiti na realističnem in podrobnem poslovnem načrtu za razvoj takšnih zmogljivosti, ki mora biti vključen v prošnjo za izdajo dovoljenja. Upoštevati je treba naslednje: obseg in tveganost načrtovanih dejavnosti, politiko knjiženja in razpršitev nasprotnih strank pri varovanju pred tveganji oz. pri trgovanju, preselitev virov, dobičkonosnost subjekta, zmogljivosti poročanja in IT-infrastrukturo.

Ureditev ne sme v nobenem primeru ogrožati zanesljivosti notranjega upravljanja ter trdnosti in učinkovitosti upravljanja tveganj oziroma pomeniti, da zmogljivosti in kontrole »zaostajajo za poslovanjem«.

Razen morebitne začasne ureditve, ki se odobri za vsak primer posebej, ECB in nacionalni nadzorniki pričakujejo, da bodo banke s sedežem v euroobmočju imele zadostne zmogljivosti (vključno z lokalno infrastrukturo, zaposlenimi in funkcijo upravljanja tveganj), ki jim omogočajo, da vsa pomembna tveganja obravnavajo lokalno.

Kar zadeva »model vzajemnega knjiženja« (»back-to-back booking model«), ECB in nacionalni nadzorniki pričakujejo (tudi glede prehodne ureditve, ki se odobri za vsak primer posebej), da se tisti del tveganja, ki ga ustvarjajo vse pomembne linije produktov, upravlja in obvladuje lokalno. Za tržno tveganje bi to lahko pomenilo, da banke na koncu vzpostavijo trajne lokalne trgovalne zmogljivosti in lokalno komisijo za tveganja, pa tudi da trgujejo s tveganji in izvajajo varovanje pred tveganji s široko paleto zunanjih nasprotnih strank. Konkretne zahteve in morebitna prehodna obdobja bodo med drugim odvisni od strukture modela knjiženja, pomembnosti in zapletenosti poslovanja, ravni izpostavljenosti znotraj skupine, pa tudi od osnovnih pogodbenih razmerij in interne ureditve.

ECB in nacionalni nadzorniki ocenijo postopke knjiženja (vključno z vzajemnim knjiženjem in knjiženjem na daljavo) ter s tem povezana tveganja, ko je vložena prošnja za izdajo dovoljenja ter v okviru tekočega nadzora (spremljanje). Modeli knjiženja novih in obstoječih bank ne bi smeli privesti do tega, da se ustanavljajo »prazne lupine«, da se banke zanašajo na storitve subjektov iz tretjih držav ali da se ustvarjajo ovire za hitro izvedbo sanacijskih ukrepov. Prav tako se pričakuje, da bodo banke sposobne v zadostni meri delovati kot samostojne enote (tj. neodvisno od podpore skupine). ECB in nacionalni nadzorniki med pregledom modelov knjiženja preverijo, v kolikšni meri banke izpolnjujejo (ali nameravajo izpolnjevati) ta nadzorniška pričakovanja.

Konkretneje ocenijo, ali banke izvajajo (oziroma nameravajo izvajati) lokalni okvir notranjega upravljanja in upravljanja tveganj ter ali zaposlujejo osebje, ki odkriva in upravlja tveganja, ki nastajajo lokalno. Posebej natančno ocenijo, ali so lokalni okvir upravljanja, kadrovska infrastruktura banke in njene zmogljivosti upravljanja tveganj ustrezni in sorazmerni z njenimi trgovalnimi dejavnostmi, s strategijami varovanja pred tveganji in sposobnostjo banke, da se varuje pred tveganji z razpršenim naborom nasprotnih strank, z načrtovano ravnijo dostopa do infrastrukture finančnih trgov, s stopnjo in notranjo ureditvijo transakcij in izpostavljenosti znotraj skupine, s koncentracijo nasprotnih strank in z drugimi velikimi izpostavljenostmi.

Nadzorniška pričakovanja glede modelov knjiženja so sorazmerna s pomembnostjo in zapletenostjo dejavnosti vsake posamezne institucije. To pomeni, da za velike banke z visoko stopnjo prepletenosti in kompleksnimi operacijami na kapitalskih trgih veljajo višja nadzorniška pričakovanja in se pregledajo bolj podrobno.

ECB in nacionalni nadzorniki od bank pričakujejo, da imajo v subjektih s sedežem v euroobmočju vzpostavljene robustne mehanizme za obvladovanje tveganj. Ti mehanizmi morajo zagotavljati, da upravljalni organ subjekta spremlja zunanje izvajanje (bodisi znotraj ali zunaj skupine) in da v celoti izpolnjuje regulativne zahteve.

Poleg tega zunanje izvajanje funkcij ali storitev ne sme ogroziti operativne neodvisnosti nadzorovane banke. Vzpostavljeni morajo biti ustrezni postopki ravnanja v nepredvidljivih okoliščinah, ki se redno testirajo, da se zagotavlja neprekinjeno poslovanje subjekta. Poleg tega je bistveno, da je v pogodbah o zunanjem izvajanju predvideno lokalno upravljanje in da imajo nadzorniki dostop do vseh informacij in lahko pregledajo subjekt, ki zagotavlja storitve.

Na splošno bodo ECB in nacionalni nadzorniki ureditev zunanjega izvajanja pregledali za vsak primer posebej.

Kot zahteva člen 7(1) direktive o sanaciji in reševanju bank (BRRD), morajo nadrejene družbe v EU pripraviti načrt sanacije skupine na najvišji ravni konsolidacije v EU. Po koncu prehodnega obdobja je treba v načrtu sanacije upoštevati dejstvo, da britanska institucija ni več najvišji subjekt v skupini znotraj EU.

Kreditne institucije, ki so na novo pridobile dovoljenje, in obstoječe banke, ki nameravajo bistveno razširiti svoje dejavnosti, bodo morale pripraviti načrt sanacije v EU, ki bo skladen z BRRD. V njem bodo morale upoštevati obveznosti, ki jih bo določil relevantni pristojni organ, in ga razviti v primernem časovnem okviru, tj. v roku od treh do šestih mesecev od začetka poslovanja. Jasen in podroben projektni načrt, kako namerava upravljalni organ izpolniti te obveznosti v predvidenem roku, mora biti vključen v dokumentacijo za pridobitev dovoljenja.

Neposredna uporaba v preteklosti izdanih dovoljenj za notranje modele po sedanjem pravnem okviru ni izvedljiva.

Po uredbi o kapitalskih zahtevah (CRR) mora:

• novo ustanovljena banka v euroobmočju
• obstoječa banka, če namerava izvesti spremembe v osnovnih portfeljih (npr. dodati portfelje, ki jih bo pokrival notranji model)

vložiti novo prošnjo za izdajo dovoljenja, da bi lahko (še naprej) uporabljala notranji model.

V okviru britanskega izstopa iz EU obstaja omejeno obdobje, v katerem lahko novoustanovljene banke v euroobmočju, ki se širijo ali selijo iz Združenega kraljestva, uporabljajo notranje modele, ki jih ECB še ni odobrila.

O takšni ureditvi, za katero veljajo strogi pogoji, so bile relevantne banke obveščene.

Omejeno obdobje, v katerem banke lahko uporabljajo notranje modele, ki jih ECB še ni odobrila, se bo končalo najpozneje 30. junija 2022 oziroma takoj, ko bo ECB odobrila ali zavrnila uporabo modela v posamezni banki.

V mnenju EBA o vprašanjih v zvezi z brexitom so določena načela pri številnih temah, ki so obravnavane tudi v teh pogostih vprašanjih. Stališča ECB so skladna s temi načeli.

ECB se na primer strinja, da je treba ohraniti visoke standarde pri izdaji dovoljenja in namerava vse prošnje oceniti strogo ter brez kakršnihkoli odstopanj. Institucije ne bodo smele oddajati dejavnosti v zunanje izvajanje v tolikšnem obsegu, da bi delovale kot »prazne lupine«, in bodo morale imeti lokalne zmogljivosti za ugotavljanje in upravljanje tveganj. Z vsemi načeli EBA je skladno tudi stališče ECB o notranjih modelih, npr. institucije, ki želijo pridobiti dodatna dovoljenja za notranje modele, bodo morale vložiti ustrezno prošnjo, pristojni organi EU27 pa bodo lahko uporabili oceno britanskega organa, vendar jo bodo morali kasneje preveriti.

Če ste pomembna institucija, za vas velja politika ECB o nadzorniških opcijah in diskrecijskih pravicah, ki so na voljo v pravu EU. Ta politika je določena v uredbi ECB ter v vodniku ECB po opcijah in diskrecijskih pravicah, ki veljata od leta 2016.

• Vodnik ECB po opcijah in diskrecijskih pravicah iz prava Unije – prečiščeno besedilo
  
  ENGLISH

  OTHER LANGUAGES (14) +

  Select your language

  DeutschDE EλληνικάEL EspañolES Eesti keelET SuomiFI FrançaisFR ItalianoIT LietuviųLT LatviešuLV NederlandsNL PortuguêsPT SlovenčinaSK SlovenščinaSL SvenskaSV
• Dodatek k Vodniku ECB po opcijah in diskrecijskih pravicah iz prava Unije
  
  ENGLISH

  OTHER LANGUAGES (14) +

  Select your language

  DeutschDE EλληνικάEL EspañolES Eesti keelET SuomiFI FrançaisFR ItalianoIT LietuviųLT LatviešuLV NederlandsNL PortuguêsPT SlovenčinaSK SlovenščinaSL SvenskaSV
• Uredba ECB po opcijah in diskrecijskih pravicah iz prava Unije – prečiščeno besedilo

Zaradi enake obravnave bank in enotne uporabe visokih nadzornih standardov v celotnem euroobmočju je bilo sklenjeno, da se poenoti izvajanje opcij in diskrecijskih pravic tudi za manj pomembne institucije. Končni pravni instrumenti so bili objavljeni 13. aprila 2017.

Splošni okvir za velike izpostavljenosti, kot je določen v uredbi o kapitalskih zahtevah, morajo neposredno uporabljati vse banke. Kar zadeva potencialno izvzetje velikih izpostavljenosti znotraj subjektov v skupini ali mreži v euroobmočju, morate preveriti, ali je država, v kateri imate sedež, sprejela nacionalne zakone o izvzetju, pri čemer je uporabila prehodno diskrecijsko pravico iz člena 493(3) CRR.

• V tem primeru morate spoštovati določila teh nacionalnih zakonov. Te je treba upoštevati pri oceni velikih izpostavljenostih znotraj skupine, za katere subjekt želi uveljavljati izvzetje iz omejitve velikih izpostavljenosti, določene v CRR.
• Če nacionalni zakoni ne obstajajo, morate spoštovati politiko ECB o uporabi te diskrecijske pravice v sedanji obliki. Ta politika je določena v zgoraj omenjeni uredbi ECB o opcijah in diskrecijskih pravicah (glej člen 9 in prilogo I). Opozoriti velja, da ECB in nacionalni nadzorniki zaradi možnega povečanja obsega in pomembnosti izpostavljenosti do subjektov iz tretjih držav razmišljajo o možnosti, da pred odobritvijo izjeme pri teh omejitvah opravijo nadzorniški pregled.

Proces nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja (SREP) temelji na obsegu bonitetne konsolidacije v EU in se izvaja ob upoštevanju konsolidirane ravni skupine na ravni EU, tako da se ocenijo finančna situacija in tveganja vseh subjektov v skupini. To pomeni, da bo SREP za nadzorovano banko zajel nadrejeno družbo nadzorovane skupine v EU, ne pa tudi nadrejene družbe nadzorovane skupine v tretji državi. ECB določi zahteve SREP za pomembne bančne skupine v euroobmočju. Če ima matična družba v EU sedež v nesodelujoči državi članici, je za odločitev SREP na ravni skupine odgovoren pristojni organ v tej državi EU.

ECB lahko na spletnem mestu o bančnem nadzoru objavi nova ali posodobljena pogosta vprašanja o nadzornih temah.